Jedro

Sodišče ugotavlja, da so bili razlogi za odločitev, ki izhajajo iz obrazložitve, jasni, tako da je tako tožnici kot sodišču jasno, kateri so bili preudarki, ki so organ, ki je v zadevi tudi odločal, vodili pri odločanju in zato sodišče šteje, da se je izpodbijani akt dalo preizkusiti, s tem pa je podana zadostna obrazložitev izpodbijanega akta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Glede poteka upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije II U 383/2018 z dne 9. 6. 2020 in po ponovni obravnavi vloge tožnice na seji strokovne komisije z dne 20. 7. 2020 zavrnila vlogo tožnice (1. točka izreka) ter odločila, da v postopku niso nastali stroški (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka v Ur. listu RS št. 32/2017 z dne 30. 6. 2017 objavila Javni razpis "Spodbude za raziskovalno razvojne projekte 2" (v nadaljevanju javni razpis) in ga spremenila v Ur. listu RS št. 17/2018 z dne 16. 3. 2018, ter da je tožnik 11. 5. 2018 pravočasno oddal popolno vlogo na javni razpis. Pojasni, da je bila vloga ocenjena s strani zunanjih strokovnjakov (ki so izbrani za vsako prednostno področje "Slovenske strategije pametne specializacije" posebej), in sicer dveh zunanjih ocenjevalcev kot članov komisije, ter da je prejela skupno 15,65 točk od 30 možnih točk. Končno oceno predstavlja povprečje obeh ocen, upoštevajoč maksimalno dovoljeno odstopanje v oceni na ravni celotne vloge, in sicer do največ 20 % odstopanje v številu točk med obema ocenama, pri čemer osnovo za izračun predstavlja višja ocena. V primeru večjega odstopanja je zahtevano usklajevanje obeh zunanjih ocenjevalcev. Ko gre na ravni celotne vloge za nižje kot 20 % odstopanje v oceni med ocenjevalcema in hkrati gre za vprašanje (ne)doseganja minimalnega praga za odobritev sofinanciranja (ena pozitivna in ena negativna ocena), je zahtevano usklajevanje obeh zunanjih ocenjevalcev za ponovno preverbo ocene. Usklajevanje je zahtevano tudi na nivoju posameznih podmeril, če je ugotovljeno preveliko razhajanje med obema ocenama za posamezno vlogo, in sicer v primeru več kot 80 % odstopanja. Medsebojno neodvisna ocenjevalca posamezne vloge vneseta obrazložitve svoje ocene na nivoju posameznega podmerila vsak posebej v svoj ocenjevalni list, kar predstavlja utemeljitev njune odločitve glede kvalitete ocenjevane vloge v okviru vsebine posameznega podmerila. Strokovna komisija je tako ponovno pregledala ocenjevalna lista obeh zunanjih ocenjevalcev ter potrdila, da sta podala ustrezne obrazložitve podane ocene pri posameznem podmerilu. Oceni, dodeljeni s strani zunanjih ocenjevalcev, glede na pravila javnega razpisa, ne odstopata v tolikšni meri, da bi bilo treba usklajevati ocenjevalca. Toženka pojasni točkovanje vloge tožnice po posameznih merilih.

3. Toženka se sklicuje točko 5.2 razpisne dokumentacije, v skladu s katero mora vloga, da je lahko sofinancirana, od skupno možnih 30 točk prejeti najmanj 18 točk. Pojasni, da tožničina vloga prejela 15,65 točk, kar pomeni, da vloga ni dosegla praga števila točk za sofinanciranje. Odstopanje med obema ocenama znaša 12,01 %, kar je manj kot 20 %, kar predstavlja prag, nad katerim se je izvajalo usklajevanje med obema ocenjevalcema. Obe oceni sta pod pragom 18 točk, na nivoju posameznih podmeril pa odstopanje med obema ocenama ne znaša več kot 80 %. Glede na to usklajevanja ni bilo treba. Glede na navedeno je toženka zavrnila tožničino vlogo za sofinanciranje.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ker je komisija pri ocenjevanju posameznih meril iz 5.1. točke Javnega razpisa napačno ocenila njeno vlogo. V tožbi in vlogah z dne 29. 3. 2021, ter 25. 5. 2023 pojasnjuje, da sodi med vodilne proizvajalce industrijski pralnih strojev, aseptičnega, bariernega tipa na svetovnem trgu. Po kvaliteti in naprednosti tehnologije je v sami špici na svetovnem trgu. Na trgu industrijskih pralnih strojev še nihče od proizvajalcev ni razvil t. i. pametnega bobna industrijskega pralnega stroja aseptičnega, bariernega tipa, ki je primeren in uporabljan za pranje perila v zdravstvenih, farmacevtskih, laboratorijskih in drugih ustanovah, ki bo s pomočjo RFID tehnologije (čitalca) omogočal branje čipov, ki bodo všiti na etiketah posameznega kosa perila. Projekt, s katerim se je tožnica prijavila na javni razpis, tako predstavlja svetovno novost in gre za izum, ki je nov, dosežen z ustvarjalnim delom na ravni izumiteljstva in je industrijsko uporabljiv. Prav tako pametni boben za tožnico predstavlja konkurenčno prednost pred drugimi proizvajalci industrijskih pralnih strojev.

5. Meni, da je toženka podala prenizko in napačno oceno navedenega projekta tožnice. Glede merila "Ustreznost RRI projekta" navaja, da podani oceni napačno ugotavljata, da smiselnost zastavljenega projekta ni jasno opredeljena in je le delno ustrezna in sta zato prenizki. Pri tem ni upoštevano, da: - je projekt "pametni boben" nov na svetovnem trgu; - gre za projekt, ki bo omogočal avtomatizacijo delovnih procesov na vseh točkah delovanja industrijskih pralnic, digitalizacijo vseh delovnih procesov in učinkovit nadzor nad delovanjem celotnega sistema v real time obdobju; - bo pametni boben preprečeval izbiro napačnega programa pranja in posledično uničenje perila, s čimer bo izdatno prispeval k zmanjšanju perila in nenazadnje tudi k varstvu okolja; - so v okviru projekta predstavljene prednosti projekta, tako pred samim postopkom, saj pametni boben omogoča ustavitev procesa in prepreči zagon napačnega programa, kot med samim postopkom, saj omogoča nadzor nad delovanjem celotnega sistema med pranjem.

