Jedro

Konkretna ravnanja toženke (preprečevanje vstopa v osnovno šolo in onemogočanje obveznega šolanja brez pogoja PCT) temeljijo na zgoraj opisanih pravnih podlagah, zato tožničina terjatev oziroma zahtevek, s katerim uveljavlja pravno varstvo na temelju določbe 134. člena OZ, zaradi izključitve protipravnosti ni verjetno izkazana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) za izdajo začasne odredbe, s katerim je zahtevala, da ji je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 3 dni od izdaje začasne odredbe omogočiti obvezno šolanje in izobraževanje brez pogoja PCT in da se toženki v nadalje prepove omejevati prost dostop v Osnovno šolo, s pogojem PCT (točka 1). Nadalje je zahtevala, da je v primeru kršitve začasne odredbe toženka dolžna plačati denarno kazen za vsako kršitev v višini 500,00 EUR (točka 2), da velja začasna odredba do pravnomočne odločitve v zadevi (točka 3) ter da ji je toženka dolžna povrniti pravdne stroške (točka 4).

2. Zoper citirani sklep vlaga tožnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Očita, da je ugotovitev sodišča, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana, protispisna (kršitev po členu 339/II točka 15 ZPP). Iz tožbe in predloga tožnice izhaja, da le ta konkretno opisuje konkretne in posamične odločitve in ravnanja toženke, ki kontinuirano trajajo. Prepoved zbiranja v šoli ni izključno posledica aktov Vlade RS, temveč je odvisna tudi od ravnanj osnovne šole, ki te odločitve izvršuje. Vsaka zahteva za bolj določno opredelitev izpodbijanih dejanj bi pomenila kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Sodišče prezre, da je na podlagi Ustave RS vezano zgolj na Ustavo in zakon. Sodišče ni niti ustavne in zakonske podlage identificiralo, temveč je napačno zaključilo in se do nje ni določno opredelilo (kršitev člena 339/II točka 14 ZPP). Tožnika v tožbi uveljavljata kršitev osebnostnih pravic in sta podala tudi prepovedni zahtevek. V nadaljevanju pritožba povzema določbo 134. člena OZ in navaja, da se sodišče do te pravne podlage ni opredelilo. Za pogojevanje vstopa tožnice na javni prostor mora obstajati zakonska podlaga, ki pa v tem primeru ne obstoji in je poseg v nasprotju z Ustavo RS. Do pogoja, ki ga določa Odlok, se sodišče ni vsebinsko opredelilo, ne z vidika obstoja ustavne in ustavnoskladne zakonske podlage, s čimer je sodišču moč očitati arbitrarnost ter kršitev načela enakosti iz 22. člena Ustave RS. Bistveno je tudi, da je samotestiranje otrok in odraslih diagnostični postopek, da gre za odvzem telesnih tekočin posameznika, za katerega mora obstajati soglasje posameznika, v nasprotnem primeru je podana kršitev pravice do telesne in duševne integritete. Kršeno pa je tudi osebno dostojanstvo (34. in 35. člen Ustave RS). Sodišče je dolžno zagotoviti in zavarovati ustavne in zakonske pravice tožnikov. Osnovna šola deluje avtonomno, četudi ni izdajatelj predpisov, je pa izvrševalec in je zato podana njena pasivna legitimacije, saj krši osebnostne pravice tožnikov, glede katerih sodno varstvo zahtevata. V nadaljevanju povzema cilje osnovnošolskega izobraževanja iz Zakona o osnovni šoli, sodišče prezre, da ima učenec pravico obiskovati pouk in se udeleževati drugih dejavnosti, ki jih organizira šola in da ne obstaja zakonska podlaga za omejitev te pravice. Opozarja, da je v skladu s členom 72 ZOFVI zagotovljena avtonomija šolskega prostora, ravnatelj je skladno z 49. členom tega zakona pedagoški vodja in poslovni organ šole in opravlja naloge v skladu z zakonom. Pri izvajanju zakonskih nalog mora ravnatelj skrbeti za otrokove koristi in ne sme izvajati nalog, ki so v nasprotju z otrokovimi koristmi. Državni organi, izvajalci javnih služb, nosilci javnih pooblastil, organi lokalnih skupnosti ter druge fizične in pravne osebe morajo v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka (člen 7/IV Družinskega zakonika).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je tožničin predlog za izdajo začasne odredbe obravnavalo z upoštevanjem enotne sodne prakse1, da je treba pri presoji utemeljenosti začasne ureditve razmerja na način, ki je po vsebini v bistvenem delu enak zahtevi za sodno varstvo, upoštevati, da je varstvu tožničine terjatve, ki jo uveljavlja v pravdi, prvenstveno namenjen sodni postopek (z vsemi potrebnimi procesnimi jamstvi, danimi vsaki od strank). Začasna ureditev spornega razmerja je zato v primeru regulacijskih začasnih odredb sprejemljiva le tedaj, ko je poleg ugotovitve verjetnega obstoja terjatve ter ene izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), izpolnjen tudi pogoj reverzibilnosti - možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja.

5. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim tožnica od toženke - osnovne šole, v kateri tožnica obiskuje prvi razred, zahteva, da ji omogoči obvezno šolanje in izobraževanje brez pogoja PCT in da se šoli prepove omejevati prosti dostop v osnovno šolo s pogojem PCT, zavrnilo2. V točki 9 je navedlo, da temeljijo dejanja toženke, ki jih tožnica očita kot kršitev osebnostnih pravic, na izvrševanju določb Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo Covid-19 (Uradni list RS, št. 177/2021 – v nadaljevanju Odlok). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da sodišče opredeljuje obveznost, ki jo izvaja šola - toženka kot obveznost, ki temelji na zakoniti in ustavni podlagi, kar zadošča za zaključek, da tožnica terjatve, s katero uveljavlja zaščito osebnostne pravice, ni verjetno izkazala. V postopku izdaje začasne odredbe namreč odloča sodišče s stopnjo verjetnosti, lahko tudi na podlagi navedb in trditev le ene stranke (brez vzpostavljene kontradiktornosti). Pravica do izjavljanja strank ter ugotavljanje pravno relevantnih dejstev na podlagi skupne dokazne ocene, se izvede v rednem postopku.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zaključek, da verjetnost tožničine terjatve ni izkazana, ni napravilo zaradi ne dovolj konkretno navedenih ravnanj ter kršitev toženke, kot to očita pritožba, pa tudi sicer to ne bi predstavljalo protispisnosti. Pritožbi je pritrditi, da sodišče ni utemeljilo ustavne in zakonske podlage, na kateri temelji Odlok, vendar slednje ne predstavlja kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Manjkajočo materialnopravno podlago bo navedlo sodišče druge stopnje ter v okviru uporabe materialnega prava obrazložitev tudi dopolnilo glede pritožbenih navedb, da tožnika v tožbi uveljavljata kršitev osebnostnih pravic, katerih zaščito utemeljuje določba prvega odstavka 134. člena3 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ter da se do te pravne podlage sodišče prve stopnje ni opredelilo. S tem bo zavrnilo tudi očitke kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin, kajti tudi odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je odločalo o kršitvah Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin med drugim potrjujejo, da domači zakon lahko predstavlja pravno podlago za posege v človekove pravice4. 7. Iz komentarja k 134. členu OZ5 izhaja, da osebnostne pravice utemeljujejo varstvo posameznika pred posegom v njegovo osebnostno sfero, in sicer s sredstvi in z metodami civilnega prava. Osebnostna pravica se obravnava kot posebna vrsta civilnih nepremoženjskih pravic, kot enovita splošna osebnostna pravica. Njena konkretizacija mora izhajata iz tožnikove opredelitve področja varovanja in očitane kršitve. Temu sledi sodnikova presoja, da konkretni položaj sodi pod pojem splošne osebnostne pravice in očitani poseg vanjo pomeni kršitev. Osebnostne pravice so lahko omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Zakon sme izključiti protipravnosti določenega posega v osebnostno pravico ob spoštovanju načela sorazmernosti pri omejevanju ustavnih pravic. Obligacijski zakonik sankcionira kršitev osebnostnih pravic, sodna praksa pa določbo konkretizira tako, da gre za poseg, ki je, upoštevaje kriterije povprečnega človeka, več kot le neškodljiv, saj povzroča vznemirjanje, motenje posameznika, ki je neka resna grožnja njegovih osebnostnih dobrin.

8. Zaključek, da tožničina terjatev ni verjetno izkazana, izhaja iz utemeljitve, da temeljijo s strani tožnice očitani posegi v njene osebnostne pravice, na zakoniti in ustavni podlagi in sicer določbah 2. in 3. točke 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) in določbe 104. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic Covid-19 (v nadaljnjem besedilu ZZUOOP). Protipravnost določenega ravnanja, ki ima sicer značilnosti kršitve osebnostne pravice, namreč lahko izključi razlog, ki je izrecno opredeljen v Ustavi ali v zakonu, poseg v osebnostno dobrino pa lahko opravičuje tudi višji javni interes. O izključitvi protipravnosti zakonodajalec odloča na podlagi tehtanja pomena različnih nasprotujočih si interesov, to je med interesom prizadetega posameznika ter javnim interesom. To tehtanje je napravilo tudi Ustavno sodišče ob presoji ustavnosti določb 2. in 3. točke 39. ZNB6 in določbe 104. člena ZZUOOP7, na katerih temelji Odlok, ki predstavlja neposredno pravno podlago za očitane kršitve toženke.

