Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba U 1796/94-10

ECLI:SI:VSRS:1995:U.1796.94.10 Upravni oddelek

lokacijsko dovoljenje
Vrhovno sodišče
11. oktober 1995
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Če prostorski ureditveni pogoji določajo, da morajo biti novi objekti odmaknjeni od parcelne meje najmanj 4 metre in da si za odmik, manjši od 4 metrov, mora investitor pridobiti pisno soglasje lastnikov sosednjih parcel in da velja to tudi za gradnjo prizidkov in adaptacije objektov, potem to velja tudi za lokacijo in ureditev trgovine z živili v doslej pomožnem objektu - garaži. Sprememba namembnosti sedanjega pomožnega objekta v t.i. primarni objekt kaže na adaptacijo objekta.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 14.10.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo sekretariata za urbanizem, gradbene stanovanjske in komunalne zadeve občine z dne 9.8.1994, s katero je organ prve stopnje investitorjema V.P. in R.P. izdal lokacijsko dovoljenje za lokacijo in ureditev trgovine z živili v pomožnem objektu I. faza in kletnih prostorih stanovanjske hiše II. faza na parceli štev. 1163/128 pod tam navedenimi pogoji. Hkrati je organ prve stopnje z odločbo izpodbijano v pritožbi odločil, da se odločba o lokacijskem dovoljenju z dne 4.3.1994 razveljavi. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je v sedanjem pritožbenem postopku izpodbijano lokacijsko dovoljenje bilo izdano v obnovljenem postopku po 258. členu zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Novo lokacijsko dovoljenje z dne 9.8.1994, s katerim je bilo hkrati razveljavljeno prejšnje z dne 4.3.1994, je izdano v skladu z 2. odstavkom 54. člena in 55. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju: ZUN). Po določbi 2. odstavka 54. člena ZUN se izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom ZUN graditev prepovedana, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Lokacijska dokumentacija se med drugim pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (55. člen ZUN). Organ prve stopnje je navedel pravilne razloge, ki temelje na pogojih odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v občini, ki je v času izdaje odločbe z dne 4.3.1994 urejal pravni režim posegov v prostor v občini, na navedene razloge pa se tožena stranka sklicuje. V postopku so bila pridobljena ustrezna soglasja pristojnih organov in organizacij, investitorja pa sta izkazala pravico razpolaganja z objekti. Organ prve stopnje je ravnal pravilno, ker je razveljavil lokacijsko dovoljenje z dne 4.3.1994, ker je bil izrek te odločbe nedoločen in da je izdal novo lokacijsko dovoljenje v obnovljenem postopku, v katerem je dal možnost tožnici - predlagateljici obnove, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Tožena stranka je zavrnila v pritožbenem postopku uveljavljani tožničin ugovor, ki se je nanašal na faznost gradnje, ker je bilo to predvideno v lokacijski dokumentaciji, ki je bila podlaga lokacijski odločbi, ki je bila predmet obnove postopka, le da to ni bilo vključeno v njen izrek. Kot neutemeljenega je tožena stranka zavrnila tudi pritožbeni ugovor, ki se je nanašal na soglasje soseda glede odmika pomožnega objekta od tožničine parcele na manj kot 4 metre. Soglasje soseda glede odmikov je potrebno le za nove objekte, prizidke in adaptacije. V obravnavanem primeru ne gre za tak poseg. Tožnica je namreč v zvezi z izdajo potrdila o priglasitvi gradbenih del za postavitev pomožnega objekta - garaže (potrdilo z dne 20.11.1987) na zapisnik z dne 3.11.1987 izjavila, da se z gradnjo strinja, med drugim s pogojem, da se ne bo spremenila njegova namembnost. Po tedaj veljavnem odloku o urbanističnem redu pa soglasje soseda ni bilo predpisano. Tudi v potrdilu niso bili vključeni nikakršni pogoji iz tožničinega soglasja. Zato tudi v sedanjem postopku pogoji iz soglasja iz leta 1987 nimajo nobene teže. Tožena stranka ocenjuje, da je odločba organa prve stopnje pravilna in zakonita.

