Jedro

Določbe ZJU o disciplinski odgovornosti so sicer z novelo ZJU-B prenehale veljati, vendar se še naprej uporabljajo do sklenitve kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti, razen določb o odvzemu položaja oziroma razrešitve s položaja, razrešitve naziva in imenovanja v eno stopnjo nižji naziv ter odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker sklep, s katerim je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep denarne kazni, ne predstavlja nobene od navedenih izjem in ker v spornem obdobju kolektivna pogodba še ni bila sprejeta, je tožena stranka ravnala zakonito s tem, ko je tožnico spoznala za odgovorno za lažje disciplinske kršitve po 123. čl. ZJU.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se zaradi zastaranja disciplinskega postopka, uvedenega dne 4. 12. 2007 zoper toženo stranko, kot nezakonita razveljavita sklep tožene stranke opr. št. 1007-8/2007/18 (3G1-04) z dne 22. 1. 2008 o izrečenem disciplinskem ukrepu denarne kazni v višini 15 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec november 2007 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije opr. št. 10052-4/2008/2 z dne 13. 2. 2008 o zavrnitvi pritožbe in potrditvi sklepa o disciplinski odgovornosti ter da se toženi stranki naloži v plačilo povrnitev tožničinih stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe (prvi odstavek izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 210,68 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega izpolnitvenega roka dalje do plačila, pod izvršbo (drugi odstavek izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo tožnica v roku vlaga pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka na prvi stopnji in stroške v zvezi s pritožbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izpolnitvenega roka do plačila. Ne strinja se s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje, da je glede konca teka zastaralnega roka relevanten datum odločanja, saj mora biti po 25. členu ZJU tudi odločba drugostopenjskega organa vročena stranki v postopku. Pravno naziranje sodišča prve stopnje lahko pripelje do situacije, ki je v nasprotju s temeljnim ustavnim načelom iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, torej do onemogočanja pravice do pravnega sredstva. Vladna komisija, ki je odločala o ugovoru (pravilno: pritožbi) tožnice bi potemtakem bila v favoriziranem položaju, saj bi lahko s svojo odločitvijo teoretično čakala do zadnjega dne trimesečnega roka ter šele zatem začela pisati meritorno odločitev in jo šele po preteku določenega časa vročila tožnici, ki bi vse do prejema te odločbe bila v negotovosti glede uspeha njene pritožbe. Takšno postopanje pomeni tudi kršitev načela enakosti pred zakonom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007; v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter je nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ter iz listin in prilog v spisu izhaja, da je bil s sklepom tožene stranke z dne 22. 1. 2008 (priloga A/15) tožnici na podlagi 2. točke 1. odstavka 124. člena Zakona o javnih uslužbencih izrečen disciplinski ukrep denarne kazni v višini 15 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec november 2007. Tožnica in sodelavec T.B. sta bila spoznana za odgovorna storitve lažje disciplinske kršitve po 1. točki 1. odstavka 123. člena ZJU, ker sta dne 17. 11. 2007 pri opravljanju nalog varovanja državne meje na območju Hotize, kljub predhodnemu opozorilu nadrejenega o temeljitosti pri opravljanju odrejenih nalog, delo opravljala nevestno in malomarno, saj sta na odrejeni točki ob 04:50 uri spala v službenem vozilu. S tem sta kršila določbe 5. točke 1. odstavka 3. člena Zakona o policiji, 4. člena Zakona o nadzoru državne meje, 2. odstavka 93. člena Pravil policije in 14. člena Pogodbe o zaposlitvi. Zoper navedeni sklep, ki je bil tožnici vročen dne 23. 1. 2008, se je tožnica dne 31. 1. 2008 pravočasno pritožila, njeno pritožbo pa je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije (v nadaljevanju: Komisija za pritožbe) s sklepom z dne 13. 2. 2008 zavrnila (priloga A/16). Navedeni sklep drugostopenjskega organa je tožnica prejela 4. 3. 2008, predmetno tožbo pa je tako dne 28. 3. 2008 vložila pravočasno.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju uporabilo pravilno materialnopravno podlago. Z novelo Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-B - Ur. l. RS, št. 113/2005) so bile sicer posebne določbe o disciplinski odgovornosti za javne uslužbence črtane iz Zakona o javnih uslužbencih, vendar se v skladu z 2. odstavkom 85. člena ZJU-B v postopkih ugotavljanja disciplinske odgovornosti do sklenitve kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti še naprej uporabljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-UPB1; Ur. l. RS, št. 35/2005 – v nadaljevanju: ZJU), razen določb o odvzemu položaja oziroma razrešitve s položaja, razrešitve naziva in imenovanja v eno stopnjo nižji naziv in odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru sklepa tožene stranke z dne 22. 1. 2008 ne gre za nobeno od navedenih izjem, Kolektivna pogodba za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008) pa v času izdaje spornega sklepa še ni bila sklenjena.

