Jedro

Princip ugotavljanja uspeha stranke v pravdi, ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine, je sprejemljiv v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 1.088,42 EUR zviša na 1.678,85 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 189,71 EUR v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške v višini 1.088,42 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po izteku paricijskega roka.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sklep spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 1.678,85 EUR z obrestmi, toženi stranki pa se naloži še plačilo stroškov, ki so tožeči stranki nastali z vložitvijo pritožbe. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da znaša uspeh tožeče stranke v tej pravdi 54,22 %, tožene pa 45,78 %. Sodišče je neutemeljeno izračunalo uspeh zgolj na podlagi uspeha strank po višini tožbenega zahtevka. Glede na to, da sta bila med pravdnima strankama sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka ter da je bil velik del postopka namenjen dokazovanju temelja odškodninske odgovornosti, bi moralo sodišče ob pravilni uporabi določbe drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in glede na ustaljeno sodno prakso ovrednotiti uspeh ločeno po temelju in po višini, kot končni uspeh pa bi moralo upoštevati rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Ob takšnem izhodišču bi moral biti pravilen zaključek sodišča, da je uspeh tožeče stranke v postopku 77,1 %, tožene pa 22,9 %. To pa pomeni, da je tožeča stranka, ki so ji bili priznani stroški v znesku 2.269,78 EUR, upravičena do povračila stroškov v višini 1.750,00 EUR, tožena stranka, ki so ji bili priznani stroški v višini 310,72 EUR, pa do 71,15 EUR. Po pobotanju medsebojnih terjatev je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti še znesek 1.678,85 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ker je v obravnavani odškodninski pravdni zadevi tožnik le delno uspel s svojim zahtevkom, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot podlago za odločitev o pravdnih stroških določilo drugega odstavka 154. člena ZPP, vendar pa ga je, kot pravilno uveljavlja pritožnik, nepravilno uporabilo. Sodna praksa pri uporabi navedenega določila prvenstveno uporablja proporcionalni kriterij s pobotanjem. To pomeni, da sodišča upoštevajo praviloma procentualno ovrednoten delež uspeha vsake od stranke (delež, ki ustreza razmerju med prisojenim in s tožbo zahtevanim) in vsaki od njiju priznavajo pravico do povračila pravdnih stroškov v sorazmerju s tem deležem, nato pa po medsebojnem pobotanju naložijo plačilo pribitka stranki, katere stroški so manjši. Sodna praksa pa izjemoma dopušča vrednotenje uspeha ločeno „po temelju“ in „po višini“, pri čemer je končno vrednotenje uspeha rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Sodna praksa to uporablja predvsem v tistih odškodninskih sporih, kjer je dejansko stanje sporno tako v zvezi z obstojem temelja tožbenega zahtevka kot tudi glede višine in je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Prav za takšno situacijo pa gre obravnavanem primeru, saj je, kot pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi, tožena stranka ugovarjala tožbenemu zahtevku tako po temelju kot po višini ter je bil velik del postopka namenjen dokazovanju temelja odškodninske odgovornosti, s čimer so nastali znatni stroški (na drugem in tretjem naroku za glavno obravnavno od skupno petih narokov so izvajali dokazi izključno v zvezi z obstojem temelja zahtevka – zaslišane so bile številne priče, na četrtem naroku pa so se dokazi izvajali pretežno v zvezi z obstojem temelja – štiri priče so bile zaslišane v zvezi s temeljem, tožnik pa je bil zaslišan zaradi ugotavljanja višine tožbenega zahtevka, le zadnji narok je bil namenjen izključno ugotavljanju višine zahtevka). Okoliščine primera torej narekujejo uporabo metode, po kateri sodišče ovrednoti uspeh ločeno po temelju in po višini, ter ne s strani sodišča prve stopnje uporabljene metode, po kateri se pri ugotavljanju uspeha upošteva zgolj zahtevano in dosojeno višino odškodnine.

6. Ob takšnem izhodišču je pritožbeno sodišče na novo ovrednotilo uspeh pravdnih strank ter ugotovilo, da znaša uspeh tožeče stranke 77,1 % (uspeh tožeče stranke po temelju znaša 100 %, po višini pa 54,2 %), uspeh tožene stranke pa 22,9 % (po temelju je tožena stranka v celoti propadla, njen uspeh po višini pa znaša 45,8 %). Upoštevajoč prvostopno odmero stroškov pravdnih strank, ki ji tožeča stranka ne nasprotuje, ter navedena uspeha v pravdi, je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.750,00 EUR pravdnih stroškov (77,1 % od 2.269,78), tožeča stranka pa toženi stranki 71,15 EUR (22,9 % od 310,72). Po medsebojnem pobotanju je tako tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.678,85 EUR.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zvišalo na 1.678,85 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

8. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah, znašajo 189,71 EUR in obsegajo nagrado za sestavo pritožbe (250 točk in ne priglašenih 375 točk), materialne stroške (2%), 20 % DDV in plačano sodno takso za pritožbo (49,26 EUR).

9. Na podlagi 366.a člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.