Jedro

Prvotožena stranka je ustanova, ki se poklicno ukvarja z zdravljenjem in nego bolnikov, ter je zato presoja dolžnega ravnanja prvotoženke v razmerju do pacientov podvržena ustrezno strožjemu testu skrbnosti dobrega strokovnjaka s področja zdravljenja in nege.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v II. in III. točki izreka naložilo toženima strankama plačilo 1.191,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje, višji tožbeni zahtevek (glede glavnice v znesku 4.107,89 EUR) pa je zavrnilo. V IV. in V. točki izreka izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče naložilo toženima strankama povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 422,79 EUR ter tožeči stranki povračilo pravdnih stroškov prvotožene stranke v znesku 27,16 EUR.

Zoper sodbo se pritožujejo tožeča stranka ter obe toženi stranki.

Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Tožeča stranka navaja, da je prvostopno sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka se strinja z ugotovitvijo sodišča o podani nedopustnosti ravnanja medicinske sestre. Nasprotno pa meni, da tožeča stranka ni prispevala k nastanku škode s tem, da je sama poskušala naravnati ležišče, s čimer naj bi ravnala proti pravilom, ki bolnikom nalagajo, da za vsako pomoč kličejo medicinsko osebje, in s tem, da ni ponovno poklicala pomoči. Tožeča stranka opozarja, da si glede na odnos bolniškega osebja ni več upala poklicati za pomoč, ter da ni dolžna prenašati neznosnih bolečin zaradi neodgovornega ravnanja sestre, zato si je poskušala pomagati sama, kolikor si je lahko. Tožeča stranka izpodbija sodbo tudi glede odločitve o višini ter navaja, da bi upoštevaje izvedensko mnenje moralo prvostopno sodišče prisoditi vsaj za 936,00 EUR višjo odškodnine za telesne bolečine, prav tako je skladno s sodno prakso pravična odškodnina za strah vsaj za 434,00 EUR višja od prisojene ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 1.128,00 EUR višja od prisojene. Neutemeljena je tudi zavrnitev zahtevka za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj je izvedenec ugotovil spremembo zunanjosti. Pravična odškodnina zaradi skaženosti znaša 417 EUR. Tožeča stranka navaja tudi, da je odločitev o stroških nejasna, podano je nasprotje med izrekom in razlogi sodbe.

Prvotožena stranka izpodbija sodbo v obsodilnem delu, v II. in IV. točki izreka sodbe, iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka – kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prvotožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov. Prvotožena stranka se strinja z zaključkom prvostopnega sodišča o neprimernem in neskrbnem ravnanju tožnice, ko si je vzglavje naravnala sama, kar je edini vzrok nastale škode. Prvotožena stranka nasprotuje ugotovitvi prvostopnega sodišča o krivdni odgovornosti tožene stranke, ki temelji na nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja, da se medicinska sestra ni odzvala na poziv tožnice in ji naravnala vzglavja, kar naj bi predstavljajo nedopustno ravnanje. Odločitev prvostopnega sodišča je v nasprotju z izvedenimi dokazi, kajti tožnica sama je izpovedala nasprotno, da je medicinska sestra relativno hitro prišla, vendar naj bi se med vrati obrnila in šla. Tožnica pa ji ni povedla, zakaj jo je klicala, pri čemer pa je dodala, da je bila v šoku, pričakovala pa je, da jo bo sama vprašala. Prvotožena stranka graja dokazno oceno prvostopnega sodišča o izpovedbi tožnice, ki je nesmiselna, in verjetneje tožnica sploh ni poklicala sestre, ampak je sama naravnala vzglavje. Prvotožena stranka v pritožbi opozarja, da ni podane trditvene podlage v smeri, da je tožnica poklicala sestro, kar je tožeča stranka navajala prepozno, šele v vlogi z dne 14.10.2005. Poleg tega je v vlogi tožeča stranka trdila, da je večkrat klicala, a se nihče ni odzval, ob zaslišanju pa je izpovedala, da se je odzvala sestra in ji ni hotela pomagati. Prvotožena stranka trdi, da ni podanega nedopustnega ravnanja medicinske sestre in je za nastalo škodo odgovorna izključno tožnica. Kajti medicinska sestra se je na klic odzvala, tožnica je po prihodu medicinske sestre molčala in ni povedala, kaj je bil vzrok njenega klica. Tožnica pa je tudi izpovedala, da so se medicinske sestre vedno odzvale na njene klice. Prvotožena stranka se sklicuje tudi na prekinitev vzročne zveze. Med odhodom sestre in ravnanjem tožnice je minilo 10 do 15 minut, zato med dogodkoma ni več vzročne zveze. Saj bi bilo za pričakovati, da bo tožnica ponovno poklicala medicinsko sestro, še zlasti, ker je izpovedala, da so se medicinske sestre na njene klice vedno odzvale in tožnici ustregle glede zdravstvene nege.