Tožnica v tožbi navaja, da tožena stranka zavrača vse tožničine ugovore, tako osnovnega - pomanjkanje tožničinega soglasja k lokaciji in ureditvi I. faze trgovine (v pomožnem objektu), kot tudi podrejene o rokovni neopredeljenosti posameznih faz ureditve trgovine. Soglasje tožnice je za prvo fazo predpisano z lokacijsko dokumentacijo. Tožnica je soglasje odklonila. Tožena stranka trdi, da je soglasje soseda po 13. členu odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v občini, v primerih, ko gre za manjši odmik od 4 metrov od meje, potrebno le za nove objekte, prizidke ali adaptacije, v spornem primeru pa da ne gre za takšen poseg, tožena stranka pa ne pove, za kakšen poseg gre. Ne drži, da je bilo soglasje dano brez pogojev. Iz spisa je razvidno, da je bilo dano za garažo, pogoj pa pomeni odklonitev soglasja za vsako drugo namembnost, za sedaj predvideno namembnost pa soglasje ni bilo dano. Trgovina z živili bistveno bolj obremenjuje kot garaža, saj v trgovino dnevno pripelje živila več kamionov in se pripeljejo kupci z avtomobili. Tožena stranka skuša spodbijati strokovno mnenje izdelovalca lokacijske dokumentacije, ki soglasje soseda izrecno zahteva. Tožnica podrejeno poudarja, da izpodbija lokacijsko dovoljenje v delu, ki se nanaša na ureditev prve faze trgovine v pomožnem objektu. V nobeni dokumentaciji ni razvidno, kako bosta fazi rokovno potekali in kakšna bo po dokončanju druge faze namembnost prizidka, v katerem naj bi bila sporna prva faza. Po dosedanjih podatkih bi lahko prva faza trajala neomejeno, od vsega tega pa je odvisno morebitno tožničino soglasje. Prav samovoljno ravnanje drugega investitorja, s katerim je šele pred sodiščem prišlo do poravnave glede spornih del na meji in lastništva mejnega zidu, sili tožnico k previdnosti in v zvezi s tem v zavarovanje njenih pravnih koristi in je v zvezi s to zadevo že utrpela škodo na svojih objektih (vodnjak in mejni zid). Tožnica zatrjuje, da je tožena stranka o dejanskem stanju napravila napačni sklep in na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabila materialni predpis.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Investitorja kot prizadeti stranki sta v odgovoru na tožbo opisala začetek in razvoj sosedskega spora v zvezi z zaprošenim lokacijskim dovoljenjem za preureditev garaže in dela stanovanjske hiše v trgovino z živili. Soseda nasprotuje spremembi namembnosti garaže, ki sta jo investitorja že prej zgradila ob meji s sosednjo parcelo last tožnice, ki je takrat postavila pogoj, da se objektu ne bo spreminjala namembnost. Prav predvidena sprememba namembnosti je zato sedaj bistvo spora. Investitorjema je tožnica poslala poravnalni predlog, po katerem bi investitorja morala tožnici med drugim letno plačevati 1220 DEM odškodnine plačljivo v SIT, kar investitorja štejeta za izsiljevanje. Menita, da sosedi nista storila nič žalega, želela sta mirno in sporazumno urediti medsebojna razmerja.

Tožba je utemeljena.

V stvari je sporno vprašanje, ali je za izdajo lokacijskega dovoljenja, s katerim je upravni organ prve stopnje investitorjema dovolil lokacijo in ureditev trgovine z živili tudi v obstoječem pomožnem objektu (I. faza) (sedaj garaža), ki je bil zgrajen ob meji s tožničino parcelo na podlagi potrdila o priglasitvi del z dne 20.11.1987, potrebno soglasje lastnika sosednje parcele.

Po 3.odstavku 25. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju: ZUN, Uradni list Uradni list SRS štev. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS štev. 26/90 in 18/93) so na ureditvenih območjih naselij ali posameznih funkcionalno zaokroženih območjih v naseljih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, dopustne le komunalne ureditve in adaptacije, dozidave ali nadzidave ter dopolnilne gradnje objektov oziroma naprav, ki so nujno potrebne za vzdrževanje obstoječe gradbene strukture ali za bivanje ali delo prebivalcev v teh območjih. Posege v prostor na območju, ki ga obravnava izpodbijana odločba, ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v občini (v nadaljevanju: PUP, Uradne objave štev. 28/91), ki v 13. členu določa, da morajo biti novi objekti odmaknjeni od parcelne meje najmanj 4 metre in da si za odmik manjši od 4 metrov mora investitor pridobiti pisno soglasje lastnikov sosednjih parcel. Enako velja za prizidke in adaptacije. Iz podatkov spisov izhaja, da je organ prve stopnje investitorju dovolil lokacijo in ureditev trgovine z živili tudi v obstoječem pomožnem objektu - sedaj garaža, kar pomeni, da bi se s tem posegom spremenila namembnost sedanjega pomožnega objekta v t.i. primarni objekt v smislu 5. odst. 13. člena PUP. Tak poseg pa kaže najmanj na adaptacijo, zato ni jasno, na kateri podlagi tožena stranka zaključuje, da v obravnavanem primeru ne gre za tak poseg. Soglasje lastnika sosednje parcele je pomembno le v zvezi s 13. členom PUP, ne pa zaradi soglasja, ki ga je dala tožnica v letu 1987 pred izdajo potrdila o priglasitvi del za gradnjo garaže. Glede na to, da je v lokacijskem postopku pristojni sanitarni inšpektor po lokacijskem ogledu dal poprejšnje soglasje z ugotovitvijo, da so v zadevi upoštevani vsi potrebni sanitarno tehnični predpisi in ekološke preventivne norme, tožničina pavšalna tožbena ugovora proti lokaciji, da trgovina veliko bolj obremenjuje kot garaža, in da ni seznanjena o časovnem poteku urejanja trgovine po fazah, sama zase nista vplivala na odločitev o tožbi. Sodišče se prav tako ni spuščalo v tožbene navedbe o okoliščinah in vzrokih sporov med investitorjema in tožnico, ker za presojo stvari niso bistvene.

Po vsem navedenem je sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora, zato ker so ugotovljene dejanske okoliščine v nasprotju s spisi in ker so v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, štev. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, štev. 55/92), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, štev. 1/91-I, smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia