Jedro

V zadevi ni sporno, da je tožnik zahteval izdajo gradbenega dovoljenja za objekt, ki naj bi bil zgrajen na zemljiščih, glede katerih je bil sprejet Sklep o širitvi območja stavbnih zemljišč. Sodišče meni, da omenjeni sklep v obravnavanem primeru ne bi smel biti uporabljen, saj njegova vsebina ni v skladu s četrtim odstavkom 29. člena ZPNačrt-B, ki zahteva, da mora biti iz njega razviden natančen obseg širitve stavbnih zemljišč. Poleg tega je iz predloženih upravnih spisov razvidno, da v postopku sprejemanja sklepa občina ni upoštevala niti določbe tretjega odstavka istega člena ZPNačrt, v skladu s katero bi morala sprejeti sklep (torej po sprejemu na občinskem svetu) poslati pristojnima ministrstvoma, šele po izteku petnajstdnevnega roka za odgovor pa ga objaviti v občinskem uradnem glasilu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za dograditev gradbeno inženirskega objekta na tam naštetih zemljiščih v k.o. ...

Iz obrazložitve je razvidno, da odločitev med drugim temelji na Sklepu o dopustnosti širitve območja stavbnih zemljišč na parc. št. 826/4-del, 766-del, 767/1-del, 770, vse k.o. ... (Logaške novice, Uradne objave, št. 3/13, v nadaljevanju Sklep o širitvi območja stavbnih zemljišč). Upravni organ opozarja na odločbo Ustavnega sodišča U-I-43/13-19 z dne 9. 10. 2014 (Uradni list RS, št. 76/14), v kateri je ugotovilo neskladnost 29. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 57/12 in 109/12, v nadaljevanju ZPNačrt-B in ZPNačrt-C) z Ustavo, vendar sam ni pristojen za presojo zakonitosti občinskih predpisov. Glede na navedeno je v skladu s šestim odstavkom omenjenega 29. člena presojal dopustnost gradnje z vidika v njem navedenih prostorskih izvedbenih pogojev. Ugotovil je, da gradnja načrtovanega objekta – ta je po klasifikaciji objektov za gradnjo opredeljen kot drug gradbeno inženirski objekt, ki ni uvrščen drugje –, ni v skladu z dopustnimi objekti in dejavnostmi na območju podrobnejše namenske rabe SSs (urbana prosto stoječa stanovanjska pozidava) ter velikostjo iz 106. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Logatec (OPN).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je upravni organ načrtovano gradnjo objekta za „razrez, sortiranje, obdelavo in skladiščenje hlodovine“ preimenoval v dograditev gradbeno inženirskega objekta, njemu pa ni bila dana možnost, da svojo vlogo spremeni. Poudarja, da pomeni objavljeni Sklep o širitvi območja stavbnih zemljišč funkcionalno zaokrožitev obstoječe pozidave (predmet dozidave so transportne in skladiščne površine k že obstoječemu 100 let staremu industrijskemu objektu – žagi), njegov sestavni del pa naj bi bila tudi obrazložitev in grafični prikaz območja. Zato bi prvostopenjski organ lahko preveril skladnost načrtovanega objekta s pogoji iz tega sklepa, ne pa da se je ukvarjal z vprašanjem njegove zakonitosti. Pojasnjuje, zakaj zemljišča, na katerih je predviden objekt, niso primerna za kmetijsko, gozdno ali stanovanjsko rabo (prisotnost elektroenergetskega 200 oziroma 300 KV distribucijskega regionalnega daljnovoda). Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in izda gradbeno dovoljenje za objekt „razrez, sortiranje, obdelava in skladiščenje hlodovine“.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik zahteval izdajo gradbenega dovoljenja za objekt, ki naj bi bil zgrajen na zemljiščih, glede katerih je bil sprejet Sklep o širitvi območja stavbnih zemljišč. Sklep, ki ga je sprejel občinski svet na seji 21. 2. 2013, je bil objavljen 11. 3. 2013 v uvodoma omenjenem občinskem uradnem glasilu. V 1. členu določa, da je za namen širitve proizvodnih dejavnosti dopustna širitev stavbnih zemljišč na našteta zemljišča oziroma dele teh zemljišč v k.o. ... v skupni velikost 5000 m2, v 2. členu pa, da sklep začne veljati naslednji dan po objavi.

Sodišče ugotavlja, da je bil omenjeni sklep sprejet izdan na podlagi 29. člena ZPNačrt-B (ta je bil spremenjen in dopolnjen še z ZPNačrt-C z veljavnostjo od 1. 1. 2013), po katerem je lahko lahko občina najpozneje do 1. 1. 2015 izjemoma dopustila manjšo širitev območja stavbnih zemljišč zaradi gradnje posamičnih objektov, ki so predstavljali funkcionalno zaokrožitev obstoječe pozidave, namenjene opravljanju industrijskih, proizvodnih, kmetijskih, storitvenih, obrtnih, turističnih ali športnih dejavnosti pod v nadaljevanju naštetimi pogoji, med drugim s površino območja posamične širitve, ki ni presegalo 5000 m2 površin (3. alineja prvega odstavka). Sklep o širitvi območja je sprejel občinski svet na pobudo zainteresiranega investitorja gradnje (drugi odstavek) in ga poslal ministrstvoma, pristojnima za prostor ter kmetijstvo in okolje, da v 15 dneh preverita njegovo skladnost s pogoji iz prvega odstavka tega člena in o morebitni neskladnosti obvestita občino. Če v tem roku nista obvestila občine o neskladnosti sklepa, se je štelo, da nanj nimata pripomb (tretji odstavek). Iz sklepa, ki je nadomeščal občinski prostorski akt, ki določa območje namenske rabe prostora, in sicer v delu, na katerega se je sklep nanašal, je moral biti razviden natančen obseg in namen širitve, občina pa je sklep objavila na svojih spletnih straneh in v svojem uradnem glasilu (četrti odstavek).

