Jedro

Če je v postopku o prekršku izdan plačilni nalog, se pravica do izjave zagotavlja tako, da se v fazi postopka pred prekrškovnim organom omogoča predvsem seznanitev z relevantnim procesnim gradivom, stališče do dejanskih in pravnih podlag zadeve pa kršitelj zavzame v zahtevi za sodno varstvo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločitev.

Obrazložitev

A. 1.

Skupna uprava medobčinskega inšpektorata in redarstva Vrhnika, Logatec, Brezovica, Dobrova-Polhov Gradec, Borovnica, Log-Dragomer, Horjul (v nadaljevanju prekrškovni organ) je storilki A. D. izdala plačilni nalog št. 51500153 z dne 22. 7. 2010 zaradi prekrška po b) točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 32. člena ZVCP-1 in ji izrekla globo v višini 250 EUR in 3 kazenske točke. Zoper plačilni nalog je storilka vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče na Vrhniki zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo plačilni nalog prekrškovnega organa ter storilki naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočen plačilni nalog je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 62. a člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker storilki ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku ter predlagal, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne Okrajnemu sodišču na Vrhniki v novo odločanje. Vlagatelj ugotavlja, da je bilo storilkino vozilo fotografirano s samodejnim radarskim merilnikom, plačilni nalog pa je prejela po pošti. Storilka tako pred izdajo plačilnega naloga ni imela možnosti, da se izjavi o prekršku, niti ni imela možnosti, da vloži ugovor. Nadalje ugotavlja, da je prekrškovni organ, potem ko je prejel storilkino zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navedla, da je avto posodila C. S., postopek začel voditi še zoper to osebo. Okrajno sodišče na Vrhniki pa je v obrazložitvi sodbe, s katero je zavrnilo storilkino zahtevo za sodno varstvo, zmotno ugotovilo, da je bilo storilki poslano obvestilo kršitelju z dne 26. 8. 2010, na katerega je slednja tudi odgovorila, zato ni bila kršena njena pravica, da se v postopku izjavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo storilki, ki se z njeno vsebino v celoti strinja.

B.

4. Storilka A. D. je bila spoznana za odgovorno storitve v uvodu citiranega prekrška, ker je dne 6. 7. 2010 na Loški cesti v naselju Logu pri Brezovici, kjer je hitrost omejena na 50 km/h, hitrost vožnje prekoračila za 13 km/h, kar je bilo ugotovljeno s pomočjo radarskega merilnika hitrosti, ki prekrške slikovno dokumentira. Meritve hitrosti so se izvajale samodejno, zato storilka po storjenem prekršku ni bila ustavljena in kontrolirana. O navedenem prekršku je prekrškovni organ odločil s plačilnim nalogom na podlagi 57. člena ZP-1, ki je bil storilki vročen po pošti skupaj s kratkim opisom dejanskega stanja in priloženo fotografijo samodejnega radarskega merilnika hitrosti.