6. Glede kriterija "Odličnost RRI projekta" navaja, da se oceni ocenjevalcev občutno razlikujeta, kar je znak, da tožnica ni bila pravilno ocenjena. Meni, da je ključni razlog za prenizko oceno, da niso opredeljeni razlogi, zakaj takih produktov ni na trgu glede na enostavnost uporabe RFID tehnologije in tržni potencial projekta ni ustrezno dokumentiran. Tožnica je prepričana, da sta obe oceni prenizki, ker: - je v projektu jasno opredeljeno, da predstavlja pametni boben tehnološko novost ter pomembno konkurenčno prednost, s čimer se en ocenjevalec tudi v celoti strinja; - je trženje pametnega bobna jasno razvidno, saj jih bo tožnica vgrajevala in prodajala pametnim pralnicam, ki jih je po svetu vedno več; prav tako bosta pametni boben prevzela tudi vodilna proizvajalca A. in B. , za katera industrijske pralne stroje na podlagi sklenjenih pogodb o poslovnem sodelovanju proizvaja tožnica.

7. Glede kriterija "Vplivi in učinki RRI projekta" navaja, da se oceni ocenjevalcev občutno razlikujeta, kar je znak, da tožnica ni bila pravilno ocenjena, in sicer: - prvi ocenjevalec ugotavlja, da raziskovalno razvojne aktivnosti projekta niso dovolj zastavljene, medtem ko drugi ocenjevalec ugotavlja, da so projektni cilji jasno opredeljeni in so konsistentni z aktivnostmi, ki jih bodo izvajali v okviru projekta; - prvi ocenjevalec ugotavlja, da manjkajo kazalniki o izboljšanju energetske učinkovitosti s predlaganim pristopom in podobno, medtem ko drugi ocenjevalec ugotavlja, da gre ob uporabi tega produkta za pričakovati optimizacijo postopkov industrijskega pranja perila, s čimer se prispeva k ohranjanju ekosistemov. Tožnica je prepričana, da sta obe oceni prenizki, ker: - so v projektu jasno zastavljene razvojne aktivnosti; - je v projektu jasno opredeljen prispevek pametnega bobna k znižanju porabe energije in obremenitve okolja; zaradi pametnega bobna ne bo prišlo do nepotrebne porabe čistil in vode, saj bo program onemogočal uporabo napačnega programa in posledično ne bo prihajalo do nepotrebnih in ponovnih pranj niti do uničenja perila.

8. Glede kriterija "Usposobljenost prijavitelja / konzorcijskih partnerjev" navaja, da se oceni ocenjevalcev občutno razlikujeta, kar je znak, da tožnica ni bila pravilno ocenjena, in sicer: - prvi ocenjevalec ugotavlja, da v podjetju poteka konstanten razvoj novih izdelkov in nadgradnja obstoječih ter je podjetje nosilec standarda vodenja kakovosti ISO 9001 in je za to tožnica prejela 9 od 10 točk; prav tako drugi ocenjevalec ugotavlja, da ima ocenjevalec reference, svojo blagovno znamko, strokovne publikacije, a je tožnica prejela le 5 od 10 točk; - prvi ocenjevalec ugotavlja, da so kompetence vodje podjetja in drugih oseb ustrezne, medtem ko drugi ocenjevalec ugotavlja, da so kompetence le delno ustrezne v smislu vodenja, ne pa po strokovni plati. Tožnica je prepričana, da sta obe oceni prenizki, ker: - se tožnica uvršča med svetovno vodilne proizvajalce industrijski pralnih strojev aseptičnega, bariernega tipa; - je tožnica sicer samostojno prijavila projekt in ne kot konzorcij, vendar pa je potrebno upoštevati, da bosta pametni boben uporabljal tudi vodilna proizvajalca A. in B. Group, s katerima tožnica poslovno sodeluje.

9. V zvezi s kriterijem "Načrtovanje RRI projekta" navaja, da se oceni ocenjevalcev občutno razlikujeta, kar je znak, da tožnica ni bila pravilno ocenjena, in sicer: - prvi ocenjevalec pravilno ugotavlja, da je vodenje projekta odlično organizirano in plan vsebuje način upravljanja s kadri in časom, sredstvi in rezultati, medtem ko drugi ocenjevalec napačno ugotavlja, da je vodenje projekta enostavno zaradi majhnosti raziskovalnega tima, prav tako pa vodenje projekta za zunanjo raziskovanje ni natančno predvideno; - prvi ocenjevalec pravilno ugotavlja, da je terminski plan zastavljen primerno in je izvedljiv, medtem ko drugi ocenjevalec napačno ugotavlja, da so določene aktivnosti odvečne, prav tako pa manjkajo mejniki, kar daje pod vprašaj vodenje in nadzor poteka projekta; - prvi ocenjevalec pravilno ugotavlja, da je finančni načrt ustrezen in izvedljiv in je tožnica pripravila zelo natančen pregled pričakovanih stroškov po vseh kategorijah in gre za realno načrtovan obseg opravljenih ur; drugi ocenjevalec pa napačno ugotavlja, da je finančni načrt RRI projekta slabše učinkovit in v finančnem načrtu niso opredeljeni stroški testiranja s strani neodvisne preizkuševalne institucije.

10. Navaja še, da ji je bil podeljen patent (sklep A4), kar pomeni, da gre za svetovno novost. Zato meni, da so ocene ocenjevalcev občutno prenizke in napačne, saj je projekt oz. izum tožnice zavarovan s patentom, kar bi ocenjevalca morala upoštevati pri oceni projekta tožnice.

11. Meni tudi, da toženka ni ravnala v skladu z navodilom Upravnega sodišča iz sodbe II U 383/2018 z dne 9. 6. 2020 (po kateri je bila obrazložitev sklepa pomanjkljiva v tolikšni meri, da ni mogoče preizkusiti njegove materialne zakonitosti in je zato naložilo toženki, naj preuči vse okoliščine in ponovno odloči o zadevi in svojo odločitev obrazloži z razlogi o odločilnih dejstvih), saj toženka ni preučila vseh okoliščin in je zgolj prepisala ocenjevalne liste ocenjevalcev v sklep, kar pomeni, da nikakor ne gre za ponovno odločitev o zadevi. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep toženke spremeni tako, da se njeni vlogi ugodi, podredno pa predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi. Priglaša tudi stroške postopka.

