Jedro

Ker je bilo tožnici v mejah postavljenega tožbenega zahtevka s sodbo na podlagi pripoznave v celoti ugodeno, si s pritožbo zoper sodbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa je treba njeno pritožbo šteti za nedovoljeno.

Izrek

Pritožba se zavrže. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave razsodilo, da je sporazum o prenehanju delovnega razmerja, po katerem je tožnici delovno razmerje prenehalo 19. 9. 2011 in o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 16. 3. 2010, nezakonit in se razveljavi (1. točka izreka). Tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 3. 2010 traja in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji za čas od 19. 9. 2011 dalje priznati delovno dobo, ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo od 19. 9. 2011 dalje, jo prijaviti v socialna zavarovanja in ji za čas od 19. 9. 2011 dalje plačati nadomestilo v mesečnem znesku 620,00 EUR, od nadomestila plače obračunati in plačati prispevke za socialno varnost ter pripadajoče davke, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne mesečne neto plače dalje do plačila, to je od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 264,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, pod izvršbo (3. točka izreka).

Zoper 2. in 3. točko izreka sodbe na podlagi pripoznave se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ob ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. odstavkom 118. člena ZDR, ugotovi obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki do dne 14. 11. 2011 ter namesto reintegracijskega zahtevka prizna tožnici odškodnino v okviru višine 4 plač, to je v znesku 2.480,00 EUR bruto ter tožeči stranki (pravilno: toženi stranki) naloži v plačilo, poleg priglašenih stroškov postopka na prvi stopnji še pritožbene stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje, podredno izpodbijano sodbo v točki 2. in 3. izreka razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je po vložitvi tožbe uspela poiskati novo službo, katero je nastopila 15. 11. 2011. Po prejemu pripoznave zahtevka s strani tožene stranke je tožnica modificirala tožbeni zahtevek in namesto reintegracijskega zahtevka izkoristila možnost po 1.odstavku 118. člena ZDR, ki ji priznava pravico do odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ocenjuje, da je sodišče preuranjeno izdalo sodbo na podlagi pripoznave in bi ji moralo sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijane sodbe vročiti pripoznavo tožbenega zahtevka, da bi se tožnica lahko o tem izjasnila. Zato je bila storjena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sodišče lahko uporabi 118. člen ZDR tudi po uradni dolžnosti, brez predloga delavca, v skladu z določbo 4. odstavka 41. člena ZDSS-1 pa delavec lahko spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Tožnica v novi pravdi ne bo mogla več uveljavljati odškodninskega zahtevka. Tožnica bo v primeru zavrnitve pritožbe prikrajšana do svoje pravice do odškodnine, zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poudarja, da je odškodnina po 118. členu ZDR odškodnina za bodočo ocenjeno škodo in ni kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni dovoljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi pripoznave v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi pripoznave tožbenega zahtevka, ki jo je tožena stranka podala v vlogi z dne 28. 10. 2011, brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo (1. odstavek 316. člena ZPP). Tožnica je vložila pritožbo zoper sodbo na podlagi pripoznave v 2. in 3. točki izreka, kljub temu, da je sodišče prve stopnje njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ves čas postopka mora tožnica izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora izkazovati, da bi ugoditev pritožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki jo brez njene vložitve ne bi mogla doseči. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče, torej tudi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe, paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Ker je bilo tožnici v mejah postavljenega tožbenega zahtevka s sodbo na podlagi pripoznave v celoti ugodeno, si s pritožbo zoper sodbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa je treba njeno pritožbo na podlagi 4. odstavka 343. člena ZPP šteti za nedovoljeno.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka sodbe na podlagi pripoznave na podlagi 352. člena ZPP zavrglo.

Pritožba tožnice je sicer tudi vsebinsko neutemeljena. Tako je neutemeljena njena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je preuranjeno izdalo sodbo na podlagi pripoznave, ne da bi tožnici dalo možnost, da se izjasni o pripoznavi tožbenega zahtevka. Določba 1. odstavka 316. člena ZPP je jasna. Sodišče izda brez nadaljnjega obravnavanja sodbo na podlagi pripoznave, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, če tožena stranka pripozna tožbeni zahtevek v primeru, ko ne gre za ovire določene v 2. in 3. odstavku. Tožnica je po izdaji izpodbijane sodbe dne 8. 11. 2011 tožbeni zahtevek spremenila, tako, da je namesto reintegracije zahtevala odškodnino po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). Tožnica tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine po 118. členu ZDR ob vložitvi tožbe ni postavila kot podredni tožbeni zahtevek, ki bi mu sodišče prve stopnje eventuelno lahko ugodilo, glede na diskrecijsko pravico, ki jo ima po 118. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko tožnice ni obvestilo o pripoznavi tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tožnici na podlagi pripoznave v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in ni bilo nobenega razloga, da se o tem tožnica kakorkoli izjasni.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške.