Jedro

Za učinkovito varstvo svojega položaja pred nevarnostjo, da toženec med pravdo prenese stvarno pravico na nepremičnini, se tožnik pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičnini ne more zanesti na določbo 190. člena ZPP, pač pa se lahko zavaruje z zaznambo spora po členu 79 in naslednjih ZZK-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Lenartu je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagatelja zoper sklep istega sodišča z dne 19.3.2013, s katerim je zemljiškoknjižna višja svetovalka v pravosodju dovolila zaznambo spora pri nepremičnini parc. št. 1043/3 k.o. K., last J.V., zavrnila pa predlog za vpis zaznambe spora pri nepremičnini parc. št. 1037/2 k.o. K., ker pri tej nepremičnini ni vpisana kot lastnica J.Z. Zoper ta sklep je vložil predlagatelj pritožbo. Meni, da je sodišče prve stopnje prezrlo vse utemeljene in obširne razloge ugovora, v katerih je opozoril, da stvarna služnost učinkuje v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča in v breme vsakokratnega lastnika služečega zemljišča. Obremenjena je služeča nepremičnina in ne njen lastnik, zato ni pomembno, kdo je lastnik, ampak je pomembna identiteta gospodujočih in služečih nepremičnin, saj se spor zaznamuje pri nepremičnini. Z izdajo izpodbijanega sklepa je kršena določba 190. člena ZPP glede katerega obstaja obširna in ustaljena sodna praksa. Odločba, ki jo je navedlo sodišče prve stopnje, je osamljena in ne more predstavljati ustaljene sodne prakse. Zatem pritožba našteva odločbe za katere meni, da se relevantne. Še posebej izpostavi odločbo višjega sodišča I Cp 703/2010, pa odločbo II Ips 1156/2008. Če sodišče ne bi dovolilo zaznambe spora, kasneje pa služnostne pravice, bi nastala velika pravna praznina, ki bi porušila varnost pravnega prometa. S pravočasno vloženo tožbo tožnik ne bi uspel doseči vknjižbe služnostne pravice zaradi nepoštenega odsvojitelja. V izpodbijanem sklepu je napačno uporabljena določba 150. člena ZZK-1. Zaradi določbe 190. člena ZPP se pravnomočnost (ko bo nastopila)razteza tudi na tretjo osebo, to je sedanjega lastnika sporne nepremičnine. Ker je izpodbijani sklep nezakonit, predlaga, da ga pritožbeno sodišče razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

V izpodbijanem sklepu je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, kdaj se za zavarovanje tožnikovega položaja uporablja določba 190. člena ZPP. Za učinkovito varstvo svojega položaja pred nevarnostjo, da toženec med pravdo prenese stvarno pravico na nepremičnini, se tožnik pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičnini ne more zanesti na določbo 190. člena ZPP, pač pa se lahko zavaruje z zaznambo spora po členu 79 in naslednjih ZZK-1. Vse pritožbene navedbe o ustaljeni sodni praksi glede razlage 190. člena ZPP za ta zemljiškoknjižni postopek zato niso pomembne. Če bi v tej zadevi predlagateljica hkrati s tožbo predlagala tudi zaznambo spora, bi bil njen položaj v celoti varovan, saj kasnejša odtujitev nepremičnine ne bi bila ovira, da se na podlagi pravnomočne sodbe vknjiži stvarna pravica na nepremičnini, ki jo je med pravdo tožena stranka odtujila. Ker pa je predlog za zaznambo spora vložila tri leta po vloženi tožbi (šele, ko je prejela sodbo, ki še ni pravnomočna) in je medtem prišlo do odtujitve ene od nepremičnin, je zemljiškoknjižno sodišče, ki je vezano na pravila ZZK-1, moralo njen predlog za zaznambo spora pri nepremičnini, ki ni v lasti tožene stranke, zavrniti. V zemljiški knjigi so namreč vpisi dovoljeni samo proti osebi, proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis, in ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice, na katero se vpis nanaša (9. člen ZZK-1). To pravilo velja tudi, ko gre za služnosti. Na vse ostale navedbe, ki jih je predlagatelj zatrjeval že v ugovoru, je pravilno odgovorjeno v izpodbijanem sklepu, zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na to obrazložitev. Pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 2. točke drugega odstavka 161. člena ZZK-1 in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.