Jedro

Za presojo, ali je bil tožnik začasno napoten na delo v tujino ali pa je bil na službeni poti, je v obravnavanem primeru bistveno, da je bilo usposabljanje tožnika njegova edina delovna naloga v tujini na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi in da je predstavljalo opravljanje njegovega rednega dela.

Dejstvo, da je bil tožnik na izobraževanju, v okoliščinah konkretnega primera še ne pomeni, da ni bil začasno napoten na delo v tujino. Izobraževanja oziroma usposabljanja delavca res praviloma ni mogoče šteti za napotitev delavca na delo v tujino, ampak gre praviloma za službeno pot. Vendar pa to ne velja v konkretnem primeru, saj je izobraževanje oziroma usposabljanje tožnika predstavljalo njegovo edino delovno nalogo v tujini v okviru pogodb o zaposlitvi in s tem njegovo redno delo. V tem primeru je zato treba tožnika obravnavati kot napotenega delavca na podlagi 208. člena ZDR-1, in sicer tako glede dela v Avstriji kot tudi glede dela v Švici.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno razveljavi v I., III/1., III/3., III/4., III/5. in IV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožnika zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (III/2. in III/6. točka izreka).

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške za prehrano med delom za november 2015 v višini 74,92 EUR, za december 2015 v višini 81,08 EUR, za januar 2016 v višini 24,48 EUR, za februar 2016 v višini 97,92 EUR in za marec 2016 v višini 67,24 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v naslednjem mesecu za terjatev prejšnjega meseca (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v višini 1.163,57 EUR (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbene zahtevke za obračun bruto plače, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od novembra 2015 do marca 2016 (III/1. točka izreka); za izplačilo potnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za isto obdobje (III/2. točka izreka); v presežku za izplačilo stroškov za prehrano med delom z zakonskimi zamudnimi obrestmi za isto obdobje (III/3. točka izreka); za obračun bruto plačila za nadurno delo, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za isto obdobje (III/4. točka izreka); za plačilo terenskega dodatka za marec 2016 v višini 40,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III/5. točka izreka) in za plačilo 3.200,00 EUR (III/6. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 2.307,68 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v III. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevkom ugodi, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da ni upravičen do minimalne plače in drugih plačil, ki veljajo v državah, kjer je delo opravljal. Informacija o uporabi instituta napotitve na delo v tujino oziroma službene poti Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: Informacija Ministrstva), na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ni zavezujoč pravni akt. Čeprav bi se tožnik v tujini zgolj izobraževal, kar pa ne drži, bi moral biti upravičen do minimalnih plačil, kot so veljala v državah gostiteljicah. Tožnikovo delo v tujini spada v okvir primerov iz tretjega odstavka 1. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ES (Ur. l. L 018, 21/01/1997; v nadaljevanju Direktiva). Usposabljanje ali izpopolnjevanje med delovnim časom se po kolektivnih pogodbah, ki zavezujejo toženo stranko, šteje v redni delovni čas, delavec pa ima enake pravice, kot če bi delal. Izobraževanje delavca v tujini šteje za običajno opravljanje dela v tujini, zato se takšen delavec šteje za napotenega delavca v skladu z 209. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) in Direktivo. Informacija Ministrstva je tudi v nasprotju s sodno prakso v zadevah Pdp 207/2020, Pdp 932/2017 in X Ips 387/2011, po kateri je službena pot le tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je delo opravljal le v Avstriji oziroma Švici, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi. Na drugih lokacijah ni delal, kar kaže na to, da ni šlo za službeno pot. Sicer pa tudi, če bi bil tožnik na službeni poti, bi bil upravičen do minimalnih pravic, ki veljajo v teh državah. V zvezi z delom v Švici opozarja na pisni dogovor z dne 29. 2. 2016, iz katerega izhaja, da je šlo za napotitev delavca na delo v tujino in da bo tožnikova plača med bivanjem v Švici znašala 3.850,00 EUR. Sodišče prve stopnje se do tega dogovora ni opredelilo, zato je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ker je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnik ni upravičen do pravic, ki veljajo v Avstriji in Švici, je zmotna tudi odločitev o zahtevku za povrnitev stroškov prehrane med delom in prevoza na delo in z dela, za plačilo nadurnega dela in za plačilo terenskega dodatka. Navaja še, da sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevku za plačilo nadurnega dela ni pravilno uporabilo določb o neenakomerni razporeditvi delovnega časa in ni upoštevalo, da tožnik o neenakomerni razporeditvi ni bil podrobneje seznanjen. Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da je njegov odškodninski zahtevek zastaral, saj je bil s celotno škodo seznanjen šele ob prenehanju delovnega razmerja, ko je ugotovil, da ni upravičen do uveljavljanja nadomestila za brezposelnost. V danem primeru se lahko uporabijo določbe o neupravičeni obogatitvi, v zvezi s katero velja 5-letni zastaralni rok. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper I. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške tožene stranke. Navaja, da dogovor med delavcem in delodajalcem, po katerem se delavcu celotno plačilo za delo skupaj s stroški v zvezi z delom določi in izplača v višini zmnožka med celotnimi opravljenimi urami rednega in nadurnega dela in določeno urno postavko, ni v nasprotju s prisilnimi določbami ZDR-1. V nasprotju s prisilnimi določbami bi bil le dogovor, po katerem delavec ne bi bil upravičen do minimalnih pravic. Meni, da ne gre za vnaprejšnjo odpoved pravici do povrnitve stroškov prehrane, ampak za dogovor, ki je nad minimalnimi pravicami. Sodbe se v tem delu tudi ne da preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno, pritožba tožene stranke pa v celoti utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa deloma zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

