Jedro

Ker je bil Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na mestnem območju Nove Gorice, v delu kjer je določen faktor zelenih površin, z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljen, do razveljavitve pa v zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno, razveljavljenega Odloka v tem delu ni mogoče uporabiti pri odločanju o izdaji gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Nova Gorica št. 351-103/2010-29 z dne 7. 9. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Nova Gorica investitorki izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo poslovno stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 541/1 in 540/2 k.o. A. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je gradnja skladna z določili Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na mestnem območju Nove Gorice (Uradne objave v časopisu Oko, št. 1/2000, 12/2000, 10/2002, 15/2002, 4/2003, Ur. l. RS, št. 121/04, 3/06, 39/06, 57/06, 68/07, 21/08-odl.US RS in 113/08 -obvezna razlaga, v nadaljevanju PUP). Zemljišči s parcelnimi št. 541/1 in 540/2 k.o. A. spadata v enoto naselja Nova Gorica, funkcionalna enota NG 2-Ledine, prostorska enota 2.3, kjer so kot tip enote predvidene mestne stavbe ob Prvomajski z dovoljenimi faktorji FZ 0,5 in FI 2,5, pri čemer je ves parterni prostor, razen tistega, ki ga je dovoljeno ograjevati, javni odprti prostor. PUP v 35. c členu določa, da je pritličje mestnih stavb ob javnem odprtem prostoru namenjeno javnim programom, pri čemer je potrebno zagotoviti vizualno povezanost notranjih in zunanjih javnih prostorov. Iz predloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja je razvidno, da je gradnja skladna z zahtevami prostorske enote, saj bo investitor zgradil stavbo s štirimi stanovanji in poslovnim prostorom v pritličju, kar pomeni, da je stavba skladna z definicijo mestne stavbe, pri tem pa znaša FZ 0,28, FI pa 0,8, kar je v mejah dopustnega. V zvezi s številom potrebnih parkirnih mest pa ugotavlja, da je normativ za mestne stavbe dve parkirni mesti na stanovanje, za poslovni objekt pa eno parkirno mesto na 30 m2 neto etažnih površin, vendar ne manj, kot dve parkirni mesti. Pri mešani rabi (29. člen PUP-a) se dimenzioniranje števila parkirišč, z upoštevanjem časovno diferencirane souparabe, določi z vsakokratno presojo okoliščin posebej. Iz citiranih določb PUP-a torej izhaja, da je treba za stanovanja zagotoviti 8 parkirnih mest, za javni program v pritličju pa bi bilo treba zagotoviti dve parkirni mesti. Ker bo namembnost poslovnega prostora pisarniška dejavnost, se pričakuje potreba po parkirnih mestih za poslovni prostor v dopoldanskem času, ko so stanovalci večinoma v službah, je bilo ocenjeno, da je 8 parkirnih mest, kolikor jih je potrebno zagotoviti za stanovanja, dovolj. Iz priložene dokumentacije je tudi razvidno, da bo objekt od vseh sosednjih parcel oddaljen minimalno 4 metre, ter da leži severno od objekta na parc. št. 542/9 k.o. A. V skladu z določili PUP-a pa odmikov med lici stavb, v primeru, da se novogradnja nahaja severno od obstoječe, ni potrebno preverjati.

Ministrstvo za okolje in prostor je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo z odločbo št. 35108-392/2010/2-KJ z dne 24. 1. 2011. Tožeče stranke v tožbi navajajo, da mora upravni organ, v skladu z določbo 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti ali je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na mestnem območju Nove Gorice, na katerega se sklicuje upravni organ v izpodbijani odločbi, pa je bil z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-94/07-14 z dne 14. 2. 2008, v delu, ki je v prostorski enoti NG 2.3 določal gradnjo blokov v zaledju in faktor zelenih površin 0,2, razveljavljen. Z navedeno razveljavitvijo pa je bil v prostorski enoti NG 2.3 izpuščen pomemben dejavnik, ki definira oblikovanje gradenj. Zato bi morala Mestna občina Nova Gorica pripraviti nov odlok v tem delu, do sprejetja spremembe odloka pa ni obstajala oziroma še vedno ne obstoji pravna osnova za izdajo gradbenega dovoljenja za gradbene posege v prostorski enoti NG 2.3. V nadaljevanju navaja, da ne drži trditev iz izpodbijane odločbe, da odmikov med lici stavb v primeru, da se nova gradnja nahaja severno od obstoječe, ni potrebno preverjati, saj takšne določbe v Odloku ni. Glede števila parkirnih mest pa, da iz ničesar ne izhaja, da se bo pisarniška dejavnost odvijala izključno v dopoldanskem času, kakor tudi da bodo stanovalci večinoma odsotni v dopoldanskem času. Zato je uporaba 29. člena PUP-a vprašljiva. Zaradi vsega povedanega predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Investitor, kot prizadeta stranka v tem postopku, v odgovoru na tožbo navaja, da ne držijo tožbene navedbe, da zaradi odločbe Ustavnega sodišča RS, s katero je bil Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na mestnem območju Nove Gorice, v delu, ki v prostorski enoti NG 2.3. načrtuje gradnjo blokov v zaledju in določa faktor zelenih površin 0,2 razveljavil, ni mogoče pridobiti gradbenega dovoljenja v navedeni urejevalni enoti. Glede odmikov lic stavb pa ugotavlja, da tudi v primeru, ko bi odmik bilo potrebno upoštevati, obravnavana gradnja ne bi bila sporna, saj je odmik med objektoma 8,21 m, kar zadošča vsem standardom in vsem zakonskim ter podzakonskim predpisom. Glede parkirnih prostorov pa meni, da je glede pisarniški prostor oziroma predvideno dejavnost le tega in stanovanja v ostalem delu objekta, souporaba parkirnih prostorov, več kot utemeljena. Zaradi vsega povedanega predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

