Jedro

Ker tožena stranka o vlogi tožnice ni odločila niti v predpisanem roku iz 222. člena ZUP niti ni tega storila v nadaljnjih sedmih dneh po tožničini izrecni zahtevi, je sodišče, upoštevajoč prvi odstavek 69. člena ZUS-1, tožbi ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo, da odloči o tožničini vlogi z dne 29. 3. 2021 v roku 30 dni od prejema te sodbe. Pri določitvi roka za odločitev je sodišče ocenilo, da je predlagani rok v tožbi primeren rok za izdajo ustreznega akta. Sodišče ob naložitvi izdaje akta ni sledilo tožničinemu predlogu za podajo smernic in stališč toženi stranki, ker bi s tem prejudiciralo odločitev tožene stranke v zadevi, ki je v izvirni pristojnosti izvršilne veje oblasti, kar bi bilo v neskladju z načelom delitve oblasti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se Ministrstvu za zdravje naloži, da v roku 30 dni od prejema te sodbe izda akt, s katerim bo odločilo o vlogi tožeče stranke z dne 29. 3. 2021 k izdaji soglasja k statusnemu preoblikovanju koncesionarja.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zaradi molka organa, v kateri navaja, da je koncesionar, ki opravlja koncesijsko zdravstveno dejavnost na področju interne medicine – pulmologije. Dne 29. 3. 2021 je na toženo stranko naslovila vlogo k izdaji soglasja k prenosu koncesije na novoustanovljeno prevzemno družbo v postopku statusnega preoblikovanja zdravnice zasebnice v d.o.o. Tožnica je vlogo na toženo stranko naslovila na podlagi drugega odstavka 74. člena Zakona o javno zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP) v zvezi z določbo četrtega odstavka 42. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) ter odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018. Ker gre za odločanje o izdaji soglasja, torej o upravni odločbi, gre za upravno zadevo. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v 222. členu določa roke za izdajo odločbe. Kadar ni potreben posebni ugotovitveni postopek, je potrebno odločbo izdati najpozneje v enem mesecu, v drugih primerih pa najpozneje v dveh mesecih. Tožnica je popolno vlogo vložila dne 29. 3. 2021, tožena stranka pa je ni pozvala k nikakršni dopolnitvi vloge. Od vložitve vloge je potekel tako enomesečni kot tudi dvomesečni rok iz 222. člena ZUP. Tožnica je večkrat urgirala k izdaji odločbe. Dne 25. 3. 2022 je naslovila urgenco s pozivom k izdaji odločbe na podlagi tretjega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in pozvala toženo stranko k izdaji odločbe v nadaljnjih sedmih dneh. Tožena stranka je navedeno urgenco prejela dne 28. 3. 2022. Na poziv je odgovorila z dopisom z dne 29. 3. 2022, v katerem je pojasnila, da gre za vlogo z zahtevnejšim vprašanjem ter podala opravičilo k daljšemu obravnavanju z zahvalo za razumevanje. Do dneva vložitve tožbe odločbe še ni izdala. Poziv k izdaji odločbe po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1 je tožena stranka prejela 28. 3. 2022, sedem dnevni rok za izdajo odločbe se je iztekel 4. 4. 2022, zato tožeča stranka vlaga tožbo zaradi molka organa.

2. Tožnica v tožbi v nadaljevanju obširno pojasnjuje dejstva, zaradi katerih je podala vlogo za tako soglasje, ter pojasnjuje, zakaj pričakuje pozitivno rešitev, pri čemer se sklicuje na določila ZZDej, Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ZJZP in odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018. Predlaga naj sodišče tožbi ugodi in naloži toženi stranki, da je dolžna v roku 30 dni od prejema sodbe odločiti o vlogi tožeče stranke z dne 29. 3. 2021, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati predlaga, naj sodišče poda toženi stranki ustrezne smernice in stališča glede uporabe materialnega in procesnega predpisa pri odločanju o vrsti vloge tožnice.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja na vsebinske navedbe v tožbi, pri čemer se sklicuje na določila ZGD-1, ZZDej, na isto odločbo ustavnega sodišča kot tožeča stranka, kot tudi na določila ZJZP. Pri tem med drugim pojasnjuje, da ZJZP ne določa nobenih pogojev, kriterijev oziroma meril za odločanje pri izdaji predhodnega soglasja k prenosu koncesije, zato je izdaja soglasja stvar prostega preudarka koncedenta. Navaja, da področna zakonodaja nikjer izrecno ne določa, kdaj in pod katerimi pogoji lahko tožena stranka da ali zavrne soglasje za prenos koncesije, zato o vlogi še ni odločila. Lahko pa tožeča stranka javno službo na podlagi podeljene koncesije še naprej nemoteno opravlja kot fizična oseba.

4. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi obsežno pojasnjuje, zakaj koncesijske dejavnosti ne opravlja kot fizična oseba ampak kot zasebna zdravstvena delavka. Nadalje navaja, da je zmotno stališče tožene stranke, da 74. člen ZJZP omogoča toženi stranki, da na podlagi diskrecije odločanja oceni potrebnost oziroma utemeljenost izdaje soglasja za prenos koncesije v posameznem primeru, in to svoje stališče utemeljuje. Sodišču predlaga, da v okviru odločitve poda tudi jasna stališča in napotila upravnemu organu v postopku odločanja o vlogi tožnice glede na to, da tožena stranka sama navaja, da ne najde rešitve.

K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Po drugem odstavku 28. člena ZUS-1 sme stranka sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali v krajšem, s posebnim predpisom določenim rokom, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo stranke ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Po tretjem odstavku istega člena sme po prejšnjem odstavku ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta ne glede na to, ali so bila v postopku uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen.

7. Kot je razvidno iz podatkov sodnega in upravnega spisa, je tožnica 29. 3. 2021 pri toženi stranki vložila vlogo, v kateri je predlagala izdajo soglasja izvajalcu zdravstvene dejavnosti k izvedbi statusnega preoblikovanja v obliko družbe z omejeno odgovornostjo. V skladu z 222. členom ZUP bi morala tožena stranka o vlogi odločiti najkasneje v dveh mesecih, torej najkasneje do 29. 5. 2021. Tožeča stranka je na podlagi tretjega v zvezi z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1 podala vlogo, ki jo je tožena stranka prejela dne 28. 3. 2022, v kateri jo je pozvala, naj v nadaljnjih sedmih dneh izda odločbo o njeni vlogi. Ta rok se je torej iztekel 4. 4. 2022, vendar tožena stranka odločbe do tega dne še vedno ni izdala, v posledici tega pa je bila 25. 4. 2022 vložena tožba zaradi molka organa.

8. Prvi odstavek 69. člena ZUS-1 določa, da v primeru, če je bila tožba vložena zaradi molka, sodišče pa spozna, da je upravičena, ji s sodbo ugodi in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 65. člena ZUS-1 samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda oziroma, če odločba ni bila vročena, naloži vročitev odločbe.

9. Ker tožena stranka o vlogi tožnice ni odločila niti v predpisanem roku iz 222. člena ZUP niti ni tega storila v nadaljnjih sedmih dneh po tožničini izrecni zahtevi, je sodišče, upoštevajoč prvi odstavek 69. člena ZUS-1, tožbi ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo, da odloči o tožničini vlogi z dne 29. 3. 2021 v roku 30 dni od prejema te sodbe. Pri določitvi roka za odločitev je sodišče ocenilo, da je predlagani rok v tožbi primeren rok za izdajo ustreznega akta.

10. Sodišče ob naložitvi izdaje akta ni sledilo tožničinemu predlogu za podajo smernic in stališč toženi stranki, ker bi s tem prejudiciralo odločitev tožene stranke v zadevi, ki je v izvirni pristojnosti izvršilne veje oblasti, kar bi bilo v neskladju z načelom delitve oblasti.

11. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je ocenilo, da pravno relevantna dejstva, od katerih je odvisen obstoj procesnih predpostavk za vložitev tožbe zaradi molka, med strankama niso sporna. Ni sporno, kdaj je tožnica vložila vlogo, kdaj je vložila dodatno zahtevo za izdajo odločbe, od katere se je iztekel tudi dodaten rok sedmih dni za odločitev, kot tudi ne, da odločba še ni bila izdana. Kadar pa dejansko stanje ni sporno pa lahko sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odloči tudi brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo in naložilo, da mora tožena stranka izdati upravni akt, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).