Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti samo takrat, ko postane sodba pravnomočna glede vseh kaznivih dejanj, za katera teče zoper obtoženca enoten postopek.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega M.S. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je obtoženega M.S. s sodbo z dne 08.10.2002 spoznalo za krivega pod točko 1/a kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 3. odstavku 183. člena KZ-94, pod točkami 1/b, c in d nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 3. odstavku 183. člena KZ, pod točko 2 kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, po 3. v zvezi s 1. odstavkom 103. člena KZ-77 in pod točko 3 kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 184. člena KZ. Obtoženemu je za kaznivo dejanje pod točko 1/a izreka sodbe po 3. odstavku 183. člena z uporabo določil 42. in 43. člena KZ-94 določilo kazen tri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko 1/b, c in d kazen eno leto in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 kazen eno leto zapora in za kaznivo dejanje pod točko 3 kazen šest mesecev zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen tri leta in dva meseca zapora. V izrečeno enotno kazen mu je vštelo čas, prebit v priporu, od 03.06.2000 od 14.15 ure dalje, o stroških postopka pa odločilo, da bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 16.01.2003 pod točko I/1 ob reševanju pritožb obtoženčevega zagovornika, njegove žene S.S., oškodovanke A.S. in okrožne državne tožilke sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavilo v odločbah o krivdi glede kaznivih dejanj po 3. v zvezi s 1. odstavkom 103. člena KZ-77 in po 2. odstavku 184. člena KZ, opisanih pod točko 2 in 3 prvostopenjske sodbe o določenih kaznih za ti dejanji, o izrečeni enotni kazni ter v odločbi o stroških kazenskega postopka in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pod točko I/2 je pritožbo oškodovanke A.S. zavrglo kot nedovoljeno. Pod točko II pa je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je kaznivo dejanje, opisano pod točko 1/b izreka sodbe, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po 3. odstavku 183. člena KZ in zanj določilo kazen eno leto zapora, kaznivo dejanje, opisano pod točkama 1/c in 1/d pa kot nadaljevano kaznivo dejanje po 3. odstavku 183. člena KZ in obsojencu zanj določilo kazen eno leto in dva meseca zapora.

Zoper to sodbo, ki je po njegovem mnenju delno pravnomočna, je zagovornik obtoženega M.S. dne 21.03.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in "v celoti razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev oziroma sojenje sodišču prve stopnje, istočasno pa pripor, odrejen zoper obdolženca, odpravi in odredi obdolženčevo izpustitev na prostost". Zagovornik je tudi zaprosil, da ga Vrhovno sodišče vabi na sejo, na kateri bo obravnavalo zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zoper delno pravnomočno sodbo zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, zato naj jo Vrhovno sodišče zavrže kot nedovoljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po 1. odstavku 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti v primerih, naštetih v točkah 1 do 3 iste določbe. Izjema od tega pravila je predpisana v 4. odstavku 420. člena ZKP, ki pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom dovoljuje vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora.

Zagovornik obtoženega M.S. navaja, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zoper delno pravnomočno sodbo, pri čemer očitno meri na tisti nerazveljavljeni del prvostopenjske sodbe, ki ga je sodišče druge stopnje potrdilo in spremenilo.

Po 1. odstavku 129. člena ZKP postane sodba pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe. Zahteva za varstvo zakonitosti je dovoljena zoper sodbo, ki je materialno in formalno pravnomočna. S sodbo sodišča druge stopnje je postala sodba v potrjenem in spremenjenem delu materialno, ne pa tudi formalno pravnomočna. Sodišče druge stopnje je razveljavilo prvostopenjsko sodbo glede kaznivih dejanj pod točkama 2 in 3, pa tudi v odločbi o enotni kazni ter postopalo pravilno, ko za ostala kazniva dejanja, za katera je sodba materialno pravnomočna, ni izreklo enotne kazni.

Posameznih kazni, ki so v sodbi zgolj določene, ne pa tudi izrečene, sploh ni mogoče izvršiti. Zahteva za varstvo zakonitosti zoper izpodbijano sodbo ni dovoljena tudi iz razloga, ker jo je mogoče vložiti samo takrat, ko postane sodba pravnomočna glede vseh kaznivih dejanj, za katera teče zoper obtoženca enoten postopek. Tem kriterijem pa v obravnavani kazenski zadevi ni zadoščeno.

Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zahtevo zagovornika obtoženega M.S. za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno.