Jedro

Sporno materialnopravno vprašanje je, ali je bilo nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu v skladu s takrat veljavnim ZPIZ dolžna plačati tožena stranka. Delavcu je bila pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delovnem mestu z odločbo tožene stranke sicer priznana, vendar nikoli odmerjena, ker delavec zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s strani tožeče stranke še ni začel opravljati drugega ustreznega dela, ne pa zaradi bolniškega staleža. Glede na navedeno je bila tožeča stranka delavcu dolžna povrniti škodo.

Obveznost, ki jo je poravnala tožeča stranka, ne temelji na določbah ZPIZ, na podlagi katerih je tožena stranka zavezana poravnavati svoje obveznosti do zavarovancev. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno zaključilo, da soodgovornost tožene stranke ni bila podana in zahtevek tožeče stranke do tožene stranke zavrnilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo 62.101,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2007 dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

2. Tožeča stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se v celoti potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: z odločbo tožene stranke št. I-865814 z dne 1. 2. 1994 je bila delavcu M. B., zaposlenemu pri tožeči stranki, kot invalidu III. kategorije invalidnosti priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo (delovno mesto "adjuster"); delavcu je bila pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu priznana, vendar nikoli bila odmerjena, ker zaradi prenehanja delovnega razmerja s strani tožeče stranke z dne 2. 6. 1994 drugega ustreznega dela ni začel opravljati; s pravnomočno sodbo (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 2183/94-6 z dne 16. 11. 1995, v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Celju Pd 1129/94-7 z dne 29. 9. 1994) je bila odločitev o prenehanju delovnega razmerja razveljavljena, toženi stranki (v tem postopku tožeči stranki) pa naloženo, da delavca pozove nazaj na delo in mu od 2. 6. 1994 dalje prizna tudi vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo; tožeča stranka je delavca pozvala nazaj na delo 8. 12. 1997 in mu izplačala nadomestilo plače za delovno mesto "adjuster"; po sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1673/2003 z dne 5. 2. 2004 je morala tožeča stranka delavcu poleg plače za ustrezno delo plačati tudi znesek 1,752.942,10 SIT s pripadajočimi obrestmi, kar je predstavljalo razliko v plači zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu, do česar bi bil upravičen, če ne bi prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in bi mu ga izplačala tožena stranka; nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu je tožena stranka delavcu pričela izplačevati od 9. 12. 1997 na podlagi odločbe št. 21-865814 z dne 10. 3. 1998. Predhodni zahtevek je zavrnila z odločbo št. 21-865814 z dne 25. 3. 1996, ker še ni začel opravljati drugega ustreznega dela, kar je po 133. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ; Uradni list RS, št. 12/92) pogoj za odmero nadomestila.

Presoja utemeljenosti revizije

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Izpodbijana sodba nima očitanih postopkovnih pomanjkljivosti, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju. Tožeča stranka sicer zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču druge stopnje očita, da ni upoštevalo njenih navedb, da je delavcu izplačala vse (plače in prispevke), kar mu je zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pripadalo, razen spornih nadomestil zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu, ki bi jih morala plačati tožena stranka. Namesto tega je navedlo, da se je tožeča stranka v zvezi s svojim zahtevkom sklicevala zgolj na nezakonito postopanje tožene stranke ob izdaji odločbe št. 21-865814 z dne 25. 3. 1996. Graja tudi ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka delavca pozvala nazaj na delo šele 8. 12. 1997, saj ga je dejansko že 8. 12. 1995. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz navedb izhaja, da dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in dokazni oceni sodišča. To pomeni uveljavljanje nedopustnega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje.

7. Tožeča stranka uveljavlja kršitev materialnega prava, ker je sodišče druge stopnje njen regresni zahtevek do tožene stranke (vračilo nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu) zavrnilo. Sporno materialnopravno vprašanje torej je, ali je bilo nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu v skladu s takrat veljavnim ZPIZ dolžna plačati tožena stranka. Po določbi 133. člena ZPIZ je tožena stranka nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu dolžna izplačati delovnemu invalidu II. ali III. kategorije invalidnosti takrat, ko ta opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. Nadomestilo se na podlagi 190. člena ZPIZ delavcu izplačuje tako za dneve dela, kot tudi za druge dneve, za katere imajo delavci po posebnih predpisih pravico do nadomestila plače - torej tudi za vse dneve, ko je delavec upravičeno odsoten z dela (v bolniškem staležu).

8. Delavcu je bila pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delovnem mestu z odločbo tožene stranke sicer priznana, vendar nikoli odmerjena. Sodišče druge stopnje je kot nesporno ugotovilo, da do tega ni prišlo, ker delavec zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s strani tožeče stranke še ni začel opravljati drugega ustreznega dela, ne pa zaradi bolniškega staleža, kot zatrjuje tožeča stranka. Glede na navedeno je bila tožeča stranka delavcu dolžna povrniti škodo (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1673/2003 z dne 5. 2. 2004), kar je potrdilo Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 124/2004 z dne 11. 1. 2005, s katero je zavrnilo revizijo tožene stranke (v tem sporu tožeče stranke). Zavzelo je stališče, da bi delavec v primeru, če bi tožeča stranka postopala pravilno in zakonito, imel pravico do nadomestila zaradi manjše plače na novem delovnem mestu ves čas, ko bi bil razporejen in torej dolžan opravljati preostali delovni zmožnosti ustrezno delo.

9. Obveznost, ki jo je poravnala tožeča stranka, torej ne temelji na določbah ZPIZ, na podlagi katerih je tožena stranka zavezana poravnavati svoje obveznosti do zavarovancev. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno zaključilo, da soodgovornost tožene stranke ni bila podana in zahtevek tožeče stranke do tožene stranke zavrnilo.

10. Ker pravna podlaga za odmero nadomestila zaradi manjše plače na novem delovnem mestu s strani tožene stranke ni obstajala, so neutemeljene tudi revizijske navedbe o neupravičeni pridobitvi na strani tožene stranke na škodo tožeče stranke.

Odločitev revizijskega sodišča

11. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.