Jedro

Skladno z avtentično razlago 49.a člena ZSPJS je bilo ob uvedbi novega plačnega sistema pri prevedbi tožnikovega delovnega mesta potrebno izhajati iz zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Podlaga za prevedbo je bil namreč nominalni znesek tožnikove osnovne plače in delovnega mesta, ki je bil določen v individualnem pravnem aktu, ne pa dejansko delo, ki ga je opravljal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranka s tem, ko je delovno mesto tožnika režiser I prevedla na delovno mesto režiser ter mu v aneksu k pogodbi o zaposlitvi določila dodatne naloge tudi na področju filma in televizije, tožniku kršila pravice iz delovnega razmerja (I/1 točka izreka); zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da je tožnik od 1. 8. 2008 do 14. 11. 2008 dejansko opravljal dela in naloge delovnega mesta režiser ekspert področja (I/2 točka izreka); zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožnik od 15. 11. 2008 dalje izpolnjuje pogoje za priznanje naziva režiser prvak in delo režiserja prvaka tudi dejansko opravlja (I/3 točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku od 1. 8. 2008 do 14. 11. 2008 obračunati ter po odvedbi davkov in prispevkov plačati razliko v plači in sicer med plačo, ki bi jo tožnik prejel na delovnem mestu ekspert področja, to je 43. plačni razred brez napredovanja oz. 46. plačni razred z upoštevanimi napredovanji, ter plačo, ki jo je prejel in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo (6. dne v mesecu za pretekli mesec) dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I/4 točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku od 15. 11. 2008 do 31. 10. 2011 obračunati razliko v plači in sicer med plačo, do katere bi bil tožnik upravičen, v kolikor bi bila njegova plača obračunana glede na naziv režiser prvak, to je 50. plačni razred brez napredovanja oz. 53. plačni razred z upoštevanimi napredovanji in pa dejansko obračunano plačo v tem obdobju, od tako dobljenih razlik odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezne neto razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamezne neto razlike v plači od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I/5 točka izreka); in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (I/6 točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 609,00 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede prevedbe plače v zahtevane plačne razrede. Po primerjavi opisov delovnih mest režiser I in režiser se navedeni delovni mesti medsebojno razlikujeta, saj vsebuje delovno mesto režiser bistveno več del in nalog od delovnega mesta režiser I. Gre za dodatna dela na področju filmskih in televizijskih žanrov. Ne gre zgolj za vprašanje prevedbe plače, pač pa za vprašanje spremembe pogodbe o zaposlitvi. Določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe) ne predvidevajo prevedbo plače skupaj s spremembo opisa delovnega mesta. Meni, da bi mu morala tožena stranka ponuditi v sklenitev novo pogodbo o zaposlitvi skladno z določbo 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Vendar tožnik ponujenega aneksa k obstoječi pogodbi ni podpisal, zaradi česar za njega ne more veljati. Ker je v spornem obdobju izpolnjeval oba pogoja za zasedbo delovnih mest, najprej za ekspert področja potem pa za režiserja prvaka, je upravičen do zahtevane razlike v plači. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi priče A.A., ki je neposredno sodeloval pri uvedbi novega plačnega sistema. Na delovno mesto ekspert področja je bilo prevedenih 9 zaposlenih pri toženi stranki, med njimi tudi B.B., ki je na dan 31. 7. 2008 zasedal delovno mesto režiser I. Zato bi moral tožnik že takrat biti preveden na navedeno delovno mesto, saj je opravila na tem področju dejansko izvajal, glede tega pa prejel številne nagrade in priznanja. Komisija za pritožbe je zmotno zavrnila njegovo zahtevo z obrazložitvijo, da bo zasedbo tega delovnega mesta urejal poseben pravilnik. Tožnik meni, da je bil v postopku pri toženi stranki diskriminatorno obravnavan. Izpodbijana sodba o teh dejstvih ne vsebuje obrazloženih razlogov, kar predstavlja bistveno postopkovno kršitev iz določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v sodbi ugotovilo, da je tožena stranka dne 17. 