7. Tožnik v tem sporu uveljavlja denarne terjatve iz naslova plače, nadurnega dela, stroškov prehrane med delom in prevoza na delo in z dela ter iz naslova odškodnine. Tožena stranka je v pobot uveljavljala terjatev iz naslova preveč plačane plače, glede katere je sodišče prve stopnje odločilo, da ne obstoji, ta odločitev pa je že pravnomočna. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo le zahtevku za povračilo stroškov prehrane med delom, v tem delu pritožbo vlaga tožena stranka, v preostalem pa je zahtevke zavrnilo, čemur v pritožbi nasprotuje tožnik.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu monter mehanskih naprav na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas. Prva pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za čas od 16. 11. 2015 do 31. 1. 2016 zaradi usposabljanja za delo, druga pa je bila sklenjena za čas od 1. 2. 2016 do 30. 4. 2016 zaradi dokončanja dela na projektu. Ves čas delovnega razmerja je tožnik delo za toženo stranko opravljal le v tujini. Med novembrom 2015 in vključno februarjem 2016 je delo opravljal v Avstriji tako, da se je s službenim vozilom vsakodnevno vozil v Avstrijo in se isti dan vračal nazaj domov, in sicer v mesecu novembru 11 delovnih dni, v mesecu decembru 13 delovnih dni, v januarju 4 delovne dni, v mesecu februarju pa 16 delovnih dni, preostale dni je bil tožnik doma. V marcu 2016 je delo opravljal v Švici, kjer je v tem času tudi bival, pri čemer je bil na delu 9 dni, preostale dni pa je bil doma.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da se je tožnik v Avstriji in Švici usposabljal za opravljanje dela in da v tem času ni opravljal samostojnega dela. Zato je presodilo, da ni bil napoten na delo v tujino, ampak je šlo za službeno pot. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo na kriterije razlikovanja med napotitvijo na delo v tujino in službeno potjo, kot so opredeljeni v Informaciji Ministrstva. Obrazložilo je, da je bilo usposabljanje tožnika v interesu tožene stranke, končni uporabnik storitve usposabljanja pa tožena stranka kot delodajalec tožnika in da ni šlo za posel, iz katerega bi tožena stranka prejela plačilo od naročnika.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v času delovnega razmerja s toženo stranko ni opravljal samostojnega dela, ampak se je zgolj usposabljal. Vztraja, da se je usposabljal ob delu, vendar pa pri tem ne pojasni, zakaj naj bi bilo dejansko stanje v tem delu zmotno ugotovljeno oziroma iz katerih dokazov naj bi izhajalo, da se ni zgolj usposabljal. Pritožbeno sodišče zato tem pavšalnim pritožbenim navedbam ne more slediti.