5. Že v sodbi IV Ips 58/2010 z dne 20. 4. 2010 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da ZP-1 glede zagotavljanja možnosti do izjave v prekrškovnem postopku loči med več položaji. Kršitelju se to procesno jamstvo zagotavlja pred izdajo odločbe o prekršku (drugi odstavek 55. člena ZP-1) ali v ugovoru zoper t. i. posebni plačilni nalog (četrti odstavek 57. a člena ZP-1) oziroma v ugovoru zoper plačilni nalog zaradi kršitve predpisov o ustavljanju in parkiranju vozil v cestnem prometu (57. b člen ZP-1). V teh primerih kršitelj kasneje v postopku novih dejstev in dokazov v korist ne more več uveljavljati (druga alineja drugega odstavka 55. člena ZP-1, četrti odstavek 57. a člena ZP-1 in 57. b člen ZP-1). Kadar pooblaščena uradna oseba odloči z "navadnim" plačilnim nalogom, se ta v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZP-1 praviloma izda in vroči kršitelju takoj na kraju prekrška. Hkrati s tem se kršitelju predstavi storjeni prekršek in dokaze, kar se zaznamuje na plačilnem nalogu, ter tako neposredno omogoči izpodbijanje ugotovitev prekrškovnega organa v zahtevi za sodno varstvo. Drugačen položaj je (kot v obravnavani zadevi), podan takrat, ko kršitelju plačilnega naloga ni mogoče izdati in vročiti takoj na kraju prekrška. V takšnem primeru se mu plačilni nalog vroči naknadno po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek (peti odstavek 57. člena ZP-1), seznanitev kršitelja z vsebino prekrškovnega očitka pa se zagotavlja tako, da se hkrati s plačilnim nalogom vroči tudi kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov. V obeh položajih, ko je izdan plačilni nalog, se pravica do izjave zagotavlja tako, da se v fazi postopka pred prekrškovnim organom omogoča predvsem seznanitev z relevantnim procesnim gradivom (kot predpogoj učinkovite pravice do izjave), stališče do dejanskih in pravnih podlag zadeve pa kršitelj zavzame v zahtevi za sodno varstvo brez omejitve glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov.

6. Napačno je stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da je očitana kršitev pravice do izjave v obravnavani zadevi podana, ker storilki ni bilo poslano obvestilo kršitelju, da se izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška. To obvestilo se pošlje kršitelju le v primeru, ko se obstoj prekrška ugotovi z odločbo o prekršku (četrti odstavek 55. člena ZP-1), ne pa tudi v primeru, ko se obstoj prekrška ugotovi s plačilnim nalogom na podlagi 57. člena ZP-1. V obravnavani zadevi je bila pravica do izjave storilki zagotovljena na način, da ji je prekrškovni organ poslal plačilni nalog s kratkim opisom dejanskega stanja in priloženo fotografijo samodejnega radarskega merilnika hitrosti. Stališče do dejanskih in pravnih podlag zadeve je storilka zavzela v zahtevi za sodno varstvo, v kateri je tudi pojasnila, da je bil osebni avtomobil v času storitve očitanega prekrška v posesti C. S. Uveljavljena kršitev pravice do izjave iz 62. a člena ZP-1 zato ni podana.

7. Vendar pa v primeru, ko nastane Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena, s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo, na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1, razveljavi. Kot opozarja vrhovni državni tožilec, iz spisa izhaja, da je prekrškovni organ, po prejemu storilkine zahteve za sodno varstvo, C. S., za katero je storilka navedla, da je v času storitve prekrška v posesti imela njeno osebno vozilo, poslal obvestilo kršitelju z dne 26. 8. 2010. C. S. je v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška z dne 2. 9. 2010 pojasnila, da to vozilo uporablja skupaj s svojimi družinskimi člani, kdo pa je navedenega dne dejansko vozil to vozilo pa zaradi časovne odmaknjenosti ne more povedati.

Okrajno sodišče na Vrhniki je ta dejstva v obrazložitvi sodbe res zmotno povzelo in očitano kršitev pravice do izjave zavrnilo z napačnimi razlogi, da je bilo storilki poslano obvestilo o prekršku.

8. Glede na to, da C. S. z navedbami, da osebno vozilo uporablja skupaj s svojimi družinskimi člani, posredno pritrjuje storilkini navedbi, da vozila, s katerim je bil storjen prekršek, ni imela v posesti, je Vrhovnemu sodišču nastal precejšen dvom v pravilnost ugotovitve, da je v času storitve očitanega prekrška osebno vozilo, s katerim je bil storjen prekršek vozila A. D. Vrhovno sodišče je zato izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1, razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču na Vrhniki v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo ugotoviti ali je A. D. v času storitve očitanega prekrška vozila osebni avtomobil Volkswagen Passat/1.9, reg. št. KR ..., s katerim je bil storjen očitani prekršek.