V zvezi z določitvijo števila parkirnih mest, oddaljenostjo stavbe od sosednjih zemljišč in odmiki med lici stavb sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi dejansko stanje pravilno ugotovljeno in na podlagi tega pravilno uporabljeni zakonski in podzakonski predpisi. Zato so tožbeni očitki v tem delu neutemeljeni.

Sodišče pa ugotavlja, da je bilo v postopku izdaje izpodbijane odločbe nepravilno ugotovljeno, da je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom (1.točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). V izpodbijani odločbi je bil namreč uporabljen Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na mestnem območju Nove Gorice (Ur. l. RS, št. 3/2006), ki v prostorski enoti NG 2.3. določa kot tip enote mestne stavbe in bloke in faktorje FZ 0,5, Z 0,2 in FI 2,5. Za to prostorsko enoto je še določeno, da so mestne stavbe ob prvomajski, bloki pa v zaledju, ves parterni odprti prostor, razen tistega, ki ga je dovoljeno ograjevati, je javni odprt prostor. Navedena sprememba in dopolnitev Odloka pa je bila z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-94/07-14 z dne 14. 2. 2008 (Ur. l. št. 21/2008) v delu, ki v prostorski enoti NG 2.3 načrtuje gradnjo blokov v zaledju in določa faktor zelenih površin 0,2, razveljavljena skladno z določbo tretjega odstavka 45. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Iz obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je bil v razgrnjenem in javno obravnavanem predlogu Odloka predviden faktor zelenih površin 0,3, ki pa je, čeprav v času javne razgrnitve ni bilo pripomb na faktor zelenih površin, v objavljenem Odloku o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na mestnem območju Nove Gorice, določen s faktorjem 0,2. To pa pomeni, da ta razveljavitev ob smiselni uporabi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču, učinkuje tudi na pravna razmerja, o katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno. Ker o izpodbijani odločbi do razveljavitve Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na mestnem območju Nove Gorice, v delu, ki v prostorski enoti NG 2.3. načrtuje gradnjo blokov v zaledju in določa faktor zelenih površin 0,2, še ni bilo pravnomočno odločeno, sodišče ugotavlja, da je bil faktor zelenih površin v navedeni prostorski enoti razveljavljen in ga pri odločanju o izdaji gradbenega dovoljenja, v tem delu ni mogoče uporabiti. Glede na navedeno bi morala Mestna občina Nova Gorica za prostorsko enoto NG 2.3. izpeljati nov postopek, na podlagi katerega bi bil določen faktor zelenih površin. Ker takšna sprememba oziroma postopek ni bil izpeljan v času izdaje izpodbijane odločbe se ta tudi ne more sklicevati na citirane določbe Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na mestnem območju Nove Gorice, v delu, ki ga je citirana odločba Ustavnega sodišča RS razveljavila, še manj pa sploh ne določiti faktorja zelenih površin. Zaradi tega tudi po mnenju sodišča izpodbijana odločba ni zakonita, saj projekt, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, očitno ni bil izdelan skladno z izvedbenim prostorskim aktom.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi, v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, saj je bil v postopku izdaje upravnega akta nepravilno uporabljen na zakon oprt predpis in zadevo, v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo Upravni enoti Nova Gorica v ponoven postopek.

K točki II izreka: Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri je tožnik upravičen do povračila pavšalnega zneska stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu z drugim odstavkom 3. člena navedenega Pravilnika, je tožnik, ki ga je zastopal odvetnik, upravičen do stroškov v višini 350,00 EUR povečanih za 20 % DDV.