Jedro

Vprašanje delitve konkretnega skupnega premoženja ne more biti stvar javnega reda Republike Slovenije. Odločitev nemškega sodišča ne nasprotuje temeljnim ustavnim načelom Republike Slovenije ali njenim prisilnim predpisom. Sodna praksa, ki se oblikuje o posameznih vprašanjih izven pravkar navedenih okvirov, ni del javnega reda v smislu 100. člena ZMZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Udeleženca tega delibacijskega postopka sta v času trajanja njune zakonske zveze živela v Nemčiji. Ko je med njima prišlo do spora, je nasprotna udeleženka s skupnega bančnega računa, na katerem sta bila oba pooblaščena za dvigovanje, dvignila več denarja, kot je znašal njen delež. Zato je Višje deželno sodišče Dusseldorf s sodbo z dne 13.8.1998 pod opr. št. 13 U 174/94 4 O 149/97 v zvezi s sodbo Deželnega sodišča Wuppertal z dne 13.8.1997 pod opr. št. 4 O 149/97 nasprotni udeleženki naložilo, da mora predlagatelju plačati 117.625 DEM s pp, s sklepom z dne 6.10.1998 pa je sodišče prve stopnje odločilo še o pravdnih stroških.

Okrožno sodišče v Celju je v delibacijskem postopku priznalo veljavnost navedenih sodnih odločb, ker je ugotovilo, da so izpolnjene vse predpostavke in da tuja sodna odločba ne nasprotuje javnemu redu Republike Slovenije.

Ugovor nasprotne udeleženke je prvo sodišče zavrnilo in v razlogih odgovorilo na vse trditve nasprotne udeleženke, tudi na napačno stališče o pristojnosti sodišča Republike Slovenije za odločanje o celotnem skupnem premoženju in na trditve, da naj bi ločeno obravnavanje posameznih delov skupnega premoženja nasprotovalo javnemu redu Republike Slovenije. Dodatno je še pojasnilo, da je nemško sodišče pri svoji odločitvi uporabilo vsebinsko enako pravno pravilo, kot velja pri nas v primeru samovoljne odtujitve posameznega dela skupnega premoženja in da s tujo sodno odločbo naloženi znesek ne presega deleža nasprotne udeleženke na skupnem premoženju.

Nasprotna udeleženka v pravočasni pritožbi proti temu sklepu uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ni pravilno, da je slovensko sodišče glede pristojnosti zastopalo enako stališče kot nemško, saj tega ni zanimalo skupno premoženje v Sloveniji. Naše sodišče bi moralo zadevo presojati z vidika delitve celotnega skupnega premoženja. Ta delitev bi bila v posledici izvršitve tuje sodne odločbe onemogočena, saj omogoča predlagatelju, da se z izvršbo usede na delež nasprotne udeleženke na vsem premoženju, ki ostaja še v Sloveniji. Zato nasprotna udeleženka vztraja pri ugovoru o sodni praksi, po kateri je treba sklad skupnega premoženja zakoncev vedno enovito in hkrati obravnavati. Zahtevek za določitev deleža na posameznem delu premoženja naj ne bi bil možen. Zato je nasprotna udeleženka prepričana, da sporna tuja sodna odločba nasprotuje našemu pravnemu redu.

Pritožba ni utemeljena.

Za priznanje tuje sodne odločbe ima naša država uzakonjen sistem omejenega preizkusa, kar pomeni, da v delibacijskem postopku sodišče ne preizkuša vsebinske pravilnosti tuje sodne odločbe. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99 - ZMZPP) v določbah 96. do 102. člena določa le preizkus, ali so bile izpolnjene nekatere najpomembnejše procesne predpostavke in ali bi bil učinek priznanja v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije.

Pravilno je stališče prvega sodišča, da sodišče Republike Slovenije ni izključno pristojno za odločanje o skupnem premoženju slovenskih državljanov, ki se nahaja v tuji državi. Za tako stališče ni podlage niti v določbi 67. člena niti v kateri drugi določbi ZMZPP. Sodišče je oprlo svojo odločitev na slovenski zakon, zato ni razumljiv pritožbeni očitek o neprimernosti enakega stališča o pristojnosti, kot ga je zavzelo nemško sodišče. V obravnavani zadevi ne gre za nobeno od situacij iz 97. ali 98. člena ZMZPP, ki obravnavata vprašanja pristojnosti tujega sodišča. Pravilna je tudi zavrnitev ugovora, da naj bi učinek priznanja obravnavane tuje sodne odločbe nasprotoval javnemu redu Republike Slovenije. Vprašanje delitve konkretnega skupnega premoženja ne more biti stvar javnega reda Republike Slovenije. Odločitev nemškega sodišča ne nasprotuje temeljnim ustavnim načelom Republike Slovenije ali njenim prisilnim predpisom. Sodna praksa, ki se oblikuje o posameznih vprašanjih izven pravkar navedenih okvirov, ni del javnega reda v smislu 100. člena ZMZPP. Že samo ti razlogi zadostujejo za zavrnitev pritožbe. Kategorično sklicevanje nasprotne udeleženke na sodno prakso glede enovitega in hkratnega obravnavanja skupnega premoženja zakoncev kot edinega možnega načina je torej v delibacijskem postopku pravno neupoštevno. Le zaradi pritožničinega kategoričnega vztrajanja pri tem stališču pritožbeno sodišče dodaja, da je tudi nepravilno, saj je glede na konkretno situacijo v posameznih primerih možno tudi ločeno obravnavanje posameznih spornih delov skupnega premoženja. Enak odgovor velja tudi za trditev nasprotne udeleženke, da bi izvršitev priznane tuje sodne odločbe dejansko onemogočila delitev skupnega premoženja obeh udeležencev. Ta trditev pa je poleg tega še v nasprotju z njenimi trditvami v ugovoru, da v Nemčiji dvignjena denarna sredstva nikakor ne presegajo vrednosti preostalega skupnega premoženja, to je stanovanjske hiše v Sloveniji z vsem pohištvom, gospodinjskimi aparati, opremo, zlatnino, osebnim avtomobilom itd. Ker je sodišče pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje tuje sodne odločbe, je vrhovno sodišče na podlagi določb 111. člena ZMZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 2. točko 365. člena ZPP pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.