Jedro

Skladno z 222. členom SPZ služnost preneha z odločbo sodišča in prenehanje učinkuje s pravnomočnostjo te sodne odločbe, medtem ko po 223. členu SPZ služnost preneha po samem zakonu, v trenutku, ko se stečejo pogoji za njeno prenehanje in se s sodno odločbo to prenehanje le ugotovi. Zato sta v zahtevkih izraza „preneha“ (z odločbo) in „je prenehala“ (po samem zakonu že pred izdajo sodne odločbe).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, dopolnilna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dopolnilno sodbo razsodilo, da se sodbo istega sodišča v tej pravdni zadevi z dne 2. 12. 2014 dopolni tako, da se ugodi zahtevku, da preneha služnostno pravico dovoza ali odvoza preko parcele ID ... v korist vsakokratnega lastnika parcele ID ..., obe k. o. ..., ki v naravi poteka v dolžini 48 m in širini 2,3 m po dvorišču med stanovanjskim objektom in garažo tožečih strank ter nato ob skrajni vzhodni meji proti severnemu delu do tromeje med parcelo 1, 2 in 3. 2. Zoper dopolnilno sodbo se je v roku pritožila tožena stranka po tožbi in tožeča stranka po nasprotni tožbi iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče dopolnilno sodbo spremeni tako, da zavrne primarni tožbeni zahtevek. Navaja, da je obravnavana dopolnilna sodba nepravilna in nezakonita, z njeno izdajo pa je sodišče prve stopnje kršilo tretji odstavek 327. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in posledično tudi 359. člen ZPP, saj je odločilo v škodo tožene stranke, ki se je edina pritožila. Sodišče sme izdati dopolnilno sodbo zgolj v dveh primerih, to je, če stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, naj jo dopolni, ali če se izpodbija sodba prve stopnje s pritožbo samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih strank, ki so bili predmet pravde. Tožena stranka ni podala nobenega predloga za dopolnitev sodbe, ni vložila pritožbe zoper prvotno sodbo samo iz tega razloga, ker sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, sodišče pa tudi ne bi smelo z dopolnilno sodbo odločiti v škodo tožene stranke, ker se je zoper prvotno sodbo pritožila le ona. Nadalje pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo pozabilo odločiti o ugovoru aktivne legitimacije za drugega tožnika, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana dopolnilna sodba tudi ne vsebuje nobenega od razlogov, iz katerih je mogoče s sodno odločbo odločiti o prenehanju služnosti, kar je nadaljnja absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je pomešalo uveljavljane tožbene zahtevke iz 222. in 223. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter z dopolnilno sodbo ukinilo služnost, za katero je predhodno ugotovilo, da naj bi prenehala že na podlagi samega zakona. Sodišče ni odločilo v mejah postavljenih zahtevkov, kar predstavlja kršitev 2. člena ZPP, saj je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in nadalje še podrednemu. Tudi v dopolnilni sodbi ni bilo upoštevanih nasprotnih dokazov tožene stranke zaradi nepravilne uporabe 7. in 212. člena ZPP. Neutemeljeno je bil zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje priče M. N., s čimer je bila tožena stranka nedopustno prikrajšana do izvajanja nasprotnih dokazov. Zaradi nepravilne in pomanjkljive dokazne ocene je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da se zaradi postavitve zapornic služnost ni izvrševala v obdobju najmanj treh let zaporedoma med letoma 2003 in 2006. Poleg tega je tudi nepravilno ugotovljena vsebina služnosti dovoza ali odvoza. V primeru vrnitve zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje pritožba predlaga odločanje pred drugim sodnikom, ker je dosedanji sodnik zaradi grobih procesnih kršitev in očitno napačne uporabe materialnega prava ponovno razsodil v škodo tožene stranke.

3. Tožeči stranki v odgovoru na pritožbo zavračata pritožbene navedbe in predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zaradi lažjega razumevanja bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju prvega tožnika po tožbi in toženca po nasprotni tožbi imenovalo s skupnim izrazom prvi tožnik ali skupaj z drugim tožnikom po tožbi tožeča stranka, toženko po tožbi in tožnico po nasprotni tožbi pa s skupnim izrazom toženka ali tožena stranka.