12. 2010 prvič objavila prosta delovna mesta prvakov, nato pa ponovila razpis dne 31. 3. 2011, pri čemer se tožnik ni prijavil. Sodišče je očitno spregledalo, da je tožnik že v vlogi 12. 11. 2012 izrecno navedel, da objave navedenih razpisov na oglasni deski pri toženi stranki ni bilo, v tej zvezi pa tudi ni imel dostopa do internetnega portala. Prav tako se sodišče ni opredelilo do dejstva, da je tožnik prijavo za prvaka naslovil na toženo stranko že dne 18. 3. 2011, kar tožena stranka ni prerekala. Po določbi 48.a člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o uresničevanje javnega interesa za kulturo (ZUJIK-B, Ur. l. RS, št. 56/2008) se je zaposlenim priznal naziv prvak na podlagi presoje njihovih izrednih dosežkov v letih pred ocenitvijo. Tožnik je opravljal prepoznavno in odmevno delo ustanove, zaradi česar bi moral biti nagrajen z uvrstitvijo v zahtevani plačni razred. Tožena stranka je z zamudo sprejela Pravilnik o postopku in merilih za zasedbo delovnih mest vrhunski glasbenik, ekspert področja, prvak in priznani ustvarjalec (v nadaljevanju: Pravilnik), v katerega je vnesla tudi merila za zasedbo režiserja prvaka in eksperta področja. Vendar bi morala tožena stranka glede na namen uporabe ZUJIK-A in 9. člena Pravilnika najkasneje do 15. 11. 2008 ugotavljati doseganje pogojev zaposlenih za pridobitev naziva prvaka. Tožnik je v svojih odmevnih radiofonskih, TV in spletnih projektih uporabil različna znanja in izkušnje v elektronskem mediju in z njimi dosegel kriterije za uveljavljanje več opravilnosti, uporabnih tako na radiu kot televiziji. Vse to bi morala tožena stranka upoštevati in mu v spornem času ponuditi v sklenitev novo pogodbo o zaposlitvi, v kateri bi bil določen višji plačni razred. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Predmet tega delovnega spora je presoja, če je tožena stranka v spornem primeru z dnem 1. 8. 2008 ob uvedbi novega plačnega sistema pravilno izvedla prevedbo delovnega mesta ter tožniku pravilno določila višino plače. Namen ZSPJS je v poenotenju sistema plač v javnem sektorju, v katerega spada tudi tožena stranka kot javni zavod. ZSPJS ne določa pogojev za zasedbo delovnih mest oz. za sklepanje pogodb o zaposlitvi, zato je potrebno na podlagi določbe 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe) upoštevati določbe predpisov, ki urejajo delovna razmerja, to je ZDR, nadalje kolektivnih pogodb, v konkretnem primeru pa tudi določbe ZUJIK.

Po določbi 49.a člena ZSPJS se za določitev plačnih razredov javnih uslužbencev, med katere spadajo tudi režiserji, opravi prevedba nominalnih zneskov osnovnih plač, določenih za delovna mesta oz. nazive ter funkcije, in nominalnih zneskov osnovnih plač javnih uslužbencev po predpisih in kolektivnih pogodbah, ki se uporabljajo do izplačila plač po tem zakonu. Pri prevedbi je potrebno izhajati iz zadnje formalno sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Z določbo 3. odstavka 49.a člena je opredeljeno, da se nominalni znesek osnovne plače javnega uslužbenca, ki je podlaga za prevedbo, določi tako, da se seštevek količnika plače, ki ga je javni uslužbenec dosegel z napredovanjem na delovnem mestu ali v nazivu, in dodatkov iz določbe 49.b člena tega zakona, pomnoži z vrednostjo osnove za obračun plač iz 4. odstavka tega člena. Javni uslužbenec ne more biti uvrščen v višji plačni razred od plačnega razreda delovnega mesta oz. naziva, ki ga je možno doseči z napredovanjem.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je imel tožnik pred prevedbo delovnih mest pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto režiser I, ki je bilo z dnem 1. 8. 2008 prevedeno v 38. plačni razred oz. ob upoštevanju treh napredovanj v 41. plačni razred, pri čemer je tožena stranka skladno z Merili o napredovanju javnih uslužbencev pri tožniku zaradi odprave nesorazmerja upoštevala še tri plačne razrede ter ga uvrstila v 44. plačni razred. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila takšna prevedba ustrezna in zakonita, je zato pravilen. Skladno z avtentično razlago 49.a člena ZSPJS je bilo potrebno tudi v primeru tožnika izhajati iz zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Podlaga za prevedbo je bil namreč nominalni znesek tožnikove osnovne plače in delovnega mesta, ki je bil določen v individualnem pravnem aktu, ne pa dejansko delo, glede katerega se pritožba zmotno zavzema. V tej zvezi pa je potrebno poudariti, da je imel tožnik v novem plačnem sistemu višjo osnovno plačo kot pred prevedbo, kar pomeni, da nominalno v zvezi s plačilom za delo ni bil prikrajšan. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka dolžna spoštovati takšno prevedbo skladno z določbama 3 in 3a člena ZSPJS kljub temu, da tožnik izpodbijanega aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni podpisal, kar pomeni, da mu je bila dolžna izplačevati plačo, ki je bila določena v aneksu h kolektivni pogodbi dejavnosti, dogovorjenim v okviru pogajanja med socialnimi partnerji.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da tožnik ob prevedbi plače z dnem 1. 8. 2008 ni bil upravičen do zahtevanega višjega količnika plače v zvezi z zahtevanim priznanjem delovnega mesta eksperta področja. Glede tega sprejema izpovedbo A.A., da delovna mesta ekspertov niso namenjena režiserjem, temveč tistim zaposlenim delavcem, za katera ima tožena stranka interes, da ostanejo pri njih, gre pa predvsem za tehnična delovna mesta. V kolikor so bili po zatrjevanju tožnika na ta delovna mesta razporejeni določeni delavci, se je to zgodilo na podlagi ugotovitve pritožbene komisije oz. sodbe sodišča, ki je priznala delavcem delovno mesto ekspert področja za nazaj. V primeru delavca B.B., ki je bil preveden na takšno delovno mesto, pa je izpovedal, da je šlo pri navedenem delavcu za režiserja iz Regionalnega centra v C., ki v primerjavi s tožnikom ni imel enako signaturo delovnega mesta režiser I. Tudi za delovno mesto ekspert področja je bilo potrebno izvesti postopek skladno z določbami Pravilnika in po prijavi zainteresiranega delavca preizkusiti, če izpolnjuje pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. V tej zvezi je priča D.D. potrdila, da v primeru B.B. ni bil izveden postopek na podlagi Pravilnika, temveč je to avtomatično naredilo samo vodstvo regionalnega centra, kar ne more biti sprejemljivo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšna prevedba navedenega delavca oz. delovnega mesta, ki ni bila skladna s Pravilnikom, ne more utemeljevati zahteve tožnika, da se to izvede tudi v njegovem primeru.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka v primeru tožnika pravilno izvedla postopek ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za pridobitev naziva prvaka ter mu z dnem 1. 11. 2011 utemeljeno določila delovno mesto režiser prvak z uvrstitvijo v 50. plačni razred oz. ob upoštevanju napredovanj v 53. plačni razred. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dne 21. 5. 2009 objavila Pravilnik, na podlagi katerega lahko delavci pridobijo takšen naziv na podlagi razpisa, ki ga opravi javni zavod enkrat letno ter ob izpolnitvi predpisanih pogojev. Tožena stranka je dne 17. 12. 2010 prvič objavila prosta delovna mesta z nazivom prvak, ki so bila objavljena na njenem internetnem portalu v posebej določeni rubriki, kar pomeni, da jih je objavila na način, s katerim se je lahko seznanil vsak zaposleni delavec. Če je tožnik spregledal tako objavljen razpis, gre to pripisati samo njemu, saj je imel enak nastop do navedenega portala kot sodelavci. V tej zvezi ne vzdrži njegova trditev, da je bil takšen razpis objavljen skrivoma, saj se je v nadaljevanju prijavil tako na razpis dne 31. 3. 2011, ki ga je zamudil, ter potem še na razpis z dne 15. 5. 2011, in šele na podlagi tega razpisa in preizkusa pogojev je pridobil naziv režiser prvak. V skladu z navedenimi razlogi ne more biti sprejemljivo pritožbeno zavzemanje, da je bil tožnik zaradi izpolnjevanja dejanskih pogojev upravičen do takšnega naziva že prej, saj je za presojo tega vprašanja odločilna izvedba postopka na podlagi prijave delavca, skladno z določbami Pravilnika.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi. Ugotovilo je, da niso utemeljene, zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške, ker z njo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).