Jedro

Zahteva občine za parcelacijo je njeno voljno ravnanje, s katerim se sproži geodetski in upravni postopek urejanja meje in parcelacije, ni pa mogoče z upravnim aktom nadomestiti izjave njene volje. Upravni organ ne more ugotoviti, da občina zahtevo za parcelacijo umika, če takšne izjave občina ne oblikuje sama in jo sporoči pristojnemu organu.

Drugostopenjski organ je tožnikov zahtevek za izdajo ugotovitvene odločbe lahko zavrgel, ker stvar, na katero se je zahtevek nanašal, ni upravna stvar.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Ob reševanju tožbe se odpravi 1. točka izreka odločbe Župana Občine Krško št. 092-1/2011 (O301) z dne 20. 4. 2012.

Obrazložitev

Tožnik je 16. 2. 2012 pri tuk. sodišču vložil tožbo zaradi molka organa. V teku postopka v upravnem sporu je Župan Občine Krško z odločbo št. 092-1/2011 (O301) z dne 20. 4. 2012, izdano na tožnikovo pritožbo zaradi molka prvostopenjskega organa, odločil, da se tožnikova pritožba kot neutemeljena zavrne (1. točka izreka), da se njegov zahtevek zavrže (2. točka izreka) in ugotovil, da stroškov postopka ni bilo (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da se je tožnikov zahtevek, vložen pri prvostopenjskem organu zaradi izdaje ugotovitvene odločbe, nanašal na postopek evidentiranja urejene meje in parcelacije, med drugim tudi za parc. št. 288 k.o. …, ki se je začel na zahtevo Občine Krško. Na tožnikovo zahtevo za izdajo ugotovitvene odločbe je prvostopenjski organ tožniku z dopisom odgovoril, da je pristojni geodetski organ izdal sklep in odločbo št. 02112-142/2008 o nastanku novih parcel za del ceste, ki predstavlja kategorizirano cestno telo in za del, ki predstavlja javno površino. Zoper ta akt je po ugotovitvah prvostopenjskega organa tožnik vložil pritožbo. Po mnenju drugostopenjskega organa ugotovitvene odločbe, s katero bi se ugotovilo, da Občina Krško umika svojo vlogo za parcelacijo parc. št. 288 k.o. …, ne more izdati ne organ prve in ne organ druge stopnje. Vsebina zahtevka ni upravna stvar, o kateri odloča organ, in v kateri izdaja ustrezne akte. Odločbe, kot jo zahteva tožnik, ne določa noben predpis. Zato je tožnikovo zahtevo treba po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči. Zavrnitev pritožbe pa drugostopenjski organ utemeljuje s tem, da molk organa pomeni zakonito domnevo, da je izdana zavrnilna odločba. Ker pa za izdajo odločbe, kot jo zahteva tožnik, ni pravne podlage, to pomeni, da pritožba ni utemeljena.

Na poziv sodišča, ali glede na pozneje izdano odločbo drugostopenjskega organa vztraja pri tožbi, je tožnik sporočil, da vztraja pri tožbi in jo razširja na izdano odločbo, ker iz odločbe ne izhaja, „kako je oblastni organ na podlagi enakega splošnega pravnega akta, v primerjavi z drugimi občani, zagotovil izvrševanje načela pravne države, enako varstvo pravic, enakost pred zakonom in tožnikovo dostojanstvo v upravnem postopku“. Tožnik navaja, da je organ napačno razumel njegov zahtevek za izdajo ugotovitvene odločbe, da se ugotovi, da Občina Krško umika svojo vlogo oziroma zahtevek za parcelacijo parc. št. 288. Postavil je zahtevek za ugotovitev, „kako je Občina Krško kot oblastni organ A.A., v primerjavi z drugimi občani zagotovila neodvisen, nepristranski in konsistenten postopek, na podlagi ustavnih pravic, ki jih je navedel uvodoma, glede na končno stanje oziroma pridobljene pravice, obveznosti in pravne koristi, ki jih na podlagi objektivno dokazanega ravnanja, osebe, ki stanujejo v neposredni bližini A.A. in sicer B.B., C.C. in D.D., E.E. in F.F., že imajo, A.A. pa isti organ, niti z enim ravnanjem ali dokumentom ni izkazal, kako, na kakšen način in kdaj, bo to enako pravico na podlagi OPA in pravno korist, lahko dostopna tudi zanj, kot objektivno diskriminirano stranko, kljub temu, da ima le-ta iste obveznosti, saj je plačal komunalni prispevek.“ Tožnik navaja, da je Občina Krško B.B. s protipravnim odlokom omogočila dostop do javne ceste in mu protipravno omogočila izgradnjo eksluzivnega objekta in mu gradbeno dovoljenje izdala v štirih mesecih, tožniku pa niti v štirih letih.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise K točki 1 izreka Tožba ni utemeljena.

Iz predloženega upravnega spisa izhaja, da je tožnik pri Občini Krško dne 31. 8. 2011 vložil zahtevo za izdajo ugotovitvene odločbe: da Občina Krško poda Geodetski upravi RS, Območni geodetski upravi Sevnica zahtevo za umik vloge za parcelacijo nepremičnine parc. št. 288 k.o. …; da Geodetska uprava RS, Območna geodetska uprava Sevnica na podlagi navedene zahteve izda sklep, s katerim se postopek evidentiranja parcelacije parc. št. 288 ustavi; da organ izda ugotovitveno odločbo, tako da ugotovitveni akt predstavlja jasno sporočilo stranki, v katerem predpisu je upravnopravno razmerje zanjo oblikovano ter način, kako bo to razmerje realizirano, v zvezi enake obravnave v pridobitvi pravice do dostopa do občinske javne ceste iz parc. št. 288, pri čemer organ upošteva tožnikove pravice in temeljne svoboščine iz 14., 21. in 22. člena Ustave RS. Ne glede na pojasnilo Občine Krško o poteku postopka parcelacije parc. št. 288, je tožnik vztrajal pri izdaji ugotovitvene odločbe in zaradi neizdaje le-te pri drugostopenjskem organu vložil pritožbo zaradi molka prvostopenjskega organa. O tožnikovem zahtevku za izdajo ugotovitvene odločbe je odločil drugostopenjski organ.

Sodišče se strinja z drugostopenjskim organom, da pravne podlage za izdaje ugotovitvene odločbe, kakršno zahteva tožnik, ni. Drugostopenjski organ je razumel, da tožnik zahteva izdajo akta, s katerim se ugotovi, da Občina Krško umika zahtevo za parcelacijo. Kot izhaja iz uvodoma povzete vsebine tožnikove zahteve, je tožnik tudi to zahteval. Ker pomeni zahteva občine za parcelacijo njeno voljno ravnanje, s katerim se sproži geodetski in upravni postopek urejanja meje in parcelacije, ni mogoče z upravnim aktom nadomestiti izjave njene volje. Upravni organ ne more ugotoviti, da občina zahtevo za parcelacijo umika, če takšne izjave občina ne oblikuje sama in jo sporoči pristojnemu organu. Pa tudi če naj drugostopenjski organ ne bi pravilno razumel vsebine tožnikovega ugotovitvenega zahtevka, kot tožnik navaja v tožbi, ker naj bi dejansko zahteval, da se z aktom ugotovi, kako bo v primerjavi z drugi osebami, ki so bile udeležene v postopku evidentiranja meje in parcelacije, uresničeval svoje pravice (pravice do dostopa do občinske javne ceste), o tem ni mogoče odločiti z upravno odločbo. Z upravno odločbo se odloči v upravni zadevi; upravna zadeva je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe na področju upravnega prava (prvi člen 2. člena ZUP). Tožnik je lahko svoje pravice varoval v postopku evidentiranja meje pred, za vodenje tega postopka, pristojnim upravnim organom (na prvi stopnji geodetska uprava, na drugi stopnji pristojno ministrstvo), kot mu je to pojasnil že prvostopenjski organ (po ugotovitvah tega organa je tožnik tudi uporabil pravno sredstvo pritožbe), ne more pa občina z upravno odločbo ugotavljati, kako so bile tožnikove pravice v tem postopku upoštevane. Glede na navedeno je po presoji sodišča drugostopenjski organ tožnikov zahtevek za izdajo ugotovitvene odločbe lahko zavrgel, ker stvar, na katero se je zahtevek nanašal, ni upravna stvar. Podlaga za zavrženje je v 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP.

K točki 2 izreka Ob reševanju pritožbe je sodišče 1. točko izreka drugostopenjske odločbe odpravilo iz naslednjih razlogov: V 1. točki izreka je drugostopenjski organ odločil, da se tožnikova pritožba zavrže. Drugostopenjski organ sicer pravilno navaja, da neizdaja odločbe pomeni fikcijo negativne odločbe (po četrtem odstavku 222. člena ZUP ima stranka, če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku, pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen). Na tej fikciji je zgrajeno pravno varstvo, ki ga ima stranka v primeru, da organ o njeni zahtevi ne odloči (stranka izkazuje pravni interes do pravnega sredstva, če njeni zahtevi ni ugodeno). Odločanje pritožbenega organa v primeru molka prvostopenjskega organa pa je urejeno v 255. členu ZUP. Po tretjem odstavku te določbe lahko drugostopenjski organ sam reši zadevo in izda svoj upravni akt. Tako je drugostopenjski organ postopal v obravnavanem primeru. O pritožbi je torej odločil tako, da je sam odločil o tožnikovem zahtevku. Zato je odločitev v 1. točki izreka nepravilna (kar pa ne vpliva na odločitev v 2. točki izreka o zavrženju tožnikove zahteve) in je sodišče odločilo, da se ta točka izreka drugostopenjske odločbe odpravi.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba, razen v 1. točki izreka, pravilna in na zakonu utemeljena. Točko 1. izreka izpodbijane odločbe pa je sodišče odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.