Jedro

Če delodajalec tudi v postopku pred sodiščem ni dokazal obstoja resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja, ni podlage za prenehanje delovnega razmerja. Resnega razloga ni, če obstaja dvom o tem, ali je delavec res neopravičeno izostal z dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep direktorice tožene stranke in sklep komisije za varstvo pravic, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičenih izostankov z dela. V posledici take odločitve je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 22. 12. 1999 in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati plačo. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica v dobri veri, da ima odobreno tako koriščenje viška ur kot dopust, na delo pa se ni mogla vrniti tudi zato, ker ji je bil v istem času izrečen tudi disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča, da tožnica v času od 22. 12. 1999 do 29. 12. 1999 ni bila neupravičeno odsotna z dela.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Iz izpovedbe tožnice na obravnavi 16. 5. 2000 izhaja, da je sicer želela izkoristiti tudi dopust, vendar ji je bilo odobreno le koriščenje ur, ne pa tudi dopust. Zato ni mogla biti v dobri veri glede koriščenja dopusta. Zaradi navedenega neskladja tožena stranka meni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP).

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Tožena stranka se sklicuje na domnevno nasprotje med zapisnikom o zaslišanju tožnice in razlogi sodbe glede odobritve le koriščenja viška ur. Toda to dejstvo sploh ni bilo sporno in tudi ni bilo odločilno za presojo. Kot tako je to dejstvo v razlogih sodbe tudi omenjeno (stran 2 in 3. sodbe v povzetkih izpovedb tožnice in priče J. P.). Odločitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v dobri veri glede koriščenja dopusta, temelji na drugih dokazih in njihovi presoji. Kolikor se tožena stranka z dokazno oceno sodišča ne strinja, s tem v bistvu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dopusten revizijski razlog.

Zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka ne utemeljuje, pravzaprav sploh ne pove, katere določbe materialnega prava so bile in kako naj bi bile zmotno uporabljene. Revizijsko sodišče v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo. Pri tem je bilo vezano na dejansko podlago sodbe, torej na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Bistvene za presojo so le dejanske okoliščine o tem, ali je bila odsotnost tožnice z dela od 22. 12. 1999 do 29. 12. 1999 upravičena ali ne.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožnici 28. 10. 1999 res izrecno odobreno le koriščenje viška ur, možnost koriščenja dopusta pa dopuščena šele potem, kolikor bo to potrebno. Tožnica je bila v dobri veri, da ji je dopust s strani nadrejenega delavca vsaj ustno odobren. Tožnica je z dopisom z dne 17. 12. 1999 toženo stranko izrecno zaprosila še za formalno potrditev dopusta, in sicer zato, ker je njena odsotnost postala sporna. Dopis je tožena stranka prejela 20. 12. 1999, vendar tožnice ni pozvala na delo oziroma ji sporočila, da ji dopust ni odobren - čeprav je takrat imela neizkoriščen še ves dopust za leto 1999. Dopis je sicer naslovljen na disciplinsko komisijo, vendar ga je prejela vodja kadrovske službe, ki ga je predložila tudi tožnici nadrejenemu delavcu - toda šele 29. 12. 1999, ko se je vrnil z dopusta. Poleg tega pa je sodišče tudi ugotovilo, da je komisija za pritožbe 20. 12. 1999 obravnavala in zavrnila ugovor tožnice zoper izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa je dalo sodišču zadostno podlago za presojo, da ni bilo resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja zaradi neupravičenega izostanka z dela. Tudi če bi tožnica morala v dvomu, ali ima dopust (še) odobren, 22. 12. 1999 priti na delo, dejansko ne bi mogla delati, ker ji je delovno razmerje prenehalo že na podlagi dokončne disciplinske odločitve.

Po določbi 4. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji - Uradni list SFRJ-Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS-MP, št. 18/92 - Konvencija) mora za prenehanje delovnega razmerja obstajati resen razlog v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Dokazno breme, da obstaja resen razlog, je na delodajalcu (točka a) drugega odstavka 9. člena Konvencije). Če se delavec pritoži, je sodišče pooblaščeno za presojo, ali tak razlog obstaja (točka b) drugega odstavka 9. člena v zvezi s prvim odstavkom 8. člena Konvencije). Delavec torej lahko obstoj resnega razloga za prenehanje izpodbija v sodnem postopku in če sodišče na podlagi izvedenega postopka (v katerem je dokazno breme prav tako na delodajalcu) ugotovi, da takega razloga ni, niso izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja. V obravnavnavem primeru ugotovitev sodišča, da tožnica ni neopravičeno izostala z dela, pomeni, da ni obstajala zakonska podlaga za prenehanje delovnega razmerja iz 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR.

Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).