9. Ustavno sodišče je torej, da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi omogočilo uporabo zakonskih določb, ki izključujeta protipravnost očitanih posegov ter v naprej zagotovilo zakonsko podlago za izdajo podzakonskih predpisov, ki urejajo ukrepe iz 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB, hkrati pa tudi za vse še veljavne podzakonske predpise, ki so bili sprejeti na podlagi izpodbijanih zakonskih določb. Iz obrazložitve odločbe US RS U-I-79/20-24, z dne 13.5.2021 izhaja, da „posledično sodišča navedenim podzakonskim predpisom za razmerja, nastala po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, zaradi v tej odločbi ugotovljene protiustavnosti ne smejo odreči veljave.“

10. Ustavno sodišče je nadalje tudi v odločbi št. U-I-83/20 (42. točka obrazložitve), z dne 27.8.2021 obrazložilo, da je eden od razlogov, zaradi katerega je po Ustavi dopustno omejiti svobodo gibanja ter pravico do zbiranja in združevanja, tudi varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni oziroma preprečevanje nalezljivih bolezni. Utemeljilo je, „da je namen te omejitvene klavzule varovanje zdravja in življenja ljudi, ki ju nalezljiva bolezen ogroža. Poudarilo je, da ima državna oblast v primeru pojava nalezljive bolezni po Ustavi tudi dolžnost, da ustrezno zavaruje zdravje in življenje ljudi. Prvi odstavek 5. člena Ustave zavezuje državo, da na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. V zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin ima država tako negativne kot pozitivne obveznosti. Negativne obveznosti pomenijo, da se mora država vzdrževati posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine. Pozitivne obveznosti pa zavezujejo državo oziroma njene posamezne veje oblasti k aktivnemu ravnanju pri varstvu človekovih pravic in svoboščin. Ob tem velja, da so pozitivne obveznosti države toliko bolj poudarjene, kolikor više v hierarhiji človekovih pravic je varovana vrednota. V primeru pojava epidemije nalezljive bolezni, ki lahko resno ogrozi zdravje ali celo življenje ljudi, bi bil prepočasen ali nezadosten odziv državne oblasti v neskladju s pozitivnimi obveznostmi države, da varuje pravico do življenja (17. člen Ustave), pravico do telesne in duševne celovitosti (35. člen Ustave) ter pravico do zdravstvenega varstva (prvi odstavek 51. člena Ustave).“

11. Konkretna ravnanja toženke (preprečevanje vstopa v osnovno šolo in onemogočanje obveznega šolanja brez pogoja PCT) temeljijo na zgoraj opisanih pravnih podlagah, zato tožničina terjatev oziroma zahtevek, s katerim uveljavlja pravno varstvo na temelju določbe 134. člena OZ, zaradi izključitve protipravnosti ni verjetno izkazana.

12. Ker ena od kumulativno zahtevanih predpostavk za izdajo začasne odredbe ni podana, je sodišče predlog utemeljeno zavrnilo.

13. Po ugotovitvi, da niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-257/97. 2 Iz tožbenih navedb izhaja, da predstavljajo očitani posegi toženke obvezno samotestiranje ter posledično za otroke, ki ne prinesejo soglasja staršev izobraževanje na daljavo. 3 Vsak ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. 4 Sodbe ESČP v zadevah Roman Zakharov proti Rusiji z dne 4. 12. 2015, 228. točka obrazložitve in naslednje, Stafford proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 5. 2002, 63. točka obrazložitve, Dragin proti Hrvaški z dne 24. 7. 2014, 90. točka obrazložitve, in Chumak proti Ukrajini z dne 6. 3. 2018, 39. točka obrazložitve. Glej tudi S. C. Greer, The Exceptions to Articles 8 to 11 of the European Convention on Human Rights, Human Rights files No 15, Council of Europe, Strasbourg 1997, str. 9–13; 5 Obligacijski zakonik s komentarjem, Prva knjiga, Založba GV Ljubljana 2003 - Komentar k členu 134, stran 776 - 790). 6 Odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-79/20-24, z dne 13.5.2021:“ Ustavno sodišče je v 3. točki izreka te odločbe odločilo, da se 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena ZNB uporabljata kljub njuni neskladnosti z Ustavo. S tem je za vnaprej omogočilo izdajanje podzakonskih predpisov na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB in hkrati zagotovilo zakonsko podlago za vse še veljavne podzakonske predpise, ki so bili sprejeti na podlagi teh zakonskih določb. Tako je odločilo zato, da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi, ki bi lahko bila zaradi odsotnosti zakonske podlage za omejevanje gibanja in zbiranja zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni v prihodnje ogrožena, in s tem preprečilo nastanek še hujšega protiustavnega stanja.“ 7 U-I-8/21, z dne 16.9.2021: „Zakon o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (Uradni list RS, št. 152/20) (ZZUOOP), 104. čl. :1. Člen 104 Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (Uradni list RS, št. 152/20), kolikor se nanaša na osnovne šole ter na šole in vzgojno-izobraževalne zavode za otroke s posebnimi potrebami, je v neskladju z Ustavo.2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku dveh mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. 3. Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka se uporablja prvi odstavek 104. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19.“