11. Vendar pa tožnik utemeljeno nasprotuje materialnopravnemu zaključku, da tožnika ni mogoče šteti za začasno napotenega delavca na delo v tujino. Prvi odstavek 208. člena ZDR-1 določa, da lahko delodajalec v skladu s pogodbo o zaposlitvi delavca začasno napoti na delo v tujino. Če pogodba o zaposlitvi ne predvideva možnosti dela v tujini, morata delodajalec in delavec skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Pogodba se lahko sklene za čas dokončanja projekta oziroma za čas dokončanja dela, ki ga napoteni delavec opravlja v tujini (tretji odstavek 208. člena ZDR-1). ZDR-1 pojma napoteni delavec ne definira, je pa ta pojem že v času tožnikove zaposlitve pri toženi stranki opredeljevala Direktiva1, ki ureja pravice napotenih delavcev na delo v katero od držav članic. Direktiva je zato relevantna za presojo tožnikovega dela v Avstriji. V 2. členu Direktive je napoteni delavec opredeljen kot delavec, ki za omejen čas opravlja delo na ozemlju države članice, ki ni država, v kateri običajno dela. Direktiva pa se v skladu s tretjim odstavkom 1. člena uporablja (med drugim), kadar podjetja napotijo delavce v ustanovo ali podjetje, ki je v lasti skupine na ozemlju katere od držav članic, pod pogojem, da v času napotitve obstaja delovno razmerje med podjetjem, ki delavca napoti, in delavcem. Sodišče prve stopnje je delo tožnika v Avstriji in Švici opredelilo kot službeno potovanje. Tudi tega pojma ZDR-1 ne opredeljuje, ampak v 130. členu ZDR-1 določa le, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov na službenem potovanju. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 387/2011 pa izhaja opredelitev tega pojma kot pot, ki ne predstavlja rednega opravljanja dela na sedežu delodajalca oziroma kraju, dogovorjenem s pogodbo. To opredelitev je večkrat povzelo tudi pritožbeno sodišče v svojih odločbah.2

12. Sodišče prve stopnje se pri presoji, ali je tožnik delo v Avstriji in Švici opravljal kot začasno napoteni delavec po določbi 208. člena ZDR-1 ali pa je bil le na službeni poti, ni oprlo na opredelitev teh terminov iz Direktive in sodne prakse, ampak je izhajalo iz Informacije Ministrstva. Ta je sicer res sistematično opredelila kriterije za razmejitev začasne napotitve delavcev na delo v tujino od službene poti, vendar pa ne predstavlja zavezujočega pravnega akta in v okoliščinah konkretnega primera ne predstavlja ustrezne pravne podlage za pravilno rešitev tega spora.

13. Tožnik se je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v tujini usposabljal in še ni samostojno opravljal dela monterja mehanskih naprav, za katerega je imel sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Za presojo, ali je bil tožnik začasno napoten na delo v tujino ali pa je bil na službeni poti, je v obravnavanem primeru bistveno, da je bilo usposabljanje tožnika njegova edina delovna naloga v tujini na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi in da je predstavljalo opravljanje njegovega rednega dela. To izhaja že iz njegovih pogodb o zaposlitvi, konkretno iz točke 4.4., po kateri je bilo tudi izobraževanje in šolanje v tujini (poleg drugega dela tega delovnega mesta) del običajnega delokroga tožnika in ne službena pot. Prva pogodba o zaposlitvi pa je bila tudi sklenjena iz razloga usposabljanja za delo. S tem tožnik sicer res ni opravljal dela za naročnika storitev tožene stranke in tožena stranka tudi posledično od naročnika ni prejela nobenega plačila, vendar pa to ni edini primer čezmejnega ukrepa, ki daje podlago za uporabo Direktive. Tožnik je v Avstriji opravljal delo pri sestrski družbi tožene stranke A., kar pomeni, da gre za primer napotitve delavca na delo v tujino na podlagi (b) točke tretjega odstavka 1. člena Direktive, tj. kadar podjetje napoti delavce v ustanovo ali podjetje, ki je v lasti skupine na ozemlju katere od držav članic, pod pogojem, da v času napotitve obstaja delovno razmerje med podjetjem, ki delavca napoti, in delavcem.