12. V vlogi z dne 29. 3. 2021 še izračuna razhajanja pri podmerilih 2.1. in 2.3. in meni, da presega 80 %, ko ne bi bilo treba opraviti usklajevanja med ocenama ocenjevalcev. Toženka bi morala postaviti še tretjega strokovnjaka. Zato je nepravilno uporabila tudi materialno pravo. Gre za razhajanje pri podmerilih velikega pomena, saj besedilo razpisa v četrtem odstavku 5.2. določa, da bodo v primeru več RRI projektov z enakim številom točk, katerih sofinanciranje bo presegalo razpoložljiva sredstva po posameznem programskem območju, prednost imele vloge, bolje ocenjene pri merilu 2, "odličnost projekta". Komisija ne more zgolj povzeti ocene, ampak se morata oceni uskladiti in se nato predstavita skupno komisiji, ki sprejme končno oceno. Toženka bi morala ponovno izvesti postopek z obema ocenjevalcema na način, da bi se onemogočalo razhajanje med ocenami, ki je presegalo predpisano dovoljen % razhajanja. Toženka pa ni usklajevala ocen obeh ocenjevalcev niti ni postavila tretjega ocenjevalca, čeprav bi to morala storiti. Patent ni dodatna vsebina, temveč gre za vsebino, ki jo je prestavila v svoji prijavi na razpis toženke. Dokazuje, da je tožnica v svoji vlogi predstavila izum, ki je nov, na inventivni ravni in je industrijsko uporabljiv. Toženka ni sledila navodilom Upravnega sodišča, saj dejansko stanje ni bilo v zadostni meri razjasnjeno in ugotovljeno - že zaradi prevelikega razhajanja v ocenah ocenjevalcev, ki ju je toženka sicer le povzela v obrazložitev in ju ni usklajevala, zato izpodbijani sklep ne vsebuje konkretnih in argumentiranih razlogov za sprejeto odločitev, s tem pa ne zadostuje elementom iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), s čimer je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Glede na to, da se poraja dvom v primernost strokovne presoje kriterijev, bi sodišče moralo postaviti izvedenca ustrezne stroke.

13. V vlogi z dne 25. 5. 2023 še navaja, da vztraja pri svojem izračunu odstopanja pri podmerilih 2.1 ter 2.3. Način izračuna, za katerega se zavzema toženka, je izrecno določen samo pri izračunu ocene na ravni celotne vloge. Pravilo je sistemsko umeščeno v določbo glede usklajevanja ocen na ravni celotne vloge in ne v splošne določbe glede ocenjevanja. Pravila zato ni mogoče uporabiti kot splošnega pravila glede usklajevanja ocene na ravni vsakega podmerila. Posledično je treba šteti, da je razhajanje ocen pri podmerilih 2.1 in 2.3 višje od 80 %, kot že pojasnjeno. Iz Navodil z dne 2. 8. 2018 izhaja tudi, da je treba usklajevati oceni obeh ocenjevalcev tudi, ko gre na ravni celotne vloge za odstopanje, nižje od 20 %, če gre hkrati za vprašanje nedoseganja minimalnega praga za odobritev sofinanciranja. Zato bi morala ocenjevalca tudi pri tožnici, ki tega praga ni dosegla, izvesti usklajevanje ocen na ravni celotne vloge, česar nista storila. Toženka posledično ni ravnala v skladu s predpisanim postopkom za ocenjevanje vlog. S tem je kršila pravila postopka, kar je razlog za nezakonitost izpodbijanega sklepa.

14. Toženka se v odgovoru na tožbo ter v vlogah z dne 12. 5. 2021 in 5. 6. 2023 sklicuje na postopek ocenjevanja, ki ga je navedla že v izpodbijanem aktu. Navaja pa še, da je v celoti ravnala v skladu z navodilom Upravnega sodišča RS iz sodbe II U 383/2018 z dne 9. 6. 2020. Na podlagi te sodbe je strokovna komisija za izvedbo postopka javnega razpisa tožničino vlogo ponovno obravnavala na seji strokovne komisije, sklicani 20. 7. 2020. Ta je proučila izrek in obrazložitev sodbe, vso dokumentacijo v povezavi s sodnim postopkom ter vso dokumentacijo, ki se nanaša na odločanje o vlogi št. 4300-2/2017/996. Strokovna komisija je ponovno pregledala ocenjevalna lista obeh zunanjih ocenjevalcev ter potrdila, da sta ta podala ustrezne obrazložitve podane ocene pri posameznem podmerilu. Strokovna komisija je tudi ugotovila, da oceni, dodeljeni s strani zunanjih ocenjevalcev, glede na pravila javnega razpisa ne odstopata v tolikšni meri, da bi ju bilo treba medsebojno usklajevati. V postopku ponovnega odločanja je toženka pri svoji odločitvi upoštevala že zbrane dokaze. Zunanja ocenjevalca sta ocenila vlogo v skladu z merili iz 5.1. točke javnega razpisa, podrobneje opisanih v poglavju II.5 razpisne dokumentacije javnega razpisa. Ocene sta zapisala in utemeljila na ocenjevalnem listu. Iz obeh ocenjevalnih listov izhaja, da je vloga tožnice prejela oceni 16,65 točke in 14,65 točke. Med ocenama obeh ocenjevalcev je razlika 12,01 %, kar pomeni, da ocen v skladu z navodili za ocenjevalce ni bilo treba usklajevati. Tudi pri posameznih podmerilih ni prišlo do odstopanja, večjega od 80 %, kar tudi pomeni, da ocen ni bilo treba usklajevati. Končna ocena, ki predstavlja povprečje obeh ocen, je tako 15,65 točk od možnih 30 točk, kar pomeni, da vloga ni dosegla praga števila točk (najmanj 18), ki v skladu s točko 5.2 javnega razpisa predstavlja minimalni prag za pozitivno ocenjene vloge. Strokovna komisija je v obrazložitev sklepa vključila prikaz ocen obeh zunanjih ocenjevalcev po posameznih podmerilih javnega razpisa, vključno z obrazložitvijo posamezne ocene. Dodatna obrazložitev ali posegi strokovne komisije v obrazložitve ocen bi bili, glede na zgoraj opisani postopek ocenjevanja vlog na javnem razpisu, neustrezni oz. celo v nasprotju z določili razpisa. Dodatno pojasnjuje še, da javni razpis v točki 5.2 sicer določa, da najmanjše število prejetih točk za dodelitev sofinanciranja znaša 18 točk, vendar pa so bila sredstva javnega razpisa omejena (6. točka javnega razpisa), kar pomeni, da se v primeru večjega števila vlog, ki so ocenjene nad tem pragom, število točk za dodelitev sredstev dejansko poviša. Zadnja vloga iz Kohezijske regije Vzhodna Slovenija, v katero spada tudi vloga tožnice, ki ji je še bilo odobreno sofinanciranje, je dosegla 23,43 točk. Zato je nepravilen zaključek tožnice, da bi bila njeni vlogi dodeljena sredstva za sofinanciranje, če bi ta prejela 18 točk. Obe oceni oz. strokovni presoji obeh ocenjevalcev sta ustrezno utemeljeni, sami oceni pa jasni, popolni in skladni z merili javnega razpisa, kar je ustrezno izhajalo tudi iz izdanega sklepa.