Drugotožena stranka izpodbija sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava ter tudi kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbi tožnice in med samim zapisnikom. Drugotožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne. Drugotožena stranka navaja, da je ugotovitev sodišča o nedopustnosti ravnanja medicinske sestre v nasprotju z izvedenimi dokazi ter se pri tem sklicuje na izpovedbo tožnice (enako kot prvotožena stranka). Drugotožena stranka izpodbija tudi materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča in meni, da ni podana kršitev dolžnega ravnanja medicinske sestre, ki se je na klic odzvala, iz sobe oziroma od vrat pa je odšla, ker ji tožnica ni pojasnila, zakaj jo je klicala, nadalje je tožnica izpovedala tudi, da so medicinske sestre na njene klice vedno odzvale. Iz navedenega drugotožena stranka meni, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Nadalje navaja v pritožbi, da je tožnica po odhodu medicinske sestre čakala 10 do 15 minut in je ni ponovno poklicala, ampak je sama naravnala posteljo, poleg tega sta bili v sobi dve mlajši pacientki, ki bi ji lahko pomagali, prav tako je tožnica sama izpovedala, da je bila s strani medicinskega osebja opozorjena, da naj v primeru kakšnih koli potreb pozvoni na zvonec.

Pravdne stranke odgovorov na pritožbe niso vložile.

Pritožbe niso utemeljene.

Toženi stranki se v pritožbi neutemeljeno sklicujeta na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP – protispisnost, ki naj bi bila podana z nasprotjem med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbi tožnice, in med samim zapisnikom. Tožena stranka očitka ne specifira podrobneje, iz nadaljevanja pritožbe pa je razvidno, da se pritožbeni očitek nanaša na del izpovedbe tožnice, da je po prihodu medicinske sestre molčala, ker je bila v šoku in je mislila, da jo bo sestra sama vprašala. Opisano pa ni kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke, katera je podana, ko gre le za napačen prenos vsebine dokaza v razloge sodbe brez vrednostnega opredeljevanja sodišča. S to pritožbeno navedbo se tožeči stranki vsebinsko sklicujeta na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, o čemer se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju obrazložitve. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na nasprotje med izrekom o stroških z razlogi sodbe, kajti omenjeno pomanjkljivost je že odpravilo prvostopno sodišče s popravnim sklepom z dne 27.7.2009. Prirtožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor, da ni podana trditvena podlaga za ugotovitev, da je tožnica klicala medicinsko sestro. Trditvena podlaga za krivdno odgovornost prvotoženke je podana že v tožbi, kjer tožeča stranka navaja, da je za škodo odgovoren UKC, ki tožnice ni namestil v ustrezen položaj. V vlogi vloženi dne 14.10.2005 tožeča stranka trdi, da je tožnica medicinsko sestro klicala, a ta ni prišla, ob zaslišanju tožnice pa je ta izpovedala, da je sestra prišla, a se ni ustrezno odzvala. Omenjeno vlogo je tožeča stranka vložila pravočasno, to je v 15 dnevnem sodnem roku danem na prvem naroku za glavno obravnavo dne 9.9.2005, ki je začel teči z vročitvijo kopije strokovnega mnenja dne 30.9.2005 (vročilnica pripeta na list. št. 37) ter se je iztekel z dnem 15.10.2005. Prvostopno sodišče je torej navedbe v vlogi vloženi dne 15.10.2005 pravilno štelo za pravočasno trditev tožeče stranke, da je klicala medicinsko sestro.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženih strank o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično napačno uporabljenem materialnem pravu. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da se je medicinska sestra odzvala na klic tožnice, kajti tako dejansko stanje je ugotovilo že prvostopno sodišče, kar jasno izhaja iz razlogov sodbe. Prvostopno sodišče je jasno zapisalo, da se je medicinska sestra odzvala na poziv tožnice, a neustrezno, saj tožnici ni naravnala vzglavja. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom prvostopnega sodišča, da bi tožena stranka morala poskrbeti za namestitev tožnice, upoštevajoč njeno stanje po operaciji levega gležnja, v udobnejši položaj, zlasti če jo je prav zato poklicala na pomoč. Pritožbeno sodišče dodaja, da je prvotožena stranka ustanova, ki se poklicno ukvarja z zdravljenjem in nego bolnikov, ter je zato presoja dolžnega ravnanja prvotoženke v razmerju do pacientov podvržena ustrezno strožjemu testu skrbnosti dobrega strokovnjaka s področja zdravljenja in nege. Tudi če tožnica ni takoj ob prihodu medicinske sestre jasno izrazila potrebe, bi upoštevaje dolžno skrbnost prvotožene stranke medicinska sestra morala vedeti, da tožnica nekaj potrebuje, saj je ta klicala medicinsko sestro z zato namenjeno napravo. Dolžnost prvotožene stranke oziroma medicinske sestre vključuje tudi obveznost aktivno ugotoviti potrebo pacienta, zlasti tistega, ki medicinsko sestro pozove za pomoč, če to ni razvidno iz okoliščin posameznega primera. Medicinska sestra mora pri svojem delu izkazati večjo skrbnost, kot jo je v obravnavani zadevi, saj ni mogoče zahtevati od vsakega bolnika, da v trenutku prihoda medicinske sestre popolnoma jasno opredeli, kaj točno potrebuje. Glede na obrazloženo in ob ugotovitvi prvostopnega sodišča, da je tožnica poklicala medicinsko sestro, dejstvo, ali je tožnica ob prihodu medicinske sestre molčala, ni pravno relevantno za odločitev v obravnavani zadevi – ne bi vplivalo niti na obstoj nedopustnega ravnanja prvotoženke niti na višino prispevka prvotoženke k nastali škodi. Neutemeljen je tako tudi pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, da prvostopno sodišče ni ugotovilo, da tožnica medicinski sestri ni povedala, zakaj jo je klicala, saj je to dejstvo pravno nerelevantno za odločitev v konkretni zadevi. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z dokazno presojo prvostopnega sodišča o izpovedbi tožnice, ki je njeni izpovedbi sledilo in jo ocenilo za prepričljivo. Te odločitve ne zamaje niti pavšalni pritožbeni očitek, da so navedbe tožnice nesmiselne in verjetneje sploh ni poklicala medicinske sestre. Neutemeljen in prepozen (377. člen ZPP) je tudi pritožbeni očitek prvotožene stranke o neobstoju vzročne zveze zaradi poteka 10 do 15 minut časa med odhodom medicinske sestre in ravnanjem tožnice, saj potek časa sam po sebi običajno ne pomeni prekinitve vzročne zveze. Prekinitve vzročnosti pa potek časa ne predstavlja niti v obravnavani zadevi, saj je z opustitvijo dolžnega ravnanja medicinske sestre nastalo nedopustno stanje in potek 10 do 15 minut časa ne pomeni nekega dejstva, ki bi popolnoma spremenil tok dogodkov in bi izključil vzročnost med opustitvijo in nastalo posledico. Pritožbeno sodišče v celoti potrjuje pravilno odločitev prvostopnega sodišča o ugotovljeni nedopustnosti ravnanja medicinske sestre in ustrezno določeno višino prispevka tožene stranke k nastanku škode.

