Jedro

Odvetnik odgovarja za škodo, ki jo je s svojim nezakonitim ali nepravilnim delom povzročil stranki.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Druga toženka mora tožeči stranki povrniti 358,02 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je drugo toženko A. A. zavezalo, da mora tožnici S. J. plačati 2.175.942,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 24. 3. 2005 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Drugostopenjsko sodišče je delno ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank: odločilo je, da mora druga toženka tožnici plačati 2.108.818 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 26. 5. 2001 dalje.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je druga toženka vložila revizijo. Z njo izpodbija odločitev o glavni stvari in odločitev o pravdnih stroških. Uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Prvi je po njenih trditvah podan: ker je pritožbeno sodišče sprejelo dejanski zaključek prvostopenjskega, da je A. A. svetovala S. J., naj plača kupnino za celotno stanovanje, čeprav sta si izpovedi tožnice in R. K. o tem nasprotovali in je druga toženka v pritožbi na to opozorila, a pojasnila, zakaj sodišče ni verjelo njej, revidentka ni bila deležna; ker je sodba v nasprotju z dokazi; ker je ni mogoče preizkusiti; ker so izvedeni dokazi ocenjeni zmotno, listinski dokazi pa sploh niso bili ocenjeni. Pojasnjuje, da je tožnico in prvo toženko seznanila z možnostjo zapletov pri odkupu A. B. lastne polovice stanovanja, da je prav zato v aneks k prodajni pogodbi zapisala, da je dolžna R. K. v primeru, da za drugo polovico stanovanja prodajna pogodba ne bo sklenjena, S. J. vrniti prejeto kupnino in poudarja, da sploh ni vedela, da je tožnica prvi toženki plačala kupnino za celotno stanovanje – česa takega ji sama ni svetovala. Drugačne dejanske ugotovitve nižjih sodišč so napačne, poleg tega pa ni bilo upoštevano, da je imela tožnica svojega odvetnika, ki je pregledal pogodbo ter da je tožnica ves čas pravdanja spreminjala zahtevke tako po temelju kot po višini. Revidentki nevestnega oziroma nestrokovnega svetovanja ni mogoče očitati. Zato je obsodilna sodba materialnopravno zmotna. Odločitev o pravdnih stroških pa je napačna zato, ker z večino zahtevkov tožnica v postopku ni uspela.

Revizija je bila vročena tožeči in prvi toženi stranki ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Tožnica je na revizijo odgovorila in obrazloženo predlagala njeno zavrnitev.

Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, vloženo zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje. Zato jo je dovoljeno vložiti le omejeno in zgolj v primerih, ki so določeni z zakonom. Tako je revizija dovoljena le proti tistemu sklepu, ki ga izda sodišče druge stopnje in je z njim postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Odločba o stroških je sicer, tudi ko je povzeta v izrek sodbe, sklep, a ne takšen, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan. Revizija zoper njega zato ni dovoljena (374. člen ZPP) in jo je moralo vrhovno sodišče zavreči (377. člen ZPP).

Revizija zoper sodbo ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko zaradi v tretjem odstavku 370. člena ZPP uzakonjene prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vezano, so: – Bivša zakonca R. K. in A. B. sta bila skupna lastnika stanovanja v Ljubljani, ki sta se dogovorila prodati najboljšemu ponudniku in si razdeliti kupnino po enakih delih. – R. K. je v postopku prodaje zastopala odvetnica A. A.– Za nakup stanovanja se je odločila S. J.– A. A. je sestavila prodajno pogodbo za celo stanovanje, a je A. B. njen podpis odklonil, zato je zatem sestavila še pogodbo o prodaji (le) deleža R. K., za sklenitev katere se je S. J. odločila zaradi prepričanja, da je K. imetnica pravice uporabe stanovanja in da bo lahko naknadno pridobila tudi delež A. B. – Odvetnica A. je J. in K. svetovala, da bo odkup deleža A. B. mogoče doseči v pravdi (ki jo je tudi sprožila, a je bil njen zahtevek pravnomočno zavrnjen) in s položitvijo kupnine na sodni depozit. – S. J. je R. K. avgusta 1988 plačala kupnino za njen delež stanovanja, poleg tega pa tudi za delež A. B.; menila je namreč, da bo lahko le ona položila njegov delež kupnine na sodni depozit. – Ko je čez mesec dni hotela K. del kupnine, ki je odpadel na B. delež stanovanja, J. vrniti, je imenovana sprejem denarja zavrnila, ker ji je tako svetovala odvetnica A., ki jo je prosila za nasvet prav o tem, češ da bo vsak čas »odprt« sodni depozit. – Prva toženka je novembra 1989 denar v takratni domači valuti (dinarjih), ki je zaradi visoke stopnje inflacije hitro izgubljal vrednost, zamenjala v nemške marke (DEM). Za 41.100.000 din, ki so bili ob plačilu vredni nekoliko nad 25.000 DEM, je prejela le še 5.000 DEM. – Tožnica deleža A. B. na stanovanju ni nikoli pridobila; na njegovo zahtevo (izkazalo se je namreč, da je bil imetnik pravice uporabe on in ne K.) se je morala iz stanovanja izseliti, pogodba, sklenjena s prvo toženko, pa je bila na podlagi tožbe S. J. razveljavljena.

Zaradi vezanosti revizijskega sodišča na pravkar povzete dejanske ugotovitve (katerih element so tudi ocene posameznih dokazov, ki so potrditvah druge toženke napačne, na primer ocena izpovedi pravdnih strank o tem, ali je revidentka tožnici svetovala plačilo kupnine za celo stanovanje) nižjih sodišč so nedovoljene vse tiste (obsežne oz. prevladujoče) revizijske trditve, ki, čeprav formalno sklicevaje se na procesne kršitve, predstavljajo njihovo grajo (na primer o tem, ali je druga toženka svetovala prav takšen način prodaje stanovanja, kakršnega sta se poslužili kupka in prodajalka - v zvezi s tem poudarja, da je svetovala sklenitev prodajne pogodbe le za polovico stanovanja; ali je svetovala plačilo celotne kupnine) in ki opozarjajo na njihovo nepopolnost (na primer, da ni ugotovljeno, da je imela tožnica odvetnika, ki je pregledal obe pogodbi, da prva toženka ni imela denarja za vrnitev kupnine tožnici).

Izid, kakršen je opisan zgoraj, je bil razlog za tožbo kupke zoper prodajalko in odvetnico, ki je svetovala obema, z več tožbenimi zahtevki; v zadnjem sojenju je bilo odločeno le še o odškodninskem zahtevku tožnice zoper drugo toženko za škodo, ki jo predstavlja razlika v vrednosti za delež A. B. plačane kupnine za čas od plačila avgusta 1988 do novembra 1989, ko je bilo z zamenjavo domače, vsled visoke stopnje inflacije hitremu in znatnemu razvrednotenju podvržene valute, v stabilno DEM preprečeno višanje škode.

Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnici škoda res nastala, presodili, da je druga toženka zanjo odgovorna in jo zavezali k plačilu njenemu obsegu ustrezne odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obsodilna sodba temelji na dejanski ugotovitvi, da je druga toženka potem, ko sta jo kupka in prodajalka seznanili z (že izvršenim) plačilom kupnine za celo stanovanje, tožnici odsvetovala sprejem kupnine, plačane za delež A. B., ki ji ga je prva toženka hotela vrniti (in ne na ugotovitvi, da je druga toženka tožnici svetovala plačilo kupnine za celo stanovanje, kot je, predvsem zaradi izrecnega zanikanja takšne možnosti, mogoče razumeti revizijske trditve). Če bi S. J. denar, ko ji ga je K. mesec po plačilu hotela vrniti, sprejela (pa tega ni storila zaradi drugačnega navodila odvetnice A.), med plačanim in vrnjenim ne bi bilo (tako velike) vrednostne razlike. Povedano drugače: če bi druga toženka tožnici, ko jo je prosila za nasvet, ali naj kupnino za delež stanovanja A. B. sprejme nazaj, dala pritrdilen odgovor, bi preprečila (nadaljnjo) škodo navkljub temu, da je predhodno svetovala način pridobitve lastninske pravice na celotnem stanovanju s pogodbo od K. ter s tožbo in položitvijo kupnine na sodni depozit od B., nato pa še plačilo celotne kupnine K.. Ugotovitvi, ali je to storila ali ne (ki sta še vedno sporni), za odločitev o tožbenem zahtevku nista bili odločilni. Zato ni relevantno, ali so bile v postopku v zvezi z njima morebiti res kršena procesna pravila, kot uveljavlja revizija.

Odvetničin nasvet tožnici, naj (dela) kupnine, ki ji ga je nameravala prva toženka vrniti, ne sprejme, je bil v konkretnih razmerah, ko A. B. na prodajo ni pristal, R. K. pa ni razpolagala s sodbo, ki bi ga k temu zavezovala oziroma z odločbo, ki bi pogodbo nadomeščala, ko glede na vse okoliščine primera izdaje takšne sodbe oziroma odločbe in nato odprtja sodnega depozita sploh ni bilo utemeljeno pričakovati in ko je vrednost (domače) valute, v kateri je bil sporni del kupnine plačan, hitro padala, napačen. Bil je v nasprotju z določbo prvega odstavka 751. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ 29/78, v nadaljevanju ZOR), ki prevzemniku naročila (v konkretnem primeru drugi toženki, ki jo je tožnica prosila za nasvet glede vračila dela kupnine) zapoveduje, da mora izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve (v konkretnem primeru tožničine) interese, ki mu morajo biti vodilo, v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena ZOR, ki določa, da mora udeleženec v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka): nasvet ustrezno skrbnega strokovnjaka ne bi smel temeljiti na (napačni) strokovni prognozi, da bo ob odsotnosti dejanskih in pravnih razlogov, ki bi ju utemeljevali, zahtevku za izstavitev listine in predlogu za odprtje sodnega depozita zoper A. B. ugodeno. V tem je bilo ravnanje druge toženke protipravno, kar je sodišče prve stopnje izrecno poudarilo (npr. v prvem odstavku na 14. strani sodbe) in (na predhodnih straneh sodbe) obširno pojasnilo, drugostopenjsko pa je njegovo presojo in razloge zanjo sprejelo, zaradi česar ne drži revizijski očitek, da drugostopenjsko sodišče ni pojasnilo, v čem je nezakonitost revidentkinega ravnanja.

Odgovornost druge toženke za tožničino škodo ima pravno podlago v določbi 70. člena v času nastanka škode veljavnega Zakona o pravni pomoči (Uradni list RS 24/79), po kateri odvetnik odgovarja za škodo, ki jo je s svojim nezakonitim ali nepravilnim delom povzročil stranki. Obsodilna sodba je torej materialnopravno pravilna. Revidentka se ne more (delno ali v celoti) ekskulpirati, ker je imela tožnica tudi »svojega« odvetnika, ki ji je po revizijskih trditvah pregledal obe pogodbi: tožničina škoda ne izvira iz ravnanja, ki bi bilo urejeno s pogodbo, glede (ne)vračila kupnine pa je tožnici svetovala le druga toženka.

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih. Te so bile oškodovanki z izpodbijano sodbo prisojene za čas od 26. 5. 2001 dalje. Škoda je tožnici nastala v letih 1988 in 1989. Zaradi izrazite nestabilnosti takratne domače valute jo je tožnica po višini (zaradi ohranitve realne vrednosti) opredelila z navezavo na stabilno tujo valuto (nemško marko). Med postopkom je nato 28.5.2001 zahtevala plačilo odškodnine v slovenskih tolarjih po bančnem tečaju za nemško marko na dan 26.5.2001. Ne drži revizijska trditev, da škoda takrat še ni zapadla in da je zapadla šele z dnem, ko je bila znana višina odškodnine, to pa je z dnem odločitve sodišča. Višina škode je bila znana že pred 26.5.2001, le da je bila do tega dne izražena v tuji valuti. Pretvorba tako na zapadlost terjatve ni vplivala. Odškodninska terjatev se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR), dolžniška zamuda pa je nastopila (že) v časovnih okvirih iz drugega odstavka 324. člena ZOR.

V dovoljenem delu je torej revizija neutemeljena in jo je vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Pri tem upošteva kriterija uspeha stranke s pravnim sredstvom in, v primeru uspeha, še potrebnosti oziroma koristnosti stroškov (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). V konkretnem primeru je tožnica imela v revizijskem postopku, v katerem druga toženka ni uspela, stroške v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo, ki jih predstavljajo stroški zastopanja in ki so odmerjeni po Odvetniški tarifi ter povečani za 20-odstotni davek na dodano vrednost. Revidentka ji mora te stroške zato na podlagi zgoraj navedenih predpisov povrniti.