15. Toženka še poudarja, da tožba ne sme temeljiti na novih navedbah, temveč lahko izhaja le iz vsebine, ki je bila predmet vloge. Tožbene navedbe tudi ne morejo vsebovati interpretacije v vlogi zapisanih dejstev, saj gre v primeru javnega razpisa za konkurenčni postopek, podoben postopku javnega naročanja, v katerem kvalitativno dopolnjevanje vsebine ni dovoljeno že zaradi nujnosti enakopravne obravnave. Riziko morebitne nenatančnosti pri sestavi vloge mora, tudi v smislu navedene enakopravne obravnave ponudnikov, zato nositi tožnica sama. Glede predloga, naj sodišče preveri projekte, ki so prejeli 18 točk ali več in ocenjevalne liste za vsakega izmed posameznih projektov, navaja, da vloga toženke ni bila zavrnjena zaradi vsebine ali kvalitete vlog drugih strank, temveč zaradi slabše kvalitete njene vloge. V vlogah ostalih prijaviteljev na razpis in njihovih ocenjevalnih listih ni dejstev in dokazov, ki bi lahko potrjevali, da dejansko stanje v vlogi tožnice ni bilo pravilno ugotovljeno, saj se je dejansko stanje za vsako posamezno vlogo ugotavljalo iz dokumentov v tej vlogi. Glede na to, da tožnica ni dosegla niti minimalnega praga 18 točk, pa tudi do tovrstne posredne medsebojne primerjave kvalitete vlog (katera ne/bo sofinancirana) ni prišlo. Navaja še, da sicer ne bo mogoče ugotoviti, ali je ocena tožnice ustrezna s primerjavo ostalih projektov, ker ima vsak projekt svojo strokovno vsebino, svoje specifičnosti, primerljivost med posameznimi projekti je mogoče doseči le po segmentih. Glede konkretnega projekta ni mogoče reči, da je prišlo do vpliva vsebine drugih vlog ter vsebine njihovega ocenjevanja na oceno vloge tožnice. Vsi projekti so bili ocenjeni po istih, podrobno razdelanih merilih in po enakem postopku, kar je bilo vse transparentno objavljeno in vsem prijaviteljem znano vnaprej, ter tudi z enako uporabo teh meril v primeru vseh prejetih vlog. Toženka meni, da bi se z imenovanjem izvedenca v postopek odločanja pred upravnim sodiščem poseglo v predpisan in s strani obeh strank sprejet postopek. Prav tako je z javnim razpisom določeno, da so predmet ocenjevanja lahko le vsebine, ki jih je tožnica predstavila v svoji vlogi, ki je bila predmet ocenjevanja. V nobenem primeru se ne sme v presojo rezultatov ocenjevanja vključiti dodatnih vsebin, ki bi bile podane z zaslišanjem direktorice C. C. Z dodajanjem dodatnih vsebin bi v neenakopraven položaj postavili preostale prijavitelje, ki niso imeli možnosti dodatnega dodajanja vsebin. Sklep o patentu, ki ga tožnica prilaga kot dokaz, je bil izdan marca 2020, kar je občutno po tem, ko je bila vloga tožnice v obravnavi pri toženki. Tudi iz navedenega razloga tega dokaza ni mogoče upoštevati. Dokaz in iz njega izhajajoče dejstvo namreč v času odločanja o vlogi tožnice ni obstajalo, zaradi česar je tudi za odločanja v predmetnem sodnem postopku nerelevanten. Pri odločanju v postopkih javnih razpisov gre po mnenju sodne prakse pri ocenjevanju za strokovno opravilo, kar pomeni, da gre v pretežni meri za strokovna in ne pravna vprašanja. Skladno s sodno prakso sodišče navaja, da gre za odločanje o javnopravni stvari, saj ne gre za pravice, ki bi bile prijaviteljem vnaprej zagotovljene, ampak je uspeh pogojen z uspešnostjo kandidature oz. s skladnostjo vloge z vnaprej predpisanimi pogoji in merili. V tem primeru je bila sodna presoja do sedaj zadržana in usmerjena predvsem v spoštovanje pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih razlogov za ocenitev. Iz dosedanje sodne presoje izhaja, da naj sodišča ne bi bila pristojna odločati o tem, ali gre v posameznem primeru za bolj ali manj ekonomsko upravičeno oz. primerno odločitev, saj naj navedeno ne bi spadalo v pristojnost sodne veje oblasti. Pri tem so se do sedaj sodišča sklicevala tudi na načelo delitve oblasti po 3. členu Ustave RS. Sodišču predlaga, naj se tožba zavrne.

16. V vlogi z dne 12. 5. 2021 še pojasnjuje glede tožničinega preračuna odstopanja med ocenama ocenjevalcev pri podmerilih 2.1 ter 2.3, da je tožnica pri izračunu izhajala iz napačnih predpostavk, in sicer je medsebojno odstopanje podanih ocen izračunavala na osnovi nižje ocene namesto na osnovi višje ocene. Toženka je namreč pri izračunavanju odstopanja med ocenami obeh ocenjevalcev, pri vseh prejetih vlogah pri izvajanju ocenjevanja na nivoju skupne ocene oz. vsote vseh podanih ocen s strani posameznega ocenjevalca kot na nivoju ocen posameznih podmeril izhajala iz izračuna, katerega osnova je višja izmed obeh ocen. Pravilni izračun (razhajanja) za podmerilo 2.1 je: (2,80 — 1,05)/2,80 =62,5 %, za podmerilo 2.3 je: (2,10 - 0,70)/2,10 = 66,6 %, pri čemer je tako vzpostavljen izračun odstopanja med ocenami veljal za vse prijavitelje enako, s čimer je toženka omogočila enakopravno obravnavo vseh prijaviteljev tudi v sami fazi usklajevanja podanih ocen s strani zunanjih ocenjevalcev. Zaradi navedenega tudi ni smiselno niti zaradi zagotavljanja enakopravne obravnave vseh prijaviteljev na javni razpis primerno, da bi se pri tožnici uporabljal drugačen sistem izračuna razlik. Toženka je z namenom enakopravne obravnave vseh prijaviteljev v postopku ocenjevanja pripravila Navodila za zunanje ocenjevalce z dne 2. 8. 2018 (v nadaljevanju navodila), ki obsegajo tudi vsebino ocenjevanja ter postopek s pravili ocenjevanja in usklajevanja ocen, za katerega je bila odgovorna strokovna komisija. Sklicuje se na točko II navodil (Postopek ocenjevanja vlog), pri čemer se za izračun višine odstopanja upošteva višja ocena. Toženka je zato pri tožničini vlogi ravnala skladno s predpisanim postopkom za ocenjevanje vlog s strani zunanjih ocenjevalcev, tako da je na osnovi ugotovitve, da na nivoju podmeril ne prihaja do takšnega odstopanja, ki bi zahtevalo medsebojno usklajevanje zunanjih ocenjevalcev, upoštevala povprečje obeh ocen zunanjih ocenjevalcev pri svoji končni odločitvi, podani v izpodbijanem sklepu. Najpomembneje je, da se je po tem predpisanem postopku obravnavalo vse vloge v okviru predmetnega javnega razpisa, zaradi česar je treba enak postopek in pravila uporabiti oz. ohraniti tudi v primeru tožnice. Glede podeljenega patenta tožnici in trditev tožnice, kako to ni dodatna vsebina, pa še navaja, da vsebina vloge "Razvoj pametnega bobna industrijskega pralnega stroja" sicer lahko vsebinsko predstavlja "boben pralnega stroja", ki naj bi bil predmet podeljenega patenta v letu 2020, vendar pa v sami vlogi, katere rok za oddajo je bil 11. 5. 2018, ni nobene vsebine oz. dokazila glede načrtovane patentne prijave. Vsako naknadno navajanje patentne prijave, podelitve patenta kot tudi prilaganje dodatnih dokazil, s katerimi poskuša tožnica podati večjo težo tehnološke odličnosti predstavljenemu projektu v vlogi, so vsebine, ki v postopku ocenjevanja niso mogle biti upoštevane, saj niso bile vsebovane v vlogi, ter so v smislu tožbe nedovoljene dodatne vsebine, ki morajo biti za odločanje v predmetnem sodnem postopku nerelevantne, saj se v njem odloča o tem, ali je bila izvedba ocenjevanja pravilno izvedene v danem trenutku, torej v trenutku presoje in ocenjevanja vloge.

