Jedro

Zatrjevana dolgoletna praksa davčnega organa, na katero se tožnik sklicuje v predlogu za obnovo postopka, ki naj bi bila razvidna iz pojasnila DURS iz leta 2007, ne predstavlja novega dejstva oziroma novega dokaza, zaradi katerega bi bila obnova davčnega postopka lahko dopustna. Omenjena praksa namreč predstavlja po svoji vsebini materialnopravno stališče davčnega organa o pravilni razlagi in uporabi določb ZDoh-2 o davčnih olajšavah, pri katerih je eden od pogojev doseganje ali preseganje starostne meje zavezanca ali druge osebe. Zatrjevano novo dejstvo oziroma nov dokaz tako ni del relevantnega dejanskega stanja zadeve, pač pa gre za vprašanje, ali je davčni organ pravilno upošteval svoje (v pojasnilo povzeto) stališče, kar pa ne more predstavljati v predlogu zatrjevanega obnovitvenega razloga, saj gre za vprašanje materialnega prava oziroma spremenjene prakse upravnega organa pri razlagi materialnopravnih določb.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: ministrstvo) zavrglo predlog tožnika za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2017, ki je bil končan z odločbo ministrstva št. DT-499-01-47/2019-3 z dne 24. 9. 2019. 2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je bila z odločbo z dne 24. 9. 2019 zavrnjena pritožba, ki jo je tožnik vložil zoper odločbo št. DT-0902-69793-2 z dne 25. 10. 2018, s katero mu je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) odmerila dohodnino za leto 2017. Pritožbo je tožnik vložil, ker mu FURS ni priznala olajšave na podlagi tretjega odstavka 113. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh-2). V predlogu za obnovo postopka je tožnik pojasnil, da je po prejemu drugostopne odločbe izvedel za nova dejstva in nove dokaze, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve. Na svoj elektronski naslov je namreč dne 9. 10. 2019 prejel odgovor FURS, v katerem je navedeno, da se praksa davčnega organa glede obravnavanja starostne meje, kot je razvidna iz pojasnila Davčne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: DURS) iz leta 2007, ni spremenila.

3. Po mnenju ministrstva pojasnilo DURS, na katerega se sklicuje tožnik v predlogu, ne predstavlja novega dejstva oziroma novega dokaza. Namen novih dejstev oziroma novih dokazov je namreč odprava nepopolno ali nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi napačne presoje odločilnih dejstev in dokazov pa postopka po praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (I Up 559/99) ni mogoče obnoviti. Neuporaba pojasnila DURS bi po mnenju ministrstva lahko pomenila le napačno presojo odločilnih dejstev, kar pa ni obnovitveni razlog niti po določbah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) niti po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Ker zatrjevani obnovitveni razlog ni izkazan, je ministrstvo predlog tožnika za obnovo postopka na podlagi prvega odstavka 267. člena ZUP zavrglo.

4. Zoper odločitev o zavrženju predloga je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri vztraja, da predstavlja obnovitveni razlog dejstvo, za katerega je izvedel dne 9. 10. 2019, ko je prejel sporočilo FURS, iz katerega izhaja, da se davčna upravna praksa v zvezi z upoštevanjem starostnih mej pri obračunu dohodnine od objave pojasnila DURS iz leta 2007 v zadnjih dvanajstih letih ni spremenila. Zaradi načela zakonitosti ter vezanosti organa na lastne prejšnje odločitve bi uporaba pojasnila lahko imela za posledico drugačno presojo ter uporabo določila 113. člena ZDoh-2. Glede sklicevanja ministrstva za odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 559/99 navaja, da si primera v bistvenem nista podobna. Ministrstvu očita, da obstoja obnovitvenega razloga ni preizkusilo, saj ni ugotavljalo, ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Poudarja, da se je dolžan organ do ključnih navedb v predlogu izjasniti, sicer gre za kršitev procesnega prava. Zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

5. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge za odločitev, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet sodne presoje v tej zadevi je odločitev ministrstva, da zavrže predlog tožnika za obnovo pritožbenega postopka, ki je bil končan z odločbo št. DT-499-01-47/2019-3 z dne 24. 9. 2019, s katero je bila zavrnjena pritožba, ki jo je tožnik vložil zoper odločbo o odmeri dohodnine za leto 2017. Tožnik je obnovo postopka predlagal iz razloga po prvem odstavku 89. člena ZDavP-2 oziroma po 1. točki 260. člena ZUP zaradi novih dejstev in dokazov, za katera naj bi izvedel po izdaji odločbe in ki bi po njegovem mnenju lahko, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljali v postopku do drugačne odločitve. Po četrtem odstavku v povezavi s prvim odstavkom 89. člena ZDavP-2 je obnovo postopka iz navedenega razloga mogoče predlagati v šestih mesecih od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze, po preteku petih let od vročitve odločbe zavezancu za davek pa se obnova ne more več začeti.

8. V zadevi ni spora o tem, da je predlog za obnovo postopka podal tožnik kot upravičena oseba, prav tako ni spora, da je predlog popoln, pravočasen in dovoljen, saj se nanaša na postopek, ki je končan z dokončno odločbo.

9. Sporen pa ostaja verjeten obstoj okoliščine, na katero se predlog nanaša, to je, ali zatrjevano dejstvo, na katerega se v predlogu sklicuje tožnik, po vsebini predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz, zaradi katerega je po prvem odstavku 89. člena ZDavP-2 oziroma po 1. točki 260. člena ZUP postopek mogoče obnoviti.

