Jedro

Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo o tem, da pogodbeno razmerje ni nastalo, ne da bi upoštevalo pravnomočno sodbo istega sodišča VIII Pg 243/2005, s katero je bilo predhodno vprašanje veljavnosti Pogodbe že rešeno, prekršilo določbo 1. odstavka 13. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost odločitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki plačati 625.729,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mesečni znesek 9.288,88 EUR od 1. 2. 2013 dalje (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki plačati znesek 738.819,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2008 dalje in znesek 133.418,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2008 dalje (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da prvo toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 7.098,44 EUR, drugo toženi pa 5.799,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi, nato pa zadevo vrne sodišču prve stopnje, da odloči o višini škode. Podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s tem da se zadeva dodeli drugemu sodniku.

3. Na pritožbo sta odgovorili obe toženi stranki s predlogom, da jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavlja poslovno odškodninsko odgovornost. Pravni temelj poslovne odškodninske odgovornosti prvotožene stranke naj bi bila kršitev njene pogodbene obveznosti zagotavljanja v pogodbi dogovorjene ekskluzivnosti tožeče stranke za prodajo šolskih malic. Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek tožeče stranke presojalo v luči določbe 88. člena OZ. Zaključilo je, da pogodbeno razmerje med tožnikom na eni strani ter toženima strankama na drugi strani ni nastalo ter da tožnik ni zmogel ustreznega trditvenega bremena v smeri tega, zakaj je bil ob podpisu Pogodbe o najemu kletnih prostorov za organizacijo dijaških malic z dne 30. 3. 2000 (A/7 – v nadaljevanju Pogodba) prepričan, da prvo tožena stranka lahko nepremičnino odda v najem za obdobje 20 let. Zato je ocenilo, da je tožnik vedel, da prvo tožena stranka ni imela pooblastila drugo tožene stranke za sklenitev pogodbe in da zato niso izpolnjeni pogoji za ugoditev njenemu zahtevku za plačilo odškodnine po primarnem kot tudi ne po podrednem zahtevku.

6. Glede zaključka sodišča prve stopnje, da pogodbeno razmerje med tožnikom in prvo toženo stranko ni nastalo, pritožnik utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V konkretnem primeru je odločitev o tožbenem zahtevku zaradi kršitve pogodbenih obveznosti tožene stranke odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja med tožnikom in prvo toženo stranko kakšno pravno razmerje (predhodno vprašanje). Sodišče lahko samo reši predhodno vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno in če o tem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojni organ (prvi odstavek 13. člena ZPP).

7. Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo o tem, da pogodbeno razmerje ni nastalo, ne da bi upoštevalo pravnomočno sodbo istega sodišča VIII Pg 243/2005, prekršilo določbo prvega odstavka 13. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost odločitve. Skladno s pravno teorijo se pravnomočnost sodbe nanaša le na izrek sodbe, ne pa na ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih in na stališča sodišča o pravnih vprašanjih, ki so v obrazložitvi sodbe. Pravnomočni izrek sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 243/2005 z dne 20. 1. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 15/2011 z dne 20. septembra 2011 se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, da Pogodba o najemu kletnih prostorov za organizacijo dijaških malic, sklenjena dne 30. 3. 2000 med gospodarsko družbo R. d.o.o. in Šolskim centrom Ljubljana, nima pravnega učinka.“ To pomeni, da je bilo o veljavnosti pravnega razmerja, ki ga ureja sklenjena Pogodba ter s tem o predhodnem vprašanju za predmetno pravdo, odločeno v pravnomočnem izreku sodbe VIII Pg 243/2005. Potrebno je ugotoviti le, ali objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti predmetnega izreka zajemajo konkretni spor in pravdne stranke v njem. Vsebino sodbe sestavljajo dejanska podlaga sodbe, dejansko stanje in odločitev v izreku. V dejansko podlago sodbe spada vse, kar so stranke navedle za utemeljitev zahtevka. Nesporno dejstvo je, da je (drugo tožena stranka kot) tožeča stranka v postopku, ki je pripeljal do sodbe VIII Pg 243/2005, navajala vsebinsko enake navedbe v podporo svojemu zahtevku za ugotovitev, da Pogodba nima pravnega učinka, kot jih je skupaj s prvo toženo podala v konkretnem postopku, v prid njunemu stališču, da najemna pogodba ni bila veljavno sklenjena (pomanjkanje soglasja Vlade RS, ki je potrebno po Uredbi). Dejanski podlagi v sodbi VIII Pg 243/2005 in glede predhodnega vprašanja obstoja najemne pogodbe v konkretni pravdi, sta enaki. Materialnopravno gre za enak življenjski primer, iz katerega izvirajo ista dejstva, na podlagi katerih je že bilo pravnomočno razsojeno. Da pogodba nima pravnega učinka namreč pomeni, da gre za neveljavno pogodbo. Neveljavnosti pa sta lahko ničnost ali izpodbojnost. Omenja se še primer, ko določena predpostavka za sklenitev pogodbe ni izpolnjena, kar pomeni, da pogodba ne nastane (neobstoječa pogodba). Razlikovanje med posameznimi vrstami neveljavnosti ima pomen samo, če imajo različne vrste neveljavnosti različne pravne posledice. Glede na to, da je tožbo v postopku VIII Pg 243/2005 vložila drugo tožena stranka, ki ni bila stranka pogodbe in je zagovarjala stališče, da Pogodbeno razmerje nima pravnega učinka, je možno sklepati, da je uveljavljala ali ničnost pogodbe ali pa, da pogodba sploh ni bila sklenjena oziroma ni nastala. V obeh primerih so pravne posledice takšne ugotovitve enake. Tako sta obe vrsti neveljavnosti zajeti v pravnomočnem izreku sodbe VIII Pg 243/2005, da se zahtevek na ugotovitev, da najemna pogodba nima pravnega učinka, zavrne. Iz navedenega jasno izhaja, da se objektivne meje pravnomočnosti izreka sodbe VIII Pg 243/2005 nanašajo tudi na konkretni postopek. V obeh postopkih so tudi nastopale iste stranke, le v različnih procesnih vlogah. Skladno s pravno teorijo pravdnega postopka je za učinek subjektivnih mej pravnomočnosti med strankami dovolj, da so v obeh pravdah vse stranke iste, ni pa potrebno, da so v istih procesnih položajih. Predhodno vprašanje veljavnosti Pogodbe za konkretni postopek je bilo tako že pravnomočno rešeno s sodbo VIII Pg 243/2005, česar sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo.