17. V vlogi z dne 5. 6. 2023 še navaja, da je ocena celotne vloge izhajala iz ocen posameznih podmeril, kar pomeni, da je moral biti način izračuna odstopanja med ocenami enak in celovit tako za posamezna podmerila kot za ocene na nivoju celotne vloge. Glede na navedeno pri samih podmerilih v navodilih ni bilo navedeno, da se pri izračunu izhaja iz višje ocene, saj je to izhajalo iz predhodne vsebine navodil glede usklajevanja ocen na nivoju celotne vloge. Glede usklajevanja v zvezi z vprašanjem nedoseganja minimalnega praga za sofinanciranje pa še pojasnjuje v skladu s točko II navodil (Postopek za ocenjevanje vlog), da se je glede na navedbo iz navodil vprašanje o (ne)doseganju minimalnega praga v postopku ocenjevanja vlog postavilo samo, ko je bila ena ocena nad pragom in ena pod pragom, zaradi česar sta se ocenjevalca morala uskladiti, ali je vloga ustrezna za doseganje minimalnega praga za sofinanciranje ali ne. Pri tožnici sta bili oceni obeh ocenjevalcev pod minimalnim pragom (18 točk) za ocenjevanje in tako ni bilo vprašanja glede (ne)doseganje minimalnega praga, saj sta se oba ocenjevalca strinjala, da vloga ne dosega minimalnega praga za sofinanciranje.

**Odločanje po sodnici posameznici**

18. Sodni senat je 17. 5. 2023 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sprejel sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica. Stranki sestavi sodišča nista ugovarjali.

**Oprava glavne obravnave**

19. Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo 15. 6. 2023. Na naroku je sodišče vpogledalo v in prebralo vse listine upravnega spisa zadeve ter v listinske priloge strank, predložene v spis, in sicer A1 do A10 tožnice in B1 toženke.

20. Sodišče pa je zavrnilo druge predlagane dokaze tožnice, in sicer zaslišanje zakonite zastopnice tožnice, direktorice C. C., ki naj bi izpovedala, da je tožnica po kvaliteti in naprednosti tehnologije v sami špici na svetovnem trgu (kar ni pravno relevantno za odločitev v konkretni zadevi, saj je toženka preko dveh neodvisnih strokovnjakov - ocenjevalcev ocenjevala vlogo tožnice glede na posamezna merila (in podmerila) javnega razpisa, zato so relevantne navedbe oz. predstavitev projekta tožnice v tej vlogi in ne, ali tožnica zaseda mesto med vodilnimi proizvajalci industrijskih pralnih strojev na svetovnem trgu (ter kakšno je poslovno sodelovanje med njo in proizvajalcema A. in B. Group) in kakšna je sicer njena kvaliteta in naprednost tehnologije ter kakšne so sicer konkurenčne prednosti, ki jih zagotavlja pametni boben tožnice.

21. Sodišče je zavrnilo tudi izvedbo dokaza s pridobitvijo vlog - projektov drugih vložnikov, ki so na javnem razpisu prejeli 18 točk ali več in pridobitev ter vpogled v ocenjevalne liste za vsakega izmed posameznih teh projektov kot neprimeren dokaz (in zato tudi ni pozivalo toženke, naj jih predloži), saj v zadevi ni pravno relevantno, kako so ocenjevalci ocenjevali1 (po vsebini povsem drugačne) projekte drugih vložnikov, ki so prejeli 18 točk ali več, pač pa, ali je/ni bil pravilno ocenjevan konkretni projekt tožnice. Tega pa z vpogledom v druge projekte in njihove ocene sodišče ne bo ugotovilo.

22. Sodišče je zavrnilo tudi dokaz s postavitvijo izvedenca za tehnološko opremo in naprave, ki ga je sicer tudi predlagala tožnica z namenom, da bo ugotovil, ali so ocene, ki jih je za projekt prejela tožnica, ustrezne, ali pa bi glede na inovativnost in učinek projekta morala pridobiti višje ocene, oz. postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki bi ovrednotil projekt tožnice ter strokovno presodil postavljene kriterije in izpolnitev teh s strani tožnice. Tožnica namreč šele v tožbi navaja, da projekt "Razvoj pametnega bobna industrijskega pralnega stroja" predstavlja svetovno novost in gre za izum, ki je nov, dosežen z ustvarjalnim delom na ravni izumiteljstva in je industrijsko uporabljiv (v tožbi tudi šele prvič predloži dokazilo A4 o sklepu urada za intelektualno lastnino z dne 30. 3. 2020 ter o patentu). Prvič v tožbi tudi pojasni, da na trgu industrijskih pralnih strojev še nihče od proizvajalcev ni razvil t. i. pametnega bobna industrijskega pralnega stroja aseptičnega, bariernega tipa, ki je primeren in uporabljan za pranje perila v zdravstvenih, farmacevtskih, laboratorijskih in drugih ustanovah.

23. Sodišče pa zaradi prekluzije navedenih dejstev in dokaza A4 ne more upoštevati. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.