Sodišče meni, da omenjeni sklep v obravnavanem primeru ne bi smel biti uporabljen, saj njegova vsebina ni v skladu s četrtim odstavkom 29. člena, ki zahteva, da mora biti iz njega razviden natančen obseg širitve stavbnih zemljišč. Iz njegovega objavljenega tekstualnega dela namreč ni razvidno, na katere dele naštetih zemljišč se nanaša širitev območja stavbnih zemljišč (s tem pa tudi sprememba njihove namenske rabe). Zgolj navedba površine tej zakonski zahtevi ne ustreza. Ker ni bil objavljen niti slikovni prikaz, ki bi kot sestavni del sklepa grafično opredelil območje in s tem nadomestil manjkajoči besedilni del, je obravnavani Sklep o širitvi območja stavbnih zemljišč nezakonit. Poleg tega je iz predloženih upravnih spisov razvidno, da v postopku sprejemanja sklepa občina ni upoštevala niti določbe tretjega odstavka istega člena ZPNačrt, v skladu s katero bi morala sprejeti sklep (torej po sprejemu na občinskem svetu) poslati pristojnima ministrstvoma, šele po izteku petnajstdnevnega roka za odgovor pa ga objaviti v občinskem uradnem glasilu. Iz njenega pojasnila z dne 4. 11. 2014 je razvidno, da je sklep poslala ministrstvoma 6. 3. 2013. Na dan objave 11. 3. 2013 torej rok za odgovor še ni potekel, niti občina do tedaj ni pridobila zahtevanih pozitivnih mnenj, kot to izhaja iz zahteve Ministrstva za okolje in prostor z dne 4. 12. 2014 za razveljavitev sklepa.

Že navedeno zadostuje, da sodišče zaradi nezakonitosti sklepa odkloni njegovo uporabo (exceptio illegalis), kar pomeni, da je odločitev o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja pravilna, saj načrtovana gradnja na teh zemljiščih brez sklepa ni dopustna. Navedeno izhaja iz šestega odstavka 29. člena, ki določa, da se na območju širitve območja stavbnih zemljišč pri pripravi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja upoštevajo prostorski izvedbeni pogoji, ki veljajo na območju obstoječe pozidave, s katero je območje širitve funkcionalno povezano. Po sedmem odstavku istega člena pa je sklep o širitvi sestavni del investitorjeve vloge za izdajo gradbenega dovoljenja.

Sodišču se zato v tem upravnem sporu ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem vpliva ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča U-I-43/13-19 z dne 9. 10. 2014 (v njej je odločilo, da je 29. člen ZPNačrt-B in ZPNačrt-C v neskladju z Ustavo, saj ne določa postopkovnih pravil za učinkovito vključitev javnosti v pripravo takih odločitev, kar je v neskladju s 7. členom Aarhuške konvencije in posledično z drugim odstavkom 153. člena Ustave RS, 24. točka obrazložitve) na veljavnost obravnavanega Sklepa o širitvi območja stavbnih zemljišč.

Sodišče tožniku še pojasnjuje, da opredelitev njegovega objekta za razrez, sortiranje, obdelavo in skladiščenje hlodovine kot gradbeno inženirskega objekta z vidika presoja izpolnjevanja pogojev za gradnjo iz 106. člena OPN ni bilo pomembno. Prvostopenjski upravni organ je na 3. strani obrazložitve povzel določbe omenjenega člena, ki se nanašajo na območje podrobnejše namenske rabe SSs z naštetimi dopustnimi objekti in dejavnostmi. Dejstvo je, da tožnikov objekt z opisano dejavnostjo ni objekt iz 1.1. točke omenjenega člena, saj ne ustreza nobenemu od njih – stanovanjska stavba, garaža, energetski objekt, športno igrišče na prostem ali drug gradbeni inženirski objekt za šport, rekreacijo in prosti čas (otroška in druga javna igrišča, javni vrtovi, parki, trgi, itn.). Prav tako ne gre za dejavnost, ki bi se opravljala v obstoječi stanovanjski stavbi (predelovalna dejavnost, dejavnost oskrbe z električno energijo, plinom in paro, poslovanje z nepremičninami, strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti, druge raznovrstne poslovne dejavnosti, dejavnosti izobraževanja, dejavnosti zdravstva in socialnega varstva, kulturne, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti, druge dejavnosti, dejavnosti gospodinjstev z zaposlenim hišnim osebjem (1.2. točka istega člena).

Ker ostale tožbene navedbe za odločitev niso pomembne, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).