Jedro

Sporna parcela ni bila nikoli del tožnikove parcele št. 1735. Ker tožnik ni dokazal, da bi bil lastnik spornega zemljišča, ki naj bi bilo po njegovih trditvah nepravilno vknjiženo na toženko, je bilo pravilno odločeno, da ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo nepremičnine na njegovo ime.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka izstaviti tožniku zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo parcela št. 1590/3-vinograd v izmeri 17 m2 in gospodarsko poslopje v izmeri 11 m2 odpisala od vl.št. 490, otvoril zanjo nov vložek in pri njem vknjižila lastninska pravica na tožnika. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da toženka ni mogla postati zemljiškoknjižna lastnica parcele št. 1590/3 na podlagi odločbe Geodetske uprave. Poudarja, da do leta 1988 ni bilo povezave spornega zemljišča s toženkino parcelo št. 1590/1, ki leži pod potjo. Sodba višjega sodišča napačno razlaga zbrane dokaze in postavi novo trditev, da je bila parcela št. 1590/3 vedno samostojna parcela, čeprav vsi dokazi temu nasprotujejo. Toženka se je zavedala, da do leta 1987 sporno zemljišče ni bilo vpisano nanjo oziroma na njene prednike, kar je razvidno iz dopisa njenega zastopnika, ko je hotela urediti zemljiškoknjižno stanje. Stališči sodišč prve in druge stopnje o toženkinem priposestvovanju ne upoštevata, da bi toženka tudi v tem primeru za vpis v zemljiško knjigo potrebovala ustrezno listino.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je vložila odgovor na revizijo. V njem izpodbija toženčeve revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tožnik v reviziji ni navedel, katere določbe ZPP so bile kršene z izpodbijano sodbo. Njegove navedbe o nasprotjih med obrazložitvijo sodb in izvedenimi dokazi bi kazale, da uveljavlja absolutno bistveno kršitev po 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP. Za tako kršitev pa gre med drugim, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takih nasprotij o odločilnih dejstvih revizijsko sodišče ni ugotovilo. Če v sodbi ni bilo posebej poudarjeno, da geodetska uprava brez ustreznih podatkov predvideva pripojitev sporne parcele št. 166 k parceli št. 1590, omenjeno nasprotje ni podano. Bistveno za razsojo zadeve je, če spada sporno zemljišče h kateri od parcel, katerih lastnik je tožnik. Zato tudi ni odločilna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je bila sporna parcela vedno samostojna. Iz obrazložitve sodbe prvega sodišča, ki je tudi že vsebovala tako ugotovitev, izhaja, da je poudarek na tem, da sporno zemljišče ni bilo nikoli del tožnikove parcele št. 1735. Revizijske navedbe kažejo, da tožnik izpodbija tudi dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Teh njegovih navedb revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP).

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, s katerimi se strinja tudi sodišče druge stopnje, je tožnik postal lastnik parcel št. 1595/1 in 1592 na podlagi sklepa o dedovanju po svojem očetu. Ostalo očetovo premoženje je podedoval tožnikov brat, ki je z darilno pogodbo prenesel na tožnika parcelo št. 1735 v izmeri 40 m2, na kateri ima tožnik zidanico. Sporna parcela ni bila nikoli del tožnikove parcele št. 1735. Ker tožnik ni dokazal, da bi bil lastnik spornega zemljišča, ki naj bi bilo po njegovih trditvah nepravilno vknjiženo na toženko, je bilo pravilno odločeno, da ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo nepremičnine na njegovo ime. Glede na ta razlog za zavrnitev zahtevka se sodiščema ni bilo treba podrobneje ukvarjati z vprašanjem, iz kakšnih razlogov je toženka upravičena do spornega zemljišča. Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1.odst. 154.čl., 1.odst. 155.čl. in 1.odst. 166.čl. ZPP. Tožnik nosi stroške revizije, ker z njo ni uspel, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker teh v konkretnem primeru ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, ki jih mora povrniti nasprotna stranka.