24. Navedeno dokazilo je sicer nastalo po zaključku prvotnega upravnega postopka in ga sodišče skladno z 52. členom ZUS-1 ne sme upoštevati. Tožnica pa ni podala razlogov, zakaj navedenih dejstev o tem, da navedenega projekta še nihče ni razvil, ni brez svoje krivde navedla do zaključka upravnega postopka na prvi stopnji, kar bi sicer lahko storila. Zato teh dejstev sodišče v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 ter 52. člena ZUS-1 ni upoštevalo. Tudi zaradi navedenega v zvezi s tem ni moglo postaviti predlaganega izvedenca, saj se do navedenih dejstev in dokaza ne bi smel opredeliti (ker sodišče navedenega ne sme upoštevati). Nadaljnji razlog za zavrnitev postavitve predlaganega izvedenca (v zvezi s trditvami tožnice, da naj bi ta podal svoje mnenje glede dvoma v primernost toženkine strokovne presoje kriterijev) pa bo razviden še iz nadaljnje obrazložitve.

**K I. točki izreka**

25. Tožba ni utemeljena.

26. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka pravilno in zakonito zavrnila vlogo tožnice na predmetni javni razpis.

27. Po presoji sodišča je izpodbijan upravni akt pravilen in zakonit, sodišče se z razlogi toženke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa sodišče še dodaja:

28. Iz sodne prakse v zadevah presoje zakonitosti odločitev o sofinanciranju projektov na podlagi javnega razpisa, ker gre za specifičen tip upravnega spora, izhaja, da mora (upravno) odločanje tudi pri sofinanciranju projektov, kjer gre za čiste finančne subvencije, upoštevati načelo enakosti pred zakonom (enakih možnosti) ponudnikov (14. člen Ustave RS), da ponudniki konkurirajo za javna sredstva v zvezi z uresničevanjem ponudnikove svobodne gospodarske pobude v skladu z javno koristjo (74. člen Ustave RS). Zaradi tega pomena obravnavane dejavnosti za javni interes in civilne interese strank, ki sodelujejo na javnem razpisu, je presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga. Po drugi strani pa je narava tovrstnega odločanja v vseh zgoraj navedenih zadevah na podlagi javnega razpisa lahko v pretežni meri strokovno-tehnična, gospodarsko oz. ekonomsko-politična, ali kulturno-politična. Pri tovrstnih odločitvah nosilcev javnih pooblastil pa je sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj ekonomsko (kulturno, socialno) upravičeno oz. primerno odločitev. To pomeni, da dejanska vprašanja, to pa so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oz. sodno presojo, ali je toženka dejansko izbrala najboljše ponudnike, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov (214. člen ZUP) za izbiro ponudnika. Če je s tega vidika izpodbijana odločba zakonita, potem se sodišče po ustaljeni upravnosodni praksi ne spušča tudi v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (zaradi varstva načela delitve oblasti med izvršilno in sodno vejo - drugi odstavek 3. člena Ustave RS). Presoja izpolnjevanja teh dejanskih kriterijev s strani posameznih ponudb je zadržana, kar pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev toženke odpravi samo v primeru, če je njena dejanska argumentacija očitno nerazumna.2

29. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki se nanaša na javne razpise, izhaja, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oz. meril z zakonom, kar v obravnavani zadevi ni sporno, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa.3 Število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, je rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. V upravnem sporu pa se presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene4, kar sicer v obravnavani zadevi v svojih ugovorih kot glavno izpostavlja tožnica.

30. Sodišče zato glede tožničinih ugovorov po posameznih merilih ugotavlja, da tožnica v pretežnem delu navedb v upravnem sporu nasprotuje ocenama, ki sta bili podani s strani dveh zunanjih strokovnjakov, kar ni predmet presoje v upravnem sporu. Sodišče v upravnem sporu namreč presoja izpodbijani akt in ne posamezno oceno, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanega akta. Sodišče ob tem še dodaja, da je v skladu z zgoraj citirano sodno prakso, sodišče pri presoji izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih merilih zadržano. Sodišče je zato tudi iz tega razloga zavrnilo izvedbo dokaza s predlaganim izvedencem, ki naj bi ugotovil, ali so ocene, ki jih je za projekt prejela tožnica, ustrezne, ali pa bi glede na inovativnost in učinek projekta morala pridobiti višje ocene, oz. ki naj bi ovrednotil projekt tožnice ter strokovno presodil postavljene kriterije in izpolnitev teh s strani tožnice.

31. Zaradi pojasnjenih razlogov sodišče zavrača ugovore tožnice glede ocen ocenjevalcev na podlagi izpostavljenih meril javnega razpisa (njeni očitki glede meril: a.) Ustreznost RRI projekta; b.) Odličnost RRI projekta; c.) Vplivi in učinki RRI projekta; d.) Usposobljenost prijavitelja / konzorcijskih partnerjev; e.) Načrtovanje RRI projekta so povzeti v točkah 5 do 9 te obrazložitve), torej, da sta ocenjevalca pri točkovanju navedenih meril izhajala iz zmotnega dejanskega izhodišča in prenizko ocenila tožničin projekt. Oceni obeh ocenjevalcev, kot že razlogovano, ne moreta biti predmet presoje tega upravnega spora.

32. Glede tožničinega očitka o neupoštevanju patenta A4 oz. dejstva, da je predlagani projekt svetovna novost s strani ocenjevalcev, je poleg tega sodišče že pojasnilo, da navedenih dejstev in dokaza A4 v tem postopku kot nedovoljene tožbene novote ne more upoštevati skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1, saj dokaz A4 še ni obstajal v času odločanja toženke v upravnem postopku, tožnica pa tudi ni pojasnila, zakaj brez svoje krivde v upravnem postopku ni mogla navesti dejstev v zvezi s tem, da je projekt, ki ga je prijavila na javnem razpisu, novost v svetovnem merilu.

33. Sodišče pa se v nadaljevanju opredeljuje do očitkov tožnice v zvezi z nepravilno izvedbo samega postopka ocenjevanja oz. do očitkov glede same obrazložitve izpodbijane odločitve toženke, ki naj bi poleg tega še ne sledila navodilom Upravnega sodišča RS iz sodbe II U 383/2018 z dne 9. 6. 2020. **Glede pravilnosti izvedbe postopka ocenjevanja**

34. Tožnica ugovarja načinu izračunavanja medsebojnega odstopanja podanih ocen ocenjevalcev na nivoju vsote ocen posameznih podmeril, in sicer pri podmerilih 2.1 in 2.3, zaradi česar naj bi toženka nepravilno ne izvedla usklajevanja med ocenama ocenjevalcev oz. ne postavila še tretjega ocenjevalca, s čimer naj bi nepravilno uporabila tudi materialno pravo. Vendar pa je iz tožničinega izračuna razvidno, kot pravilno opozarja že toženka, da je tožnica pri računanju medsebojnega odstopanja podanih ocen opravila izračun na osnovi nižje ocene, s tem pa prišla do višjega odstotka razhajanja (ko bi bilo po pravilih javnega razpisa treba že opraviti usklajevanje oz. v primeru neuspešnega usklajevanja ocen med ocenjevalcema še postaviti tretjega zunanjega ocenjevalca). Vendar pa navedeni način izračuna po presoji sodišča ni pravilen, kot to tudi pravilno opozarja toženka. Tožnica bi namreč morala pravilno izračunati odstopanje med ocenama na osnovi višje ocene, s tem pa bi prišla do nižjega odstotka razhajanja (kot je to pravilno izračunala že toženka), ko po pravilih javnega razpisa ni bilo treba opraviti niti usklajevanja med ocenama ocenjevalcev, kot je pravilno pojasnila toženka že v izpodbijanem sklepu (tako pri skupni oceni kot med ocenami posameznih podmeril).

