Jedro

Opustitev dolžnega nadzorstva, s katerim bi se lahko prekršek preprečil, je po noveli ZP-1G kot temelj odgovornosti pravne osebe za prekršek določena le, če storilca prekrška ni mogoče odkriti ali če za prekršek ni odgovoren, in le v tem primeru mora biti v izreku odločbe opustitev določno navedena.

Sicer za odgovornost pravne osebe za prekršek zadošča, da je prekršek storjen pri opravljanju njene dejavnosti in da je bil storjen v imenu pravne osebe ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Slovenj Gradec (v nadaljevanju prekrškovni organ) je pravni osebi S. d. o. o. izdala odločbo o prekršku, št. 555006511235-7 z dne 9. 3. 2012 zaradi prekrška po četrti alineji četrtega odstavka 31. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) in ji izrekla globo v višini 3.000 EUR. Zoper odločbo o prekršku je storilka prekrška vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je prekrškovni organ s sklepom, št. 2240-41/2012/8 z dne 30. 3. 2012 kot prepozno zavrgel. Storilka prekrška je pri prekrškovnem organu dne 10. 4. 2012 vložila pobudo za vložitev predloga za odpravo ali spremembo odločbe in zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje. Prekrškovni organ pobudi za vložitev predloga za odpravo ali spremembo odločbe ni ugodil, zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje pa je s sklepom, št. 2240-41/2012/10 z dne 21. 5. 2012, zavrnil. Zoper ta sklep je storilka prekrška vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu s sodbo ZSV 571/2012 z dne 28. 6. 2012 kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker odločba o prekršku nima vseh sestavin, predpisanih v tretjem odstavku 56. člena ZP-1, saj v izreku odločbe o prekršku ni konkretiziran dejanski stan prekrška. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in postopek o prekršku ustavi. V zahtevi vložnica še opozarja, da je v izreku izpodbijane odločbe o prekršku prišlo do očitne pisne pomote, saj je v izreku kot čas storitve prekrška zapisan datum 16. 1. 2011, medtem ko je v obrazložitvi na treh mestih zapisano, da je bil očitani prekršek storjen 16. 1. 2012, kar izhaja tudi iz ostalih listin v spisu. V kolikor Vrhovno sodišče očitne pisne pomote ne bi upoštevalo in bi štelo, da je bil prekršek storjen 16. 1. 2011, vrhovna državna tožilka ravno tako predlaga ustavitev postopek o prekršku, saj tudi v tem primeru iz opisa prekrška ne izhaja konkretiziranost odgovornosti pravne osebe za prekršek na podlagi 14. člena ZP-1, ki je veljal pred uveljavitvijo novele ZP-1G in je napotoval na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja odgovornost pravnih oseb za kaznive dejanja, o pogojih, pod katerimi je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo storilki prekrška, ki je po svoji zagovornici odgovorila, da se z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti strinja, pri čemer se sklicuje na vse svoje navedbe iz predloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, poslanega Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

B.

4. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da vložnica zahteve utemeljeno opozarja, da je pri zapisu datuma storitve prekrška v izreku izpodbijane odločbe o prekršku prišlo do očitne pisne pomote. Prekrškovni organ je namreč v izreku odločbe kot čas storitve prekrška zapisal datum 16. 1. 2011, medtem ko v obrazložitvi kot čas storitve prekrška navaja drug datum, 16. 1. 2012 (zadnji odstavek na strani 2, četrti odstavek na strani 3 odločbe). Da je bil prekršek storjen dne 16. 1. 2012 in ne dne 16. 1. 2011, pa potrjuje tudi listinska dokumentacija v spisu (npr. plačilni nalog z dne 16. 1. 2012). Na podlagi drugega odstavka 46. člena ZP-1 lahko pomote v pisavi ali v številkah ali druge očitne pomote v odločbi s sklepom popravi vsak čas po uradni dolžnosti ali na predlog udeležencev postopka prekrškovni organ ali sodišče, ki je odločbo izdalo. Za izdajo popravnega sklepa je torej pristojen le prekrškovni organ, ki je odločbo izdal, iz podatkov prekrškovnega spisa pa ne izhaja, da bi bil v obravnavani zadevi takšen popravni sklep izdan. Ker pa gre po presoji Vrhovnega sodišča pri zapisu datuma storitve prekrška v izreku odločbe o prekršku za očitno pisno pomoto, je to upoštevalo in kot pravilen datum storitve obravnavanega prekrška štelo 16. 1. 2012. 5. Ob upoštevanju, da je bil obravnavani prekršek storjen 16. 1. 2012 in da je v času storitve prekrška, kot pravilno opozarja vrhovna državna tožilka, že veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1G, Uradni list RS, št. 9/2011, z začetkom veljavnosti 13. 3. 2011), ki na novo ureja odgovornost pravnih oseb za prekršek, je potrebno odgovornost pravne osebe za prekršek v obravnavanem primeru presojati na podlagi novega 14. člena ZP-1. P rvi pogoj, ki mora biti izpolnjen, da pravna oseba lahko odgovarja za prekršek, je izrecna določitev možnosti kaznovanja v predpisu, ki določa prekršek (13. člen ZP-1). Če je neposredni oziroma dejanski storilec prekrška znan in odgovoren, je odgovornost pravne osebe urejena v prvem odstavku 14. člena ZP-1. Pravna oseba je odgovorna za prekršek, pod pogojem, da je ta storjen pri opravljanju njene dejavnosti, v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Če je storilec prekrška znan, za prekršek torej praviloma odgovarja neposredni storilec in pod navedenimi pogoji pravna oseba. Opustitev dolžnega nadzorstva, s katerim bi se lahko prekršek preprečil, je po noveli ZP-1G kot temelj odgovornosti pravne osebe za prekršek določena le, če storilca prekrška ni mogoče odkriti ali če za prekršek ni odgovoren (drugi odstavek 14. člena ZP-1). In samo v primeru, ko odgovornost pravne osebe temelji na drugem odstavku 14. člena ZP-1, mora biti v izreku odločbe o prekršku določno navedeno, v čem je vodstveni ali nadzorni organ pravne osebe ali njena odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi se prekršek lahko preprečil. 6.

V obravnavanem primeru je prekrškovni organ v opisu prekrška v izreku odločbe o prekršku navedel, da je imela kršiteljica pravna oseba S. d. o. o. v ponedeljek 16. 1. 2011 (pravilno 16. 1. 2012) ob 15.00 uri v cestnem prometu kot voznika udeleženega direktorja B. P., ki je s skupino vozil vlečnega vozila znamke M... in priklopnega vozila G..., ki je vozil prazno tovorno vozilo, ki tehta 11640 kg, s pripetim priklopnim vozilom, ki brez tovora tehta 5100 kg, po lokalni cesti, kjer je s prometnim znakom št. II-7.1 prepovedan promet za tovorna vozila, katerih največja dovoljena masa presega 7,5 t, z dopolnilno tablo „dovoljeno za dostavo stanovalcem Starega trga“ in s tem prekoračil dovoljeno oziroma s prometnim znakom omejeno skupno maso za 123,20 % in pri vožnji skozi naselje Stari trg ni vršil dostave, s čimer je pravna oseba kršila določila drugega odstavka 31. člena ZCes-1 in storila prekršek po četrti alineji četrtega odstavka 31. člena ZCes-1. 7. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da v izreku odločbe o prekršku ni konkretizirano, v čem se kaže ravnanje voznika kot korist za pravno osebo, kot delovanje za njen račun ali v njenem imenu, niti ni v abstraktnem smislu navedeno, na katero izmed alternativno določenih naveznih okoliščin, ki izvršeni prekršek povezujejo s pravno osebo, je prekrškovni organ oprl svojo odločbo. Po mnenju vložnice je edina možna podlaga za odgovornost pravne osebe, ki izhaja iz opisa prekrška, zadnji alternativno našteti pogoj „z njenimi sredstvi“, vendar tudi v tem primeru ta ni dovolj konkretiziran, saj je vprašljiva že sama določnost in konkretiziranost besedne zveze „je imela“.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana . Kot je sodišče že pojasnilo zgoraj, z a presojo odgovornosti pravne osebe ni relevantno le ravnanje fizične osebe (neposrednega storilca), ki izpolnjuje znake prekrška, temveč tudi tiste okoliščine, iz katerih izhaja odgovornost pravne osebe. Zato morajo biti tudi te okoliščine v odločbi o prekršku v zadostni meri konkretizirane.

Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovornost pravne osebe za prekršek v izreku izpodbijane odločbe o prekršku dovolj konkretiziran, opisano dejanje pa ima vse znake prekrška. Iz opisa prekrška namreč jasno izhaja, da je prekršek neposredno izvršil voznik pravne osebe S. d. o. o., B. P., ki je bil hkrati tudi direktor te pravne osebe, torej oseba, ki je opravljala delo (prevoz) za pravno osebo in v njenem imenu, ter da je prekršek storil s sredstvi pravne osebe. V izreku odločbe o prekršku resda ni izrecno navedeno, da je bila skupina vozil, s katerim je bil prekršek storjen, v lasti ali posesti pravne osebe (da je bila last pravne osebe pa je izrecno navedeno v obrazložitvi odločbe o prekršku), vendar po presoji Vrhovnega sodišča že samo dejstvo, da je prekršek storil voznik pravne osebe pri opravljanju njene dejavnosti prevozništva, torej oseba, ki je imela na podlagi pooblastitve za opravljanje dela voznika pri pravni osebi tudi pooblastilo za razpolaganje z njenim voznim parkom, dovolj jasno kaže na to, da je bil prekršek storjen s sredstvi pravne osebe.

9. Kljub temu, da vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti na večih mestih zapiše, da je v obravnavanem primeru podlaga za presojo odgovornosti pravne osebe samo v prvem odstavku 14. člena ZP-1, pa vendarle meni, da bi bilo potrebno konkretno odločbo o prekršku presojati (vsaj podredno) tudi z vidika drugega odstavka 14. člena ZP-1, saj iz izreka odločbe o prekršku ne izhaja, da bi bil voznik za prekršek odgovoren. V tem primeru pa je potrebno po mnenju vložnice ugotoviti, da v izreku odločbe ni navedeno, katerih dejanj, ki jih je odgovorna oseba dolžna izvajati v okviru dolžnega nadzorstva, ni opravila. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo zgoraj, se odgovornost pravne osebe za prekršek presoja po drugem odstavku 14. člena ZP-1 samo v primeru, če storilca prekrška ni mogoče odkriti ali če za prekršek ni odgovoren. V obravnavanem primeru že iz izreka odločbe o prekršku izhaja, da je storilec prekrška znan, v obrazložitvi odločbe pa je pojasnjeno, da je bil storilec prekrška na kraju seznanjen s kršitvijo, za storjeni prekršek pa mu je bilo izrečeno opozorilo. Opozorilo se po določbi prvega odstavka 53. člena ZP-1 izreče namesto sankcije, zato je potrebno tudi za izrek opozorila najprej ugotoviti, da je oseba odgovorna za prekršek. Zato dejstvo, da je bilo vozniku za storjeni prekršek izrečeno opozorilo, ne pomeni, da voznik za storjeni prekršek ni odgovoren, temveč, kot pravilno ugotavlja že vrhovna državna tožilka sama, da za storjeni prekršek ni bil sankcioniran. Ker je torej v obravnavanem primeru neposredni storilec

prekrška znan in zanj tudi odgovarja, je potrebno odgovornost pravne osebe presojati po prvem odstavku 14. člena ZP-1. Po tej določbi za odgovornost pravne osebe za prekršek zadošča, da je prekršek storjen pri opravljanju njene dejavnosti in da je bil storjen v imenu pravne osebe ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Po presoji Vrhovnega sodišča so v obravnavanem primeru ti pogoji izpolnjeni, saj iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je prekršek storil voznik pravne osebe B. P., ki je bil tudi njen direktor, pri opravljanju dejavnosti pravne osebe, in sicer prevozništva, s skupino vozil vlečnega vozila znamke M... in priklopnega vozila G...

, torej v imenu pravne osebe, z njenimi sredstvi in pri opravljanju njene dejavnost. 10. Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovornost pravne osebe za prekršek v opisu prekrška, ki je vsebovan v izreku izpodbijane odločbe, glede na določbo prvega odstavka 14. člena ZP-1 v zadostni meri konkretizirana, zato kršitev iz 1. točke

156. člena ZP-1 , ki jo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vrhovna državna tožilka, ni podana. Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 kot neutemeljeno zavrnilo.