Jedro

Z zakonom prenos terjatve za vračilo preplačila obresti od preveč odmerjenega in plačanega davka ni prepovedan, po presoji revizijskega sodišča pa tudi narava te terjatve ne nasprotuje prenosu na drugega. Namen terjatve ni strogo določen (kot je na primer pri denarni socialni pomoči, otroškem dodatku, pomoči ob rojstvu otroka, dodatku za pomoč in postrežbo). Bistvo, vsebina terjatve se z odstopom ne spremeni. Zato je po presoji revizijskega sodišča tudi ta terjatev lahko predmet odstopa.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tožbi trdila, da je 20. 12. 2005 sklenila pogodbo o odstopu terjatve z družbo S. d.o.o. (sicer davčno zavezanko v konkretni zadevi). Družba je s pogodbo na tožnico prenesla terjatev do toženke iz naslova preveč plačanih obresti od davkov. Terjatev izvira iz odločbe Davčnega urada Brežice z dne 16. 12. 2005, na podlagi katere obstoji terjatev družbe do toženke. Tožnica je toženko (davčni urad) seznanila s pogodbo. Kljub temu je DURS terjatev izpolnil družbi in ne tožnici. Na podlagi drugega odstavka 419. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) še vedno obstaja zaveza DURS, da terjatev izpolni tožnici. Ker toženka prostovoljno ne želi izpolniti zahtevka, je tožnica primorana plačilo uveljavljati v sodnem postopku.

2. Toženka je trdila, da je z odločbo Davčnega urada odločila o vračilu preveč plačanih obresti iz naslova davka na dodano vrednost in davka od dohodkov pravnih oseb. Družba je imela v spornem obdobju blokirana sredstva na računu. Del sredstev iz naslova vračila preveč plačanih obresti je bil takoj nakazan sodišču, in sicer za plačilo obveznosti v izvršilnem postopku Ig 2003/00006. Tožnica in družba sta pogodbo o odstopu terjatve sklenila zgolj z namenom preprečiti plačilo upnika v citirani izvršilni zadevi.

3. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo. Zavzelo je stališča, da z zakonom ni prepovedana cesija terjatev iz naslova preveč plačanih davčnih obveznosti oziroma obresti od davčnih obveznosti. Terjatev je po svoji naravi obligacijska, v kateri država nastopa kot prirejeni subjekt. Tudi narava te terjatve ne nasprotuje prenosu na drugega. Toženka je vedela za cesijo, preden je terjatev izpolnila družbi. Presodilo je, da ni pomembno, ali je imela družba blokiran račun niti v kakšnem finančnem stanju je bila. Nepomembne so navedbe toženke, da je bil del sredstev nakazan sodišču za plačilo obveznosti v izvršilnem postopku. Nepomembno je tudi, ali je bila pogodba sklenjena zgolj z namenom preprečiti plačilo upnika v tej izvršilni zadevi. Zato sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov: poizvedbe pri SKB glede blokade računa in vpogled v spis Ig 2003/00006. Pogodbo bi lahko izpodbijali le oškodovani upniki. Dokler pogodba ni izpodbita, jo je treba upoštevati kot pravno veljavno.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zahtevek v celoti zavrnilo. Prenosu terjatve nasprotuje sama narava terjatve. Pri davčnih obveznostih gre za izvrševanje oblastvenih funkcij po določbah Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS št. 18/96, v nadaljevanju ZDavP). Sklicuje se na 95. člen, ki je ius cogens.

5. Tožnica je v reviziji navedla, da pri 95. členu ZDavP ne gre za izvrševanje javnih, oblastvenih funkcij. OZ je specialnejši predpis od ZDavP. ZDavP nima določbe o odstopu terjatve, zato je treba uporabiti OZ. Narava terjatve ne nasprotuje prenosu. Zamudne obresti niso davčne obveznosti.

6. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Revizija je utemeljena.

8. Sodišči sta ugotovili, da je imela družba S. terjatev do toženke za vračilo preplačila obresti od preveč odmerjenega in plačanega davka. Stališče sodišča druge stopnje, da prenos te terjatve z družbe na tožnico ni dovoljen, ker 95. člen ZDavP tega ne dopušča, ni pravilno. ZDavP kot postopkovni predpis tega ne ureja. Glede materialnih vprašanj dopustnosti prenosa terjatev je treba uporabiti splošni predpis – OZ. Od terjatev, ki se lahko prenesejo s pogodbo, so izvzete terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, in tiste terjatve, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega (primerjaj 417. člen OZ). Z zakonom prenos terjatve za vračilo preplačila obresti od preveč odmerjenega in plačanega davka ni prepovedan, po presoji revizijskega sodišča pa tudi narava te terjatve ne nasprotuje prenosu na drugega. Namen terjatve ni strogo določen (kot je na primer pri denarni socialni pomoči, otroškem dodatku, pomoči ob rojstvu otroka, dodatku za pomoč in postrežbo). Bistvo, vsebina terjatve za vračilo preplačila obresti se z odstopom ne spremeni. Zato je po presoji revizijskega sodišča tudi ta terjatev lahko predmet odstopa.

9. Ker pa se je toženka sklicevala med drugim tudi na okoliščine, ki bi lahko imele za posledico ničnost pogodbe o prenosu, je po presoji revizijskega sodišča treba obravnavati tudi ta zatrjevana pravno relevantna dejstva. Ugovor toženke, da sta tožnica in družba pogodbo o odstopu terjatve sklenili zgolj z namenom preprečiti plačilo upnika v izvršilni zadevi, je pravno pomemben. Če je bila pogodba sklenjena s tem namenom, je njena podlaga nedopustna, pogodba sama pa nična. Sodišče druge stopnje bo moralo v novem sojenju obravnavati okoliščine v zvezi s tem pravočasnim ugovorom in nato odločiti o utemeljenosti toženkine pritožbe.

10. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče s sklepom ugodilo reviziji in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču druge stopnje (380. člen ZPP). Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (164. člena ZPP).