35. Sodišče ugotavlja, da je ta tožničin ugovor neutemeljen. Postopek ocenjevanja je jasno razviden iz meril, navedenih v točki 5.1 javnega razpisa, ki so podrobneje pojasnjeni še v točki II.5 pojasnil javnega razpisa (razvidno iz upravnega spisa, in v točki II navodil (razvidno iz upravnega spisa ter identične priloge B1). Toženka je že v izpodbijanem sklepu, pa tudi v upravnem sporu pojasnila, da je v točki II navodil (Postopek ocenjevanja vlog) navedeno, da končno oceno predstavlja povprečje ocen dveh zunanjih ocenjevalcev, upoštevajoč maksimalno dovoljeno odstopanje v oceni na ravni celotne vloge (največ 20 % odstopanje v številu točk med obema ocenama, pri čemer osnovo za izračun predstavlja višja ocena). V isti točki navodil je v nadaljevanju tudi določilo, da bo usklajevanje potrebno tudi na nivoju posameznih podmeril, če bo ugotovljeno preveliko razhajanje med obema ocenama za posamezno vlogo (v primeru več kot 80 % odstopanja). V primeru razhajanja ocen pri podmerilih sicer ni navedeno, da se za osnovo vzame višja ocena. Vendar pa navedeno tudi po oceni sodišča jasno in logično izhaja že iz same prvotne omembe usklajevanja končne ocene ter potrebe po nadaljnjih usklajevanjih pri podmerilih. Gre namreč za celovit sistem usklajevanja ocen tako najprej na nivoju podmeril kot nazadnje pri končni oceni, zato je logično, da enaka merila, tj. izračun razhajanja ocen na osnovi višje ocene, veljajo za celotni postopek ocenjevanja, tudi pri podmerilih, kjer to sicer ni izrecno določeno, vendar to logično in jasno izhaja iz predhodne vsebine navodil glede usklajevanja ocen na nivoju celotne vloge. Sodišče zato ugotavlja, da je toženka pri tožničini vlogi ravnala skladno s predpisanim postopkom za ocenjevanje vlog s strani zunanjih ocenjevalcev, tako da je na osnovi ugotovitve, da na nivoju podmeril ne prihaja do takšnega odstopanja, ki bi zahtevalo medsebojno usklajevanje zunanjih ocenjevalcev (z upoštevanjem izračuna razhajanja manj kot 80 % na osnovi višje ocene), upoštevala povprečje obeh ocen zunanjih ocenjevalcev pri svoji končni odločitvi (kjer je bilo razhajanja tudi manj kot 20 %, z upoštevanjem višje ocene), podani v izpodbijanem sklepu.

36. Sodišče še pripominja v zvezi z ugovorom tožnice, da sta podmerili 2.1 in 2.3 velikega pomena, saj besedilo razpisa v četrtem odstavku točke 5.2 določa, da bodo v primeru več RRI projektov z enakim številom točk, katerih sofinanciranje bo presegalo razpoložljiva sredstva po posameznem programskem območju, prednost imele vloge, bolje ocenjene pri merilu 2, "odličnost projekta", da je v tem delu v konkretni zadevi ugovor tudi pravnonerelevanten, saj vloga tožnice ni bila ocenjena niti z oceno 18, ko bi šele dosegla prag za možno sofinanciranje (ob nadaljnjem pogoju obstoja razpoložljivih sredstev - točka 6 javnega razpisa).

37. Tožnica pa je podala tudi ugovor, da iz navodil z dne 2. 8. 2018 še izhaja, da je treba usklajevati oceni obeh ocenjevalcev tudi, ko gre na ravni celotne vloge za odstopanje, nižje od 20 %, če gre hkrati za vprašanje nedoseganja minimalnega praga za odobritev sofinanciranja. Zato je ocenila, da bi morala ocenjevalca tudi pri tožnici, ki tega praga ni dosegla, izvesti usklajevanje ocen na ravni celotne vloge, česar nista storila. Zato meni, da toženka posledično ni ravnala v skladu s predpisanim postopkom za ocenjevanje vlog.

38. Tudi navedeni ugovor tožnice ni utemeljen. Kot je pravilno pojasnila že toženka, usklajevanja v zvezi z vprašanjem nedoseganja minimalnega praga za sofinanciranje ureja točka II navodil (Postopek za ocenjevanje vlog). Glede na navedbo iz navodil se vprašanje o usklajevanju ob (ne)doseganju minimalnega praga v postopku ocenjevanja vlog postavi samo, ko je seštevek točk (končna ocena) enega ocenjevalca nad minimalnim pragom in seštevek točk (končna ocena) drugega ocenjevalca pod njim (to jasno izhaja iz pojasnila navedene točke navodil, da je skupno število točk enega ocenjevalca 17, drugega pa 18), zaradi česar sta se ocenjevalca morala uskladiti, ali je vloga ustrezna za doseganje minimalnega praga za sofinanciranje ali ne. Pri tožnici sta bili končni oceni obeh ocenjevalcev pod minimalnim pragom (18 točk) za ocenjevanje in tako ni bilo vprašanja glede (ne)doseganje minimalnega praga, saj sta oba ocenjevalca ocenila, da tožničina vloga ne dosega minimalnega praga za sofinanciranje.