Po 1. in 2. odstavku 122. člena ZJU je javni uslužbenec odgovoren za lažje in težje disciplinske kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Lažja disciplinska kršitev je skladno s 1. točko 1. odstavka 123. člena ZJU tudi kršitev delovnih obveznosti, določenih s predpisi, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi ter splošnimi in posamičnimi akti organa. Za lažje disciplinske kršitve je po 2. točki 1. odstavka 124. člena ZJU mogoče izreči tudi ukrep denarne kazni, ki se sme izreči v višini največ 15 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec, v katerem je bila storjena lažja kršitev. Uvedba disciplinskega postopka za lažjo disciplinsko kršitev zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca, oziroma v dveh mesecih od dneva, ko je bila disciplinska kršitev storjena (1. odstavek 128. člena ZJU). Vodenje disciplinskega postopka pa zastara v vsakem primeru, ko poteče trikrat toliko časa, kot ga zahteva zakon za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, v vsakem primeru pa v enem letu od dneva, ko se je izvedelo za disciplinsko kršitev (6. odstavek 128. člena ZJU).

Pritožba neutemeljeno uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z zastaranjem vodenja disciplinskega postopka. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da se vodenje disciplinskega postopka konča z odločitvijo organa druge stopnje in ne z vročitvijo odločbe (odpravka pisnega sklepa) stranki. Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse (primer: Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 350/2005 z dne 10. 10. 2006). Vročitev je sicer pomembna za računanje rokov, za dokončnost in izvršljivost, nima pa več vpliva na vodenje postopka, saj je postopek sam, v smislu vodenja, z odločitvijo na pristojnem organu že končan. Zato na vprašanje zastaranja vodenja disciplinskega postopka morebitna kasnejša vročitev pisnega odpravka sklepa nima nobenega vpliva več.

Niti uvedba niti vodenje predmetnega disciplinskega postopka nista zastarali. Sklep o uvedbi disciplinskega postopka je bil izdan (dne 4. 12. 2007) in tožnici vročen (dne 7. 12. 2007) znotraj enomesečnega zastaralnega roka iz 1. odstavka 218. člena ZJU. Ker je bilo ugotovljeno (in tudi sporno ni), da je v konkretnem primeru Komisija za pritožbe odločitev (sklep o zavrnitvi tožničine pritožbe) sprejela dne 13. 2. 2008, vodenje disciplinskega postopka zoper tožnico ni zastaralo. Zastaranje bi namreč skladno s 6. odstavkom 128. člena ZJU v povezavi s 1. odstavkom ZJU nastopilo dne 17. 2. 2008 (kot navaja tudi sama tožnica). Za lažjo disciplinsko kršitev in storilko se je namreč zvedelo že dne 17. 11. 2007, vodenje postopka pa zastara, ko preteče trikrat toliko časa, kot ga zakon zahteva za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka (to je 1 mesec), torej po preteku treh mesecev oziroma dne 17. 2. 2008. Dejstvo, da je bil sklep druge stopnje tožnici vročen pozneje, to je dne 4. 3. 2008, pa na potek zastaralnega roka ne vpliva. Po sprejemu odločitve na Komisiji za pritožbe dne 13. 2. 2008 je bilo potrebno obrazloženi sklep še pisno izdati in prepis le-tega vročiti tožnici, pri čemer za to opravilo noben predpis ne določa prekluzivnih rokov. Poznejša vročitev za tožnico tudi ne more imeti škodljivih posledic, kot to navaja pritožba. Tožnici ni onemogočena pravica do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva, pa tudi načelo enakosti pred zakonom ni kršeno. Učinki odločitve drugostopenjskega organa za stranko nastopijo šele, ko je stranki takšna odločba vročena. Od tedaj namreč tečejo tudi roki za vložitev morebitnega pravnega sredstva. Pravico do pravnega sredstva sicer ureja 25. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami; URS), ki določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Tožnica je v dosedanjih postopkih tako pri delodajalcu kot pred sodiščem uveljavljala svoje pravice, morebitni neuspeh s pravnimi sredstvi pa ne more pomeniti, da ji je bila kršena pravica do pravnega sredstva.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da vodenje disciplinskega postopka zoper tožnico v konkretnem primeru ni zastaralo. Pritožbeno sodišče tudi v ostalem v celoti soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe.

Zatem, ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice skladno s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker v obravnavani zadevi revizija ni dovoljena na podlagi samega zakona, je sodišče druge stopnje skladno z določilom 5. točke 31. člena ter 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) odločalo o dopustnosti revizije. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločitev druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. Ker v konkretni zadevi ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, je pritožbeno sodišče sklenilo, da se revizija ne dopusti