6. Predloga za dopolnilno sodbo k sodbi z dne 2. 12. 2014 izrecno in neposredno res ni podala nobena od pravdnih strank, je pa tak predlog smiselno podala tožena stranka v svoji pritožbi zoper sodbo z dne 2. 12. 2014, ko sodišču prve stopnje očita in utemeljuje kršitev določb postopka, ker ni odločalo o primarnem tožbenem zahtevku. Torej procesno izdaja izpodbijane dopolnilne sodbe temelji na tretjem odstavku 327. člena ZPP. Da tožena stranka zahteva odločitev sodišča prve stopnje tudi o primarnem tožbenem zahtevku, kar je smiselno zahteva za izdajo dopolnilne sodbe, nedvomno izhaja iz samih pritožbenih navedb, poleg tega pa se tožena stranka glede primarnega tožbenega zahtevka pritožuje zgolj iz razloga, ker o njem ni bilo odločeno.

7. Tožeča stranka v tej pravdi vtožuje več tožbenih zahtevkov, katere je dokončno oblikovala v svojem pripravljalnem spisu z dne 31. 1. 2013 (glej XXII. točka spisa). Tožbeni zahtevki so postavljeni v smislu tretjega odstavka 182. člena ZPP tako, da sodišče najprej odloča o primarnem tožbenem zahtevku in šele, če mu ne ugodi, naj odloča o prvem podrednem zahtevku, če ne ugodi niti temu, o drugem podrednem zahtevku in če ne ugodi niti temu, naj odloča še o tretjem podrednem zahtevku. Pri tem je opozoriti, da mora sodišče odločiti v mejah postavljenih zahtevkov in ne sme odreči odločitve o zahtevku (tudi ne o delu zahtevka), za katerega je pristojno (2. člen ZPP). Z obliko odločitve, kot jo je sodišče prve stopnje sprejelo z izpodbijano dopolnilno sodbo, ko je svojo prvotno sodbo z dne 2. 12. 2014, s katero je dejansko odločalo (ugodilo) o prvem podrednem zahtevku, dopolnilo le z delno odločitvijo o primarnem tožbenem zahtevku, je kršilo določbo tretjega odstavka 182. člena ZPP (vrstni red odločanja o posameznem zahtevku pri podredno postavljenih zahtevkih) in določbo drugega odstavka 2. člena ZPP (obseg odločanja). Resne presoje ne vzdrži niti prepričanje sodišča prve stopnje o inkluziji primarnega tožbenega zahtevka v podrednem zahtevku, ker je vsak zahtevek obravnavati samega za sebe, celovito, in ločeno od drugih zahtevkov.

8. Sodišče prve stopnje svojo odločitev v dopolnilni sodbi temelji izključno na 223. členu SPZ in podaja razloge le v tej smeri. Pri tem očitno spregleda, da tožeča stranka temelji svoj primarni tožbeni zahtevek (in tudi drugega podrednega) na 222. členu SPZ, na 223. členu SPZ pa prvega podrednega (in tudi tretjega podrednega). To nenazadnje izhaja tudi iz oblikovanja zahtevkov, in sicer primarnega (in drugega podrednega) z besedo „preneha“, prvega podrednega (in tretjega podrednega) pa z „je prenehala“. Po 222. členu SPZ namreč služnost preneha z odločbo sodišča in torej učinkuje s pravnomočnostjo te sodne odločbe, medtem, ko po 223. členu služnost preneha po samem zakonu, torej v trenutku, ko se stečejo pogoji za njeno prenehanje in se s sodno odločbo to prenehanje le ugotovi. Zato v zahtevkih izraza „preneha“ (z odločbo) in „je prenehala“ (po samem zakonu že pred izdajo sodne odločbe). S podano obrazložitvijo dopolnilne sodbe se pravilnost odločitve nikakor ne more preizkusiti, kar je (tudi v pritožbi zatrjevana) absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožbeno sodišče je moralo, ne da bi se poprej opredeljevalo še o preostalih pritožbenih razlogih, pritožbi ugoditi že iz v prejšnji točki pojasnjene absolutne bistvene kršitve določb postopka, dopolnilno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ker je kršitev takšna, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o smiselnem predlogu tožene stranke za izdajo dopolnilne sodbe, naj ima v vidu zlasti zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča, tako glede absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot glede načina odločanja o večih tožbenih zahtevkih. Seveda pa naj pazi tudi na prestale možne kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava pri svoji odločitvi.

10. O predlogu tožene stranke za odločanje pred drugim sodnikom se pritožbeno sodišče v tem pritožbenem postopku ne opredeljuje, ker je predmet obravnave vprašanje izdaje dopolnilne sodbe, katero lahko izda le sodnik, ki je izdal odločbo, katere dopolnitev se zahteva.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko odločilo o njih glede na končni uspeh strank v pravdi.