39. Iz vsega navedenega sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve navedenih meril v izpodbijanem sklepu tako ne izhaja, da bi bila ocenjevana v nasprotju z metodologijo ocenjevanja projekta, niti niso očitno nerazumna po presoji sodišča. 40. Sodišče pa še ugotavlja, da tožnica poleg tega ni niti navedla, da bi v postopku javnega razpisa, ko so bila merila javno objavljena, podala pripombe glede razpisne dokumentacije o usklajevanju ocen ocenjevalcev (najkasneje tri delovne dni pred iztekom roka za oddajo vloge so namreč prijavitelji lahko toženki podali vprašanja oz. pripombe oz. zahtevali dodatne informacije v zvezi s pripravo prijav oz. zahtevali pojasnila k razpisni dokumentaciji, v zvezi s čimer je toženka potem podala dodatne informacije, kot izhaja iz 25. točke javnega razpisa), ravno tako pa toženka tudi ni izrecno ugovarjala temu, da je toženka opisani način izračunavanja razhajanja (to je, da je pri izračunu razhajanj medsebojno odstopanje podanih ocen izračunavala na osnovi višje ocene - tako pri razhajanju na nivoju skupne ocene kot na nivoju vsote ocen posameznih podmeril) uporabila pri vseh, ki so se prijavili na navedeni javni razpis. Enako smiselno izhaja tudi iz navedbe toženke, da se je vprašanje nedoseganja praga sofinanciranja ob hkratnem nedoseganju 20 % razhajanja med končnima ocenama pojavilo le, ko je ena ocena (ocenjevalca ena) presegla prag, druga ocena (ocenjevalca dva) pa ne, česar tudi tožnica ni izrecno prerekala. Zato navedenim dejstvom sodišče sledi kot resničnemu skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. V nasprotju z načelom enakosti bi bilo uporabiti pri tožnici drugačen način obračunavanja razhajanj med ocenama kot pri ostalih prijaviteljih na javni razpis.

41. Sodišče posledično ugotavlja, da je vloga tožnice prejela oceni 16,65 točke in 14,65 točke. Med ocenama obeh ocenjevalcev (z upoštevanjem pravilnega izračuna razhajanja na podlagi višje ocene) je razlika 12,01 % (pri čemer nobena od njiju ni presegla praga 18 točk za sofinanciranje), kar pomeni, da ocen v skladu z navodili ni bilo treba usklajevati. Tudi pri posameznih podmerilih ni prišlo do odstopanja, večjega od 80 % (z upoštevanjem pravilnega izračuna razhajanja na podlagi višje ocene), kar tudi pomeni, da ocen ni bilo treba usklajevati. Ker usklajevanja ni bilo treba opraviti ne pri končni oceni ne pri ocenah podmeril, tudi posledično pravilno ni bilo treba postaviti tretjega ocenjevalca. Končna ocena, ki predstavlja povprečje obeh ocen, je tako 15,65 točk od možnih 30 točk, kar pomeni, da vloga ni dosegla praga števila točk (najmanj 18), ki v skladu s točko 5.2 javnega razpisa predstavlja minimalni prag za pozitivno ocenjene vloge.

**Glede obrazložitve izpodbijane odločitve toženke in sledenja navodilom Upravnega sodišča RS**

42. Sodišče zavrača tudi tožničine očitke, da izpodbijani sklep ni (dovolj) obrazložen ter da toženka ni sledila navodilom Upravnega sodišča RS iz sodbe II U 383/2018 z dne 9. 6. 20205. 43. Iz obrazložitve izpodbijanega akta je namreč razvidno, da je toženka na seji strokovne komisije 20. 7. 2020 ponovno obravnavala prijavo toženke na javni razpis, kjer je preučila vso dokumentacijo v zvezi z njeno vlogo, vključno z ocenjevalnima listoma obeh ocenjevalcev, ter potrdila, da sta podala ustrezno obrazložitev podane ocene pri posameznem podmerilu. Pojasnila je tudi točkovanje vloge tožnice po posameznih (pod)merilih (kar pomeni, da je vključila oceni ocenjevalcev v svojo obrazložitev, pri čemer skladno z razpisno dokumentacijo, kot že pojasnjeno, ni bilo treba opraviti niti usklajevanja in posledično tudi ne postaviti tretjega ocenjevalca, zato je toženka tudi pravilno ugotovila in povzela relevantno dejansko stanje). Tako so iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidni razlogi, zaradi katerih tožnica ni prejela vseh točk po posameznih (pod)merilih, pač pa le tiste, ki jih je pri posameznih (pod)merilih prejela. Pojasnila je tudi, da oceni, podani s strani ocenjevalcev, glede na pravila javnega razpisa ne odstopata v tolikšni meri, da bi bilo treba uskladiti oceni ocenjevalcev. Pri tem se je sklicevala na točko 5.2 razpisne dokumentacije in navedla, da odstopanje med obema ocenama znaša 12,01 %, kar je manj kot 20 %, kar predstavlja prag, nad katerim se je izvajalo usklajevanje med obema ocenjevalcema. Pojasni, da tožničina vloga prejela 15,65 točk (od 30). Obe oceni sta pod pragom 18 točk, na nivoju posameznih podmeril pa odstopanje med obema ocenama ne znaša več kot 80 %. Glede na to ni bilo treba usklajevati ocen ocenjevalcev. Glede na vse navedeno je toženka zavrnila tožničino vlogo za sofinanciranje.

44. Po presoji sodišča je s tem toženka sledila napotilom Upravnega sodišča iz navedene sodbe, kakor tudi obrazložila izpodbijani akt skladno z 214. členom ZUP. Iz obrazložitve namreč izhajajo tako pravnorelevantna dejstva kot pravna podlaga za odločitev, in to v zadostni meri, da jih tožnica lahko preveri oz. se do njih opredeli na način, da jih je lahko tudi sodišče preizkusilo ob vloženi tožbi (stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena namreč s tistim, kar zadeva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru). Sodišče ugotavlja, da so bili razlogi za odločitev, ki izhajajo iz obrazložitve, jasni, tako da je tako tožnici kot sodišču jasno, kateri so bili preudarki, ki so organ, ki je v zadevi tudi odločal, vodili pri odločanju in zato sodišče šteje, da se je izpodbijani akt dalo preizkusiti, s tem pa je podana zadostna obrazložitev izpodbijanega akta.6

45. Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

46. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Med strankama pa je nesporno, da so ocenjevali kriterije, ki jih navaja v tožbi tudi tožnica, saj so jasno zapisana v javnem razpisu. 2 Primerjaj sodbe Upravnega sodišča RS I U 1514/2010-23 z dne 11. 1. 2012, I U 1183/2011 z dne 9. 2. 2012, I U 1654/2013 z dne 15. 5. 2014, II U 114/2016 z dne 14. 6. 2017 in I U 1234/2020 z dne 1. 2. 2022. 3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 33/2013 z dne 13. 6. 2013 in sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 299/2014 z dne 18. 9. 2014. 4 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 725/2008 z dne 15. 12. 2010 in sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015. 5 Navodilo sodišča se je glasilo, naj toženka preuči vse okoliščine in ponovno odloči o zadevi in svojo odločitev obrazloži z razlogi o odločilnih dejstvih. 6 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 248/2002 z dne 10. 11. 2004.