Jedro

Zgolj možnost vplivanja na priče ali soobdolženca brez navedb okoliščin(e), na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da je obdolženec vplival ali da je začel s pripravami za vplivanje na te osebe, ne zadošča za podaljšanje pripora iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornice obdolženega G.B. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijani sklep glede podaljšanja pripora iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) razveljavi, v ostalem pa se zahteva zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 25.04.2002 na podlagi 2. odstavka 205. člena ZKP zoper obd. G.B. iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšalo še za dva meseca, to je do 27.06.2002 do 12.30 ure. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbo obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornica obdolženega G.B. iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 420. ZKP dne 10.05.2002 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugodi "pritožbi obdolženca po zagovornici z dne 30.04.2002 in pripor zoper njega odpravi".

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da sta obe sodišči pravilno ugotovili obstoj obeh pripornih razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Z očitkom, da je v izpodbijanem sklepu sodišča druge stopnje premoženjsko stanje obdolženca napačno ugotovljeno, zahteva napada pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Tudi ostale zatrjevane kršitve določb Zakona o kazenskem postopku po mnenju vrhovne državne tožilke niso podane. Pri presoji obstoja pripornih razlogov je treba upoštevati tudi težo kaznivega dejanja, pri katerem sta bila soudeležena obdolženec in N.M., za katerega je bilo pravilno ugotovljeno, da bi nanj obdolženec lahko vplival. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Zagovornica obdolženega G.B. v zahtevi zatrjuje, da je pritožbeno sodišče kršilo določbe kazenskega postopka, kar da je vplivalo na zakonitost pravnomočnega sklepa. Tako poudarja, da je ugotovitev v drugostopenjskem sklepu o obdolženčevih ugodnih gmotnih razmerah, protispisna, saj obdolženec nima nobenega premoženja ali zaposlitve. Zlasti pa je za vložnico nesprejemljiva navedba v napadanem sklepu pritožbenega sodišča, da je bil obdolženec sorazmerno hitro izsleden in da zato na beg še ni "uspel računati". Vložnica v zahtevi navaja, da obdolžencu še na misel ni prišlo, da bi pobegnil, saj se v nasprotnem ne bi dvakrat odzval na zaslišanje na Policijski postaji v V. Zahteva tudi opozarja, da priporni razlog begosumnosti ne sme in ne more biti vezan samo na višino predpisane kazni za obdolžencu očitano kaznivo dejanje.

Navedbe v sklepu sodišča druge stopnje o obdolženčevem dokaj ugodnem premoženjskem stanju niso protispisne. Presojati jih je namreč treba v povezavi z okoliščinami, naštetimi v odločbi prvostopenjskega sodišča. To je v utemeljitvi svoje odločitve zapisalo, da je obdolženi G.B. po poklicu avtomehanik, brez redne zaposlitve, ki se je ukvarjal tudi z nastopi po lokalih kot slačifant ter da je po navedbah prič "dobro finančno založen in daje vtis premožnosti in čezmernega trošenja." Da bi bile slednje navedbe protispisne, zagovornica niti ne zatrjuje. Okoliščine, ki so naštete v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, je treba razumeti tako, da je obdolženčevo premoženjsko stanje, kljub temu da ni zaposlen, razmeroma ugodno in da bi z načinom, s katerim naj bi doslej pridobival sredstva, to lahko (kjerkoli) počel tudi v bodoče. Kolikor pa zagovornica zatrjuje, da proti obdolženčevi begosumnosti govori dejstvo, da se je dvakrat zglasil na Policijski postaji v V., daje drugačno dokazno presojo od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, ko je sodišče ocenilo, da je bil obdolženec hitro izsleden, da se tudi še ni odločil pobegniti, ker storilec temeljnega kaznivega dejanja še ni izsleden. Vložnica očitno ne sprejema tega, da je kvalitativna razlika med stopnjo suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, v času ko je bil povabljen na policijsko postajo (razlogi za sum) in utemeljenim sumom v času, ko je sodišče zoper njega odredilo pripor, pomembna okoliščina pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

Sklepanju sodišča, da so obdolženčevo premoženjsko stanje (sposobnost pridobivanja sredstev za preživljanje), dejstvo, da je samski in brez otrok, ob upoštevanju predpisane zaporne kazni za očitano mu kaznivo dejanje (najmanj 10 let zapora ali zapor 30 let), take okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo obdolženec pobegnil, ni mogoče odrekati razumne presoje. Kolikor obdolženčeva zagovornica v zahtevi zatrjuje, da je sklep, s katerim je bil pripor zoper obdolženca podaljšan iz ponovitvene nevarnosti, nezakonit, ji zato ni mogoče pritrditi.

Prav pa ima vložnica, ko zatrjuje, da je sodišče s pravnomočnim sklepom kršilo določbo po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, torej ali je pri obdolžencu podan priporni razlog koluzijske nevarnosti.

Sodišče je v obrazložitev tega dela svoje odločitve zapisalo, da je iz spisovnega gradiva razvidno, da obdolženi N.M. še ni bil zaslišan, ker je na begu ter da je treba zaslišati še priče S.D., D.K. in N.M. ter po potrebi opraviti soočenje med obdolženim G.B. in V.D.. Navedlo je tudi, da je utemeljeno pričakovati, da bi obdolženi B. na prostosti lahko vplival prvenstveno na soobdolženega, s katerim je v času do pridržanja vsakodnevno vzdrževal redne stike in tudi na ostale zgoraj navedene priče, ki do izdaje izpodbijanega pravnomočnega sklepa še niso bile zaslišane.

Po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP se sme, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, zoper določeno osebo odrediti (podaljšati) pripor, če je upravičena bojazen, da bo uničila sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščino kažejo, da bo ovirala potek kazenskega postopka, s tem da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce.

Sodišče v izpodbijani pravnomočni odločbi govori le o možnosti, da bi obdolženec vplival na soobdolženega N.M. in navedene priče, ne pa tudi, da so podane posebne okoliščine, ki kažejo, da bo na te osebe vplival in tako oviral potek kazenskega postopka. Nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da je obdolženec na navedene vplival ali da je začel priprave za vplivanje, v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso navedene. Zgolj možnost vplivanja na priče ali soobdolženca za podaljšanje pripora na tej podlagi ne zadošča. Iz okoliščin, kot so razvidne iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa, razlog koluzijske nevarnosti ne izhaja in je zato zahteva za varstvo zakonitosti, ko uveljavlja kršitev določbe 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sklepa o podaljšanju pripora, utemeljena.

Zagovornica obd. G.B. v zahtevi navaja, da pravnomočno odločbo izpodbija tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar te posplošene trditve ne konkretizira in je zato tudi ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je spoznalo, da je zahteva za varstvo zakonitosti, kolikor zagovornica obdolženega G.B. pravnomočen sklep o podaljšanju pripora izpodbija glede pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, utemeljena in je zato zahtevi po 1. odstavku 426. člena ZKP deloma ugodilo in izpodbijani sklep v tem obsegu razveljavilo. Druge v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane, vložena pa je bila tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče v ostalem po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.