Glede odgovornosti tožnice se tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da tožnica ni prispevala k nastanku škode (1) s tem, da je sama poskušala naravnati ležišče, in (2) s tem, da ni ponovno poklicala pomoči. V tem delu se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilno odločitev in obrazložitev prvostopnega sodišča. Pritožbena navedba tožeče stranke, da tožnica praktično ni več upala poklicati osebja, je pritožbena novota, ki ni dopustna, saj je bila tožeči stranki nedvomno znana od začetka pravdnega postopka (377. člen ZPP). Drugotožena stranka navaja poleg tega, kar je prvostopno sodišče že upoštevalo pri presoji odgovornosti tožnice, tudi da je bila v sobi z dvema mlajšima pacientkama, ki bi ju lahko prosila za pomoč. Omenjeno dejstvo tudi predstavlja novo dejstvo, ki ni dopustno, saj je tožena stranka že od začetka teka pravdnega postopka vedela, da je bila tožnica v sobi še z dvema pacientkama pa tega ni navajala kot razlog za večji prispevek tožnice k nastanku škode (337. člen ZPP). Tožeča in drugotožena stranka v pritožbi nista niti navajali razlogov, zakaj tega dejstva nista navajali tekom pravdnega postopka.

Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev sodišča o višini prisojene pravične denarne odškodnine za nematerialno škodo, pri čemer ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja prvostopnega sodišča. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo prvostopno sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje, upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih in načelo individualizacije pravilno odmerilo denarno odškodnino za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge prvostopnega sodišča. Pravilna je tudi zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj kot je ugotovilo prvostopno sodišče niso bile podane duševne bolečine tožnice zaradi deformacije končnega sklepa prstanca. Pritožbeno sodišče poudarja, da je za utemeljenost zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, potrebno poleg objektivno zaznavne skaženosti ugotoviti tudi, da tožeča stranka zaradi tega trpi duševne bolečine.

Odločitev o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, ker nobena pravdna stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče odločilo, da vsaka krije svoje pritožbene stroške.