10. Po mnenju tožnika predstavlja novo dejstvo ugotovitev, da se praksa davčnih organov, kot je razvidna iz pojasnila DURS št. 4210-409/2007 z dne 23. 10. 2007, glede upoštevanja starostne meje pri uporabi tretjega odstavka 113. člena ZDoh-2, ki določa starostno mejo kot enega od pogojev za priznanje posebne osebne olajšave rezidentov s statusom dijaka ali študenta,1 v času od sprejema mnenja DURS v letu 2007 do odločitve ministrstva v pritožbenem postopku ni spremenila. Navedeno po prepričanju tožnika pomeni, da bi upravni organ moral pojasnilo oziroma svojo dolgoletno prakso pri razlagi citirane zakonske odločbe (zaradi načela zakonitosti ter vezanosti na svoje prejšnje odločitve) uporabiti tudi v zadevi pri odločanju v postopku odmere dohodnine tožniku za leto 2017. Svojega stališča v pojasnilu, da je v primerih, ko ZDoh-2 kot pogoj za priznanje olajšave določa starostno mejo, treba dopolnitev določene starosti upoštevati na letnem nivoju, namreč davčni organ pri odločanju v tožnikovem primeru ni upošteval, ker je štel, da je tožniku v letu 2017 posebna olajšava po tretjem odstavku 113. člena ZDoh-2 pripadala le do njegovega dopolnjenega 26. leta starosti in torej ne v celotnem letu 2017, v katerem je tožnik dopolnil 26 let. 11. Po upravno sodni praksi je razlog obnove postopka zaradi novih dejstev in novih dokazov lahko le okoliščina, ki se nanaša na relevantno dejansko stanje za odločanje v upravnem postopku.2 Nova dejstva in novi dokazi morajo biti stvarni, in ne sme iti le za njihovo napačno presojo, saj zaradi napačne presoje odločilnih dejstev in dokazov upravnega postopka ni mogoče obnoviti.3 Tudi (naknadno) pridobljena stališča in mnenja upravnih organov niso novo dejstvo in nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Drugačna (materialnopravna) razlaga zadeve, ki temelji na istem dejanskem stanju, namreč pomeni le drugačno presojo istih dejstev, kar pa ni novo dejstvo in tudi ne nov dokaz.4 Novega dejstva in novega dokaza tudi ne predstavlja spremenjena sodna ali upravna praksa glede razlage posameznih določb predpisa.5 Nepravilna uporaba pravnih predpisov v prejšnjem postopku ne more predstavljati razloga za obnovo postopka.

12. Zatrjevana dolgoletna praksa davčnega organa, na katero se tožnik sklicuje v predlogu za obnovo postopka, ki naj bi bila razvidna iz pojasnila DURS iz leta 2007, po presoji sodišča ne predstavlja novega dejstva oziroma novega dokaza, zaradi katerega bi bila obnova davčnega postopka lahko dopustna. Omenjena praksa namreč predstavlja po svoji vsebini materialnopravno stališče davčnega organa o pravilni razlagi in uporabi določb ZDoh-2 o davčnih olajšavah, pri katerih je eden od pogojev doseganje ali preseganje starostne meje zavezanca ali druge osebe. Zatrjevano novo dejstvo oziroma nov dokaz tako ni del relevantnega dejanskega stanja zadeve, pač pa gre za vprašanje, ali je davčni organ pravilno upošteval svoje (v pojasnilo povzeto) stališče, kar pa ne more predstavljati v predlogu zatrjevanega obnovitvenega razloga, saj gre za vprašanje materialnega prava oziroma spremenjene prakse upravnega organa pri razlagi materialnopravnih določb. 13. Kršitve določb prava bi lahko tožnik uveljavljal v tožbi v upravnem sporu, ki jo je imel možnost vložiti zoper odločbo o odmeri dohodnine, na kar je bil tožnik v pravnem pouku odločbe ministrstva št. DT-499-01-47/2019-3 z dne 24. 9. 2019 tudi pravilno poučen. Razlogi za obnovo upravnega postopka kot izrednega pravnega sredstva pa so omejeni le na tiste kršitve, ki so v zakonu izrecno naštete, te pa, kot obrazloženo, ne zajemajo kršitev materialnopravnih določb. 14. Ker je izpodbijani sklep po vsebini pravilen in zakonit, davčni organ pa se je v njegovi obrazložitvi tudi opredelil do navedb tožnika v predlogu, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, v postopku med strankama ni bilo sporno (sporno je bilo le vprašanje pravilne razlage in uporabe določb procesnega zakona, ki opredeljuje zatrjevani obnovitveni razlog), je sodišče v zadevi odločilo na seji brez opravljene glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Po določbi tretjega odstavka 113. člena ZDoh-2 se rezidentu, ki se izobražuje in ima status dijaka ali študenta, do dopolnjenega 26. leta starosti prizna zmanjšanje davčne osnove od dohodka za opravljeno začasno ali občasno delo na podlagi napotnice pooblaščene organizacije ali Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, ki opravlja dejavnost posredovanja dela dijakom in študentom, v skladu s predpisi s področja zaposlovanja, v znesku 3.500 eurov. Navedena olajšava se prizna tudi osebi, ki izpolnjuje pogoje iz prejšnjega stavka in je starejša od 26 let, če se vpiše na študij do 26. leta starosti, in sicer za dodiplomski študij za dobo največ šest let od dneva vpisa in za podiplomski študij za največ štiri leta od dneva vpisa. 2 Sodba VSRS I Up 504/2003 z dne 31. 3. 2005. 3 Sodba VSRS I Up 559/99 z dne 12. 6. 2003. 4 Sodba UPRS III U 49/2018- z dne 5. 6. 2019. 5 Sodba UPRS I U 251/2016 z dne 17. 1. 2017.