8. Zaradi zmotne odločitve, da pogodbeno razmerje med tožnikom in prvo toženo stranko sploh ni nastalo, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo posameznih zatrjevanih kršitev Pogodbe in odgovornosti za njih, niti ni presojalo obstoja škode ter njene višine. Dejansko stanje je ostalo torej nepopolno ugotovljeno. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, ker ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka. Pri tem ni sledilo pritožbenemu predlogu, da odredi ponovno sojenje pred drugim sodnikom, ker ocenjuje, da zaradi zatrjevane obremenjenosti s prvim sojenjem, razlog za uporabo določbe 356. člena ZPP, v konkretnem primeru ni podan.

9. Glede na nekonsistentne in nejasne pritožbene navedbe o tem, kaj tožnik v tem sporu sploh vtožuje, naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku najprej razčistiti, ali tožeča stranka glede na trditve, ki jih je podala še pravočasno, uveljavlja vrnitev tistega, kar je izpolnila z vlaganji po pravilih neupravičene obogatitve, odškodnino za navadno škodo ali pa odškodnino kot pozitivni pogodbeni interes. Opredeliti se bo moralo tudi do trditev tožeče stranke, da Pogodba do vložitve tožbe še ni prenehala veljati in v razmerju s temi trditvami presojati, kakšne zahtevke ima tožeča stranka v zvezi z izvajanjem veljavne Pogodbe. Glede zatrjevane kršitve Pogodbe pa bo moralo presojati predvsem dogajanje v letu 2008. Po trditvah tožnika naj bi mu namreč škoda nastala 1. 9. 2008, ko je delo nastopil tretji izvajalec, izbran na javnem razpisu. Te trditve so za odločitev bistvene. Po tožbenih navedbah je namreč prvo tožena stranka ravno s tem prekršila Pogodbo v delu, v katerem je zagotavljala tožniku ekskluzivnost prodaje šolskih malic po nesubvencionirani in subvencionirani ceni. Presoditi bo moralo ravnanje obeh pogodbenih strank in ugotoviti, ali je katera izmed njiju, obe, ali morebiti nobena, s svojim ravnanjem zakrivila, da tožeča stranka ni več zagotavljala pogodbeno dogovorjene ekskluzivnosti do prodaje šolskih malic po nesubvencionirani in subvencionirani ceni. V primeru, če bo pritrdilo toženim strankam, da sprejetje Zakona o subvencioniranju dijaške prehrane (ZSDijP), ki je v svojem 3. členu določal, da je potrebno ponudnika izbrati preko javnega naročila, predstavlja dogodek, zaradi katerega prvo tožena stranka tožeči stranki ni več mogla zagotavljati ekskluzivnosti prodaje šolskih malic in za katerega ni odgovorna nobena pogodbena stranka, bo moralo glede na podane trditve pravdnih strank najprej presoditi, ali je s tem prišlo do nemogoče izpolnitve obveznosti prvo tožene stranke ali le do delne nemožnosti izpolnitve (prvi in drugi odstavek 116. člena OZ), ter kakšne posledice v tem primeru predvideva OZ.

10. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP.