Jedro

V kazenski zadevi, v kateri namerava tožnik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, gre za pravnomočno zaključen postopek, tožnik pa želi z izrednim pravnim sredstvom izpodbijati pravnomočno odločitev, da je kriv storitve kaznivega dejanja, za kar mu je bila tudi izrečena kazen in varnostni ukrep. Tožena stranka je torej pri stališču, da bi bila tožnikova zahteva za varstvo zakonitosti v nasprotju z določbo četrtega odstavka 420. člena ZKP, uporabila napačno materialno pravo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 775/2023 z dne 26. 9. 2023, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je 29. 8. 2023 po svojem pooblaščencu pri Okrožnem sodišču v Kopru (v nadaljevanju tožena stranka) vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, in sicer za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 83566/2022 in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 83566/2022 z dne 9. 5. 2023. Navajal je, da bo zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zato, ker višje sodišče ni opravilo obravnave in zaslišalo tožnika, ker ni vsebinsko obravnavalo pritožbe tožnika v maternem jeziku niti te ni prevedlo, zaradi napačne pravne kvalifikacije očitanega kaznivega dejanja, zaradi neizvedbe dokazov, zaradi odstopanja od sodne prakse glede višine kazni, zaradi neustavnosti 308. člena KZ-1, saj je bila z novelo KZ-1G predpisana kazen določena nesorazmerno visoko, in zaradi nepravilnega tolmačenja varnostnih ukrepov. Vlogo je tožnik 31. 8. 2023 dopolnil s tem, da je predložil osnutek zahteve za varstvo zakonitosti.

2. Tožena stranka je z odločbo Bpp 775/2023 z dne 26. 9. 2023 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila. V obrazložitvi citira določbe 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter pojasnjuje, da mora prosilec za brezplačno pravno pomoč za dodelitev te pomoči kumulativno izpolnjevati dva kriterija, in sicer finančno materialni ali subjektivni kriterij ter objektivni kriterij v skladu z določbo 24. člena tega zakona. Po slednjem kriteriju tožena stranka presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec predlaga dodelitev brezplačne pravna pomoči, zlasti, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh ter da je pomembna za prosilčev osebni in socialno - ekonomski položaj. Ugotavlja, da je tožnik državljan Moldavije ter da se trenutno nahaja v ZPKZ Koper, in to od 24. 12. 2022 dalje, ko je bil pridržan. S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 9. 5. 2023 je bil spoznan za kritega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda meje ali ozemlja v sostorilstvu po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen enega leta in deset mesecev zapora, stranska denarna kazen v višini 800,00 EUR in stranska kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Odločitev je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 10. 8. 2023, ki je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

3. Tožena stranka v nadaljevanju delno povzema vsebino tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter ugotavlja, da se je o tožnikovi zahtevi za izvedbo pritožbene seje in zaslišanje tožnika že izjavilo višje sodišče v svoji sodbi. Višje sodišče se je opredelilo tudi do tožnikove navedbe, da je novela KZ-1G v nasprotju z Ustavo.

4. Tožena stranka pojasnjuje, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le zaradi kršitev zakona, navedenih v prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ni pa mogoče take zahteve vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati le, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

5. Po presoji tožene stranke objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obravnavani zadevi ni izpolnjen. Zahteva, kot jo namerava vložiti tožnik, je v nasprotju z določbo četrtega odstavka 420. člena ZKP, na kršitve iz prvega odstavka pa se lahko sklicuje le, če jih pred tem ni mogel uveljavljati v pritožbi ali pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Iz sodbe Višjega sodišča v Kopru izhaja, da se je tožnik pritoževal iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih namerava izpostaviti tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti. Tožena stranka zaključuje, da pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči tožniku po določbi 24. člena ZBPP niso izpolnjeni in zato ni presojala, ali tožnik izpolnjuje subjektivni kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj morata biti oba pogoja izpolnjena kumulativno.

6. Tožnik je zoper odločitev tožene stranke vložil tožbo v upravnem sporu, sodišču pa predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter ugodi njegovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, oziroma podrejeno, zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj mu tudi povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišču še predlaga, naj ga oprosti plačila sodne takse v tem postopku.

7. Navaja, da je v kazenski zadevi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, na katero je odgovorilo tožilstvo, na ta odgovor pa se bo prav tako moral odzvati. Meni, da je s tem izkazal vsebinski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Zaradi krivične sodbe je v zaporu. Stroškov odvetnika ne more poravnati, saj nima niti denarja za plačilo denarne kazni, ki mu je bila izrečena. Trditev tožene stranke, da naj ne bi izkazal vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato ne drži. 8. Tožnik v nadaljevanju tožbe citira določbo 13. člena ZBPP, pojasnjuje, kolikšen je znesek minimalnega dohodka, citira določbo 14. člena ZBPP ter opisuje, kaj se upošteva pri ugotavljanju dohodkov prosilca za brezplačno pravno pomoč. Če mu brezplačna pravna pomoč ne bo odobrena, bo moral sam plačevati odvetniške stroške, kar bo še dodatno poglobilo njegove finančne težave in povzročilo, da ne bo imel sredstev za preživetje, kar pa je v nasprotju z določbami ZBPP. Meni, da je bil z odločitvijo tožene stranke diskriminiran glede na druge upravičence do brezplačne pravne pomoči in da mu je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS v zvezi s 1. členom ZBPP. Tožena stranka ga je diskriminirala glede na njegov stan in zato njena odločitev ni pravilna. V odločbi tudi niso pojasnjeni razlogi, zakaj je bila njegova prošnja zavrnjena.

9. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče na podlagi listin upravnega spisa, izpodbijane odločbe in tožbe ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik po svojem pooblaščencu pri toženi stranki vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, v kateri je navedel, da to pomoč potrebuje za pravno svetovanje in zastopanje pred Vrhovnim sodiščem za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku zoper sodb0 Višjega sodišča v Kopru III Kp 83566/2022 z dne 10. 8. 2023 in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 83566/2022 z dne 9. 5. 2023. Svojo prošnjo je kasneje dopolnil s pripravljenim osnutkom zahteve za varstvo zakonitosti, tožbi pa priložil še odgovor tožilstva na to zahtevo.

12. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila, da mora prosilec za brezplačno pravno pomoč v skladu z določbami 11. do 24. člena ZBPP kumulativno izkazati izpolnjevanje dveh kriterijev, in sicer izpolnjevanje finančno materialnega oziroma subjektivnega kriterija, in izpolnjevanje objektivnega kriterija v skladu z 24. členom ZBPP. Ker je tožena stranka odločila, da tožnik objektivnega kriterija ne izpolnjuje, zato ni presojala ali izpolnjuje subjektivni kriterij. Odločitev, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je tožena stranka sprejela na podlagi 24. člena ZBPP, ki določa, da se pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

13. Tožnik je v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedel, da to pomoč potrebuje za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo, ki mu je bila izrečena v kazenskem postopku. Sodišče ugotavlja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno vložiti po pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona; zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP; zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 420. člena ZKP). Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne zoper odločbo vrhovnega sodišča, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

14. Iz tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči izhaja, da je navedel več razlogov, zaradi katerih namerava vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer: ker višje sodišče ni opravilo obravnave in ga zaslišalo; ker ni vsebinsko obravnavalo njegove pritožbe v maternem jeziku niti te ni prevedlo; zaradi napačne pravne kvalifikacije očitanega kaznivega dejanja; zaradi neizvedbe dokazov; zaradi odstopanja od sodne prakse glede višine kazni; zaradi neustavnosti 308. člena KZ-1, saj je bila z novelo KZ-1G predpisana kazen določena nesorazmerno visoko; in zaradi nepravilnega tolmačenja varnostnih ukrepov.

15. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je tožena stranka opredelila le do treh razlogov, ki jih je tožnik v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedel kot razloge, zaradi katerih namerava vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer: ker višje sodišče ni opravilo obravnave in tožnika zaslišalo, ker je po njegovem mnenju sedaj veljavna odločba 308. člena KZ-1 neustavna in ker gre po njegovem prepričanju v zadevi za nepravilno tolmačenje varnostnih ukrepov. Do ostalih razlogov, navedenih v zahtevi za brezplačno pravno pomoč (uporaba jezika v postopku, napačna pravna kvalifikacija, odstopanje od sodne prakse glede višine kazni, neizvedba dokazov), se tožena stranka ni posebej opredeljevala, pač pa je le navedla, da je tožnik vse razloge, ki jih namerava izpostaviti v zahtevi za varstvo zakonitosti, že izpostavil v pritožbi. Obrazložitev razlogov za sprejeto odločitev je zato pomanjkljiva in sodišče izpodbijane odločitve ne more v celoti preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP).

16. Iz sicer pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe je mogoče razumeti, da tožena stranka svojo odločitev, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči, utemeljuje s stališčem, da se je do razlogov, ki jih tožnik namerava uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti, že opredelilo višje sodišče v pritožbenem postopku ter da je zahteva za varstvo zakonitosti v nasprotju z določbo četrtega odstavka 420. člena ZKP. Sodišče ugotavlja, da se določba četrtega odstavka 420. člena ZKP ne nanaša na pravnomočno zaključene kazenske postopke, pač pa na tiste kazenske postopke, ki še niso pravnomočno končani, in sicer za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, razen v primeru, ko je pripor odredilo vrhovno sodišče, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora v primeru podaljšanja s sklepom senata vrhovnega sodišča in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice. V kazenski zadevi, v kateri namerava tožnik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, gre za pravnomočno zaključek postopek, tožnik pa želi z izrednim pravnim sredstvom izpodbijati pravnomočno odločitev, da je kriv storitve kaznivega dejanja, za kar mu je bila tudi izrečena kazen in varnostni ukrep. Tožena stranka je torej pri stališču, da bi bila tožnikova zahteva za varstvo zakonitosti v nasprotju z določbo četrtega odstavka 420. člena ZKP, uporabila napačno materialno pravo.

17. Po presoji sodišča pa je napačno tudi stališče tožene stranke, da zato, ker je tožnik iste razloge, zaradi katerih namerava vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, uveljavljal že v pritožbenem postopku in jih je višje sodišče zavrnilo, ni podlage za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Iz petega odstavka 420. člena ZKP namreč izhaja prav nasprotno - vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti lahko uveljavlja kršitve postopka (seveda zgolj tiste, ki so naštete v prvem odstavku 420. člena ZKP) le, če jih je pred tem uveljavljal v pritožbenem postopku, ali pa jih v pritožbi ni mogel uveljavljati. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se torej od Vrhovnega sodišča zahteva presojo kršitev, ki jih drugostopenjsko sodišče ni prepoznalo kot take. Ali je taka zahteva utemeljena, sodi v pristojnost Vrhovnega sodišča. Da gre za kršitve, katerih presoja sodi v pristojnost Vrhovnega sodišča ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, navsezadnje potrjuje tudi odgovor Vrhovnega državnega tožilstva na tožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti, v katerem se je do nekaterih do njih vsebinsko opredelilo (izvedba pritožbene seje, pravna kvalifikacija kaznivega dejanja, izrečeni varnostni ukrep). Sodišče zato meni, da ni mogoče v naprej, v skladu s pravili poštenega postopka, vlagatelju zavrniti pravico za dodelitev tovrstne brezplačne pravne pomoči iz razlogov, ki jih navaja tožena stranka in se tudi ne strinja, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 18. Sodišče zaključuje, da je tožena stranka v zadevi kršila določbe postopka in zmotno uporabila materialno pravo (24. člen ZBPP ob upoštevanju 420. člena ZKP) in je zato na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, pri tem pa je vezana na pravno mnenje in stališča sodišča (peti odstavek 64. člen ZUS-1). Sodišče je odločitev v zadevi sprejelo, ne da bi razpisalo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena v vezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal odvetnik.

20. Sodišče še pojasnjuje, da je tožnik zaprosil tudi za oprostitev plačila sodnih taks, vendar pa sodišče o tem ni odločalo, saj se v postopkih odločanja o dodelitvah brezplačne pravne pomoči po določbi šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodna taksa ne plača.