Jedro

Stranki sta se sicer sporazumeli, da vsak od staršev prevzame v varstvo in vzgojo enega otroka, s čimer odpadejo preživninski zahtevki. Tudi ob takem sporazumu strank bi morala biti preživnina za vsakega mladoletnega otroka v navedeni sodbi določena. Ker pa ta ne vsebuje preživninskega izreka, je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da s sodbo preživninska obveznost ni bila določena. Zato ni ovire za preživninski verzijski zahtevek enega roditelja do drugega za obdobje otrokove mladoletnosti.

Za obdobje polnoletnosti otroka, ki se redno šola, lahko roditelj, pri katerem otrok živi, zahteva od drugega roditelja povračilo sorazmernega dela izdatkov, ki jih je imel za preživljanje otroka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačati tožnici znesek 1,552.000 SIT (sedaj 6.476,38 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.2004 dalje. Ugotovilo je, da se je v treh šolskih letih sin pravdnih strank U. redno šolal, v celoti pa ga je preživljala tožnica, pri kateri živi. Toženec kot oče bi bil dolžan sina preživljati tudi po polnoletnosti, ko se je redno šolal, vendar ni ničesar plačeval. Na podlagi 123. in 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS št. 15/76 in nadaljnji) je tožnica upravičena do povračila 40% porabljenih potrebnih preživninskih izdatkov za sina, ki jih je nosila namesto toženca kot drugega preživninskega zavezanca.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je potrebna za zvišanje, znižanje ali odpravo z izvršilnim naslovom določene preživninske obveznosti intervencija sodišča na zahtevo strank. Poseg zgolj z dogovorom zavezanca in upravičenca brez intervencije sodišča je zato nezakonit poseg v pravnomočno urejena pravna razmera. Sodišči ugotavljata, da sta stranki svoj dogovor, sklenjen ob razvezi zakonske zveze, spremenili in se postavili na stališče, da je moč dogovor o preživljanju, ki ga vsebuje pravnomočna sodba, spremeniti kar z enostranskim ali celo konkludentnim ravnanjem, ne pa le z intervencijo sodišča. V resnici je toženec plačeval preživnino brez pravnega temelja, z darilnim namenom. Ko sta sodišči sprejeli zmotno stališče, da je bilo pravnomočno pravno razmerje spremenjeno, sta z naložitvijo plačila tožencu z retroaktivno veljavo posegli v pravnomočno razmerje med strankami. Vse nadaljnje ugotovitve in pravni sklepi so posledice opisanega zmotnega materialnopravnega izhodišča. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 in nadaljnji) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zmotno je izhodišče revizije. Ob razvezi zakonske zveze pravdnih strank preživnina za oba njuna otroka ni bila določena s pravnomočno sodbo. V izreku sodbe Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Piranu P 2258/82 z dne 30.12.1982 ni odločitve o preživnini. Stranki sta se sicer sporazumeli, da vsak od staršev prevzame v varstvo in vzgojo enega otroka, s čimer odpadejo preživninski zahtevki. Tudi ob takem sporazumu strank bi morala biti preživnina za vsakega mladoletnega otroka v navedeni sodbi določena. Ker pa ta ne vsebuje preživninskega izreka, je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da s sodbo preživninska obveznost ni bila določena. Zato je brez pomena vse, kar trdi revizija o posegu v pravnomočno urejena pravna razmerja brez sodne intervencije oziroma o posegu z retroaktivno veljavo v pravnomočno razmerje med strankami. Stranki sta se po polnoletnosti starejšega sina izvensodno dogovorili, da toženec nekaj prispeva za preživljanje mlajšega sina U., kar je tudi nekaj časa počel. Ovira za tožničin verzijski zahtevek v smislu 133. člena ZZZDR za povračilo dela izdatkov za preživljanje sina za obdobje mladoletnosti bi bila, če bi bila preživnina določena s pravnomočno sodbo, ki bi vezala tožnico in bi kot zakonita zastopnica mladoletnega otroka lahko zahtevala le zvišanje preživnine. Ker pa ni bilo sodbe o preživnini, ni ovire za verzijski zahtevek za obdobje mladoletnosti. Za obdobje polnoletnosti sina U. pa tudi v primeru prejšnje sodne odločbe o preživnini ta ne bi več vezala roditelja, pri katerem otrok živi. Če se polnoletni otrok ne odloči za tožbo za zvišanje preživnine, roditelj, pri katerem otrok živi, pa sam take tožbe namesto otroka ne more vložiti, lahko samo zahteva od drugega roditelja povračilo sorazmernega dela izdatkov, ki jih je imel zaradi preživljanja skupnega polnoletnega otroka (primerjaj pravno mnenje VS RS, objavljeno v Pravnih mnenjih 1/98, stran 7). Enako velja v obravnavanem primeru, ko ni prejšnje sodne odločbe o porazdelitvi preživninskega bremena, ko roditelj sam preživlja skupnega polnoletnega otroka, ki se redno šola in je zato na podlagi 133. člena ZZZDR upravičen do povračila sorazmernega dela potrebnih preživninskih izdatkov s strani drugega preživninskega zavezanca. Odločitev o delni utemeljenosti zahtevka je torej materialnopravno pravilna, zato revizijsko sodišče ob neizpodbijanju višine prisojenega zneska zaključuje, da revizijsko uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Glede na to je bilo treba po 378. členu ZPP revizijo zavrniti.