14. Glede tožnikovega dela v Švici, glede katerega ni mogoče uporabiti določb Direktive, pa je bistven dogovor o napotitvi z dne 26. 2. 2016 (A17), na katerega utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi. Do te listine se je sodišče prve stopnje opredelilo, zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa jo je zmotno dokazno ocenilo. Iz navedene listine izhaja, da je s tožnikom dogovorjena službena napotitev v Švico in da mu za ta čas pripada plača v višini 3.850,00 EUR bruto. Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da ne gre za napotitev na delo v tujino, ker se listina nanaša na več delavcev. To ni bistveno, bistveno je le, da se nanaša tudi na tožnika. Prav tako sodišče prve stopnje navaja, da je sledilo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, da je šlo v tem primeru za izobraževanje. Kot že pojasnjeno, dejstvo, da je bil tožnik na izobraževanju, v okoliščinah konkretnega primera še ne pomeni, da ni bil začasno napoten na delo v tujino. Izobraževanja oziroma usposabljanja delavca res praviloma ni mogoče šteti za napotitev delavca na delo v tujino, ampak gre praviloma za službeno pot. Vendar pa to ne velja v konkretnem primeru, saj je izobraževanje oziroma usposabljanje tožnika predstavljalo njegovo edino delovno nalogo v tujini v okviru pogodb o zaposlitvi in s tem njegovo redno delo. V tem primeru je zato treba tožnika obravnavati kot napotenega delavca na podlagi 208. člena ZDR-1, in sicer tako glede dela v Avstriji kot tudi glede dela v Švici.

15. To pa pomeni, da je treba v zvezi z opravljanjem dela tožnika v tujini na podlagi določbe 209. člena ZDR-1 kot tudi na podlagi Direktive upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi gostiteljici, če so za tožnika ugodnejši. Hkrati pa je treba upoštevati tudi dogovor o višini plače, kot izhaja iz dogovora o napotitvi z dne 26. 2. 2016 (A17). Tudi v primeru napotitve delavca na delo v tujino se namreč lahko z delodajalcem dogovorita za ugodnejši obseg pravic, kot izhaja iz tuje zakonodaje. Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnik ni bil napoteni delavec, ni ugotavljalo, kakšno plačilo za delo bi mu pripadalo po zakonodaji držav gostiteljic in ali je bilo to ugodnejše za tožnika od plačila na podlagi urne postavke. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnik ni prejemal plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi, tj. v višini 850,00 EUR bruto, ampak mu je bilo na podlagi ustnega dogovora plačano po urni postavki v višini 8,50 EUR neto.

16. Zmotna presoja, da tožnik ni bil napoteni delavec, pa bi lahko vplivala tudi na pravilnost odločitve o plačilu za nadurno delo, saj je glede upravičenosti do nadur (in višine plačila zanje) potrebno izhajati iz materialnega prava, ki je veljal v državah, kjer se je tožnik usposabljal. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje glede neenakomerne razporeditve delovnega časa tožnika. Ker je bila ta določena že v pogodbah o zaposlitvi, se tožnik neuspešno sklicuje, da s takšnim razporedom delovnega časa ni bil seznanjen. Neseznanitev tožnika pa tudi sicer ne bi vplivala na utemeljenost zahtevka iz naslova nadurnega dela, bistveno je namreč zgolj to, ali je bil delovni čas dejansko neenakomerno razporejen.

17. Neutemeljeno tožnik v pritožbi navaja, da je zaradi zmotne presoje, da ni bil napoteni delavec, napačna odločitev o zahtevku za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela. To terjatev in tudi vse druge stroške v zvezi z delom je tožnik glede na njegove trditve in glede na postavljene tožbene zahtevke uveljavljal ob upoštevanju standardov slovenske zakonodaje. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v času delovnega razmerja s toženo stranko ni živel v B., kot je navajal, ampak v C. (temu pritožba ne oporeka), od tam pa se je na delo v Avstrijo vozil s službenim vozilom, mu stroški za prevoz na delo in z dela niso nastali, zato je sodišče prve stopnje ta tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

18. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dobička v višini 3.200,00 EUR. Ta zahtevek temelji na navedbah, da je tožniku nastala škoda v višini dveh mesečnih plač, ker je tožena stranka tožnika zaposlila dva meseca kasneje, kot je obljubila in zaradi česar je tožnik že prekinil delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je ta tožbeni zahtevek tožnika zastaral. Odškodninske terjatve zastarajo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik za škodo v višini izgubljenega dobička zaradi kasnejše sklenitve delovnega razmerja s toženo stranko izvedel najkasneje na dan nastopa dela pri toženi stranki 16. 11. 2015 na podlagi prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ker je bila tožba vložena 26. 2. 2019, je do takrat že potekel 3-letni zastaralni rok. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bil tožnik s celotno škodo seznanjen šele ob prenehanju delovnega razmerja s toženo stranko, ko je ugotovil, da ni upravičen do nadomestila za brezposelnost. Tožnik namreč ne uveljavlja odškodnine zaradi izgube nadomestila, ampak uveljavlja odškodnino zaradi izgube plač, ki bi jih moral prejeti pri toženi stranki, če bi z delom nastopil dva meseca prej, tako kot naj bi bilo dogovorjeno. Prav tako se tožnik neutemeljeno sklicuje na določbo 189. člena OZ, v skladu s katero lahko po zastaranju pravice zahtevati odškodnino, oškodovanec od odgovorne osebe zahteva, naj mu odstopi tisto, kar je dobila z dejanjem, s katerim je bila povzročena škoda, po pravilih, ki veljajo v primeru neupravičene pridobitve. Vendar pa v konkretnem primeru, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, iz razloga ker s tožnikom ni bilo dva meseca prej sklenjeno delovno razmerje, ni prišlo do obogatitve tožene stranke.

19. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku za povračilo stroškov prehrane med delom. Ugotovilo je, da je tožnik prejemal plačilo za delo na podlagi dogovorjene urne postavke v višini 8,50 EUR neto, pri tem pa ni sledilo navedbam tožene stranke, da je bilo v urni postavki vključeno tudi povračilo stroškov v zvezi z delom. Zavzelo je stališče, da bi takšen dogovor predstavljal vnaprejšnjo odpoved minimalnim pravicam delavca in bi bil zato nedopusten. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba v tem delu ne vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Pravilno pa pritožba opozarja na materialnopravno zmotnost stališča sodišča prve stopnje glede dopustnosti zatrjevanega dogovora.

20. Delavec se res ne more veljavno vnaprej odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, ki mu gredo po zakonu.3 Vendar pa v konkretnem primeru iz dogovora, kot ga zatrjuje tožena stranka, ne izhaja, da gre za vnaprejšnjo odpoved pravici. Tožena stranka namreč ne zatrjuje, da sta se s tožnikom dogovorila, da mu tožena stranka ni dolžna zagotoviti povrnitve stroškov v zvezi s delom ali da mu je dolžna povrniti manjši obseg stroškov, kot mu pripada po zakonu. Tak dogovor bi bil nedopusten, saj ti stroški (v celoti) delavcu pripadajo na podlagi 130. člena ZDR-1 in se zato tej pravici delavec ne more veljavno (vnaprej4) odpovedati. Tožena stranka v tem sporu navaja, da sta se s tožnikom dogovorila, da mu bo stroške prehrane med delom (in druge stroške v zvezi z delom) povrnila v okviru urne postavke. Iz njenih navedb torej izhaja le dogovor glede načina povračila teh stroškov, ne pa odpoved tej pravici. Dogovor med delavcem in delodajalcem, po katerem se delavcu celotno plačilo za delo skupaj s stroški v zvezi z delom določi in izplača v višini zmnožka med celotnimi opravljenimi urami in določeno urno postavko, pa ni v nasprotju s prisilnimi določbami ZDR-1, če je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki mu gredo po zakonu oziroma kolektivni pogodbi in pogodbi o zaposlitvi, če so določene ugodneje, kot v zakonu (drugi odstavek 9. člena in 32. člen ZDR-1).5 S pogodbo o zaposlitvi so izenačeni tudi vsi pisni in ustni dogovori med pravdnima strankama (tudi dogovor o plači kot izhaja iz dogovora o napotitvi z dne 26. 2. 2016).

21. Na tem mestu je treba opozoriti tudi na zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi bil lahko ustni dogovor glede višine plačila za delo veljaven le, če bi bil ugodnejši od pisne pogodbe o zaposlitvi. Pisnost ni pogoj za veljavnost pogodbe o zaposlitvi in zato tudi ne za veljavnost dogovorov o posameznih sestavinah pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek 17. člena ZDR-1), na primer o plačilu za delo. Če obstaja soglasje volje delavca in delodajalca, lahko tudi ustno spremenita prej sklenjen pisni dogovor o plačilu za delo in s tem drugače (bolj ali pa manj ugodno za delavca) dogovorita obseg pravic ali pa način njihovega izvrševanja, pod pogojem, da ne posega v minimum pravic, določen z zakonom, kolektivnimi pogodbami ali splošnim aktom delodajalca. Sodbe pritožbenega sodišča Pdp 961/2016, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni možno razumeti na način, da bi bil med delavcem in delodajalcem veljaven le ugodnejši ustni dogovor od tistega, ki izhaja iz pisne pogodbe o zaposlitvi. Za takšno stališče namreč ni zakonske opore.

22. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s presojo, ali je bil tožnik v okviru delovnega razmerja s toženo stranko napoten na delo v tujino in v zvezi s presojo dopustnosti dogovora o plačilu po urni postavki, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo, kakšno plačilo za delo bi tožniku pripadalo ob upoštevanju minimalnih standardov tuje zakonodaje oziroma morebitnih še ugodnejših dogovorov med pravdnima strankama ter ali je tožnik s plačilom po urni postavki prejel celotno (zakonsko določeno oziroma dogovorjeno) plačilo za delo in stroške v zvezi z delom oziroma koliko je prejel iz katerega naslova. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, ali je tožnik s plačilom dnevnic, glede katerih tožena stranka trdi, da jih je plačala, dobil povrnjene vse stroške prehrane med delom, ki tožniku gredo ob upoštevanju slovenske zakonodaje. Prav tako pa sodišče prve stopnje ni raziskalo, ali je tožnik ob upoštevanju standardov držav gostiteljic opravljal nadurno delo.

23. Od ugotovitve teh dejstev je odvisna odločitev tako o zahtevku iz naslova plač, nadurnega dela in prehrane med delom kot tudi terenskega dodatka. Iz tretjega odstavka 53. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/05 in nasl.) namreč izhaja, da se terenski dodatek in povračilo stroškov za prehrano na službeni poti med seboj izključujeta (razen, če je bil delavec z delovnega mesta, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, napoten na delo zaradi službenih potreb v drug kraj, poslan na teren oziroma na službeno pot v tretji kraj - česar pa tožnik ne zatrjuje). Odločitev o terenskem dodatku je zato odvisna od odločitve, ali tožniku pripadajo stroški za prehrano med delom.

24. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodilo in izpodbijani del sodbe delno razveljavilo v I., III/1., III/3., III/4., III/5. in IV. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker je dejansko stanje ostalo neraziskano v pretežnem delu, med drugim tudi glede minimalnih standardov po tuji zakonodaji, namen instančnega odločanja pa ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pritožbeno sodišče ni samo dopolnjevalo postopka. Glede na datum vložitve tožbe v tem sporu takšna odločitev pritožbenega sodišča ne bo povzročila hujše kršitve tožnikove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju upoštevati stališča pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, dopolniti dejanske ugotovitve v nakazani smeri in ponovno odločiti o tožbenih zahtevkih v razveljavljenem delu ter o stroških postopka.

25. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (III/2. in III/6. točka izreka). Ugotovilo je namreč, da v tem delu niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Sedaj ta pojem v bistvenem podobno opredeljuje tudi Zakon o čezmejnem izvajanju storitev (ZČmIS; Ur. l. RS, št. 10/17 in nasl.), ki pa v času zaposlitve tožnika še ni veljal. 2 Glej na primer Pdp 581/2017 in Pdp 239/2020. 3 To pravilo izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 in je bilo že večkrat povzeto v praksi Vrhovnega in pritožbenega sodišča. 4 Veljaven pa bi bil dogovor o odpovedi že zapadlim terjatvam iz tega naslova. 5 Tako tudi Pdp 1629/2014.