Jedro

Rekonstrukcija je ponovitev dejanj oziroma dogajanja v enakih ali bistveno podobnih razmerah, da bi se moglo ugotoviti, ali je do dogodka prišlo na zatrjevani način. Rekonstrukcija kot način dokazovanja v ZPP ni posebej urejena. Še najbližje je ogledu, ki ga ureja 220. člen ZPP. V prvem odstavku 220. člena ZPP je določeno, da se ogled opravi, če je za ugotovitev kakšnega dejstva ali za pojasnitev kakšne okoliščine potrebno, da si sodišče stvar neposredno ogleda. Število dokaznih sredstev pa ni omejeno le na tista, ki jih ZPP neposredno ureja. To je posledica načela proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP - katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Zato tudi ni nedopustna rekonstrukcija, kjer dokazovanje ni osredotočeno le na neposredno čutilno zaznavanje lastnosti stvari (ogled), temveč je predmet zaznavanja vzročno-posledični potek dogodkov kot celota.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 57.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2008 (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev 3.815,83 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka (zavarovanka) od tožene stranke (zavarovalnice) vtožuje plačilo škode, ki naj bi ji nastala s tem, ko naj bi 10. 11. 2008 pri prevažanju orodij za brizganje plastike z viličarjem zapeljala na paleto, pri tem pa so nekatera orodja padla z nosilnih vilic viličarja in poškodovala tista orodja, ki so bila zložena na tleh.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo potem, ko je na podlagi izvedenskega mnenja Inštituta X (v nadaljevanju izvedensko mnenje Inštituta X) ugotovilo, da do škodnega dogodka ni moglo priti na zatrjevani način. Glede na podatke o teži prevažanih orodij in moči viličarja se je namreč izkazalo, da je motor viličarja prešibak, da bi zapeljal na paleto višine 114 milimetrov.

7. Tožeča stranka v pritožbi graja odločitev sodišča prve stopnje, da ni izvedlo še predlagane rekonstrukcije dogodka. V zvezi s tem zatrjuje, da „so izvedenci odgovarjali zgolj teoretično in izhajali iz fizikalnih izračunov, ki pa so, ne glede na njihove zakonitosti, nekaj drugega kot dejanske razmere.“

8. Rekonstrukcija je ponovitev dejanj oziroma dogajanja v enakih ali bistveno podobnih razmerah, da bi se moglo ugotoviti, ali je do dogodka prišlo na zatrjevani način. Rekonstrukcija kot način dokazovanja v ZPP ni posebej urejena. Še najbližje je ogledu, ki ga ureja 220. člen ZPP. V prvem odstavku 220. člena ZPP je določeno, da se ogled opravi, če je za ugotovitev kakšnega dejstva ali za pojasnitev kakšne okoliščine potrebno, da si sodišče stvar neposredno ogleda. Število dokaznih sredstev pa ni omejeno le na tista, ki jih ZPP neposredno ureja.(1) To je posledica načela proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP - katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Zato tudi ni nedopustna rekonstrukcija, kjer dokazovanje ni osredotočeno le na neposredno čutilno zaznavanje lastnosti stvari (ogled), temveč je predmet zaznavanja vzročno-posledični potek dogodkov kot celota.

9. Vendar pa je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi izvedbo rekonstrukcije povsem utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je bil opis poteka zatrjevanega škodnega dogodka tako pomanjkljiv, da bi izvedba rekonstrukcije predstavljala nadomeščanje pomanjkljive trditvene podlage z izvajanjem dokazov. To pa ni dopustno ob upoštevanju določbe 212. člena ZPP, ki v relevantnem delu določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Posledično pa je irelevantno tudi, ali je tožeča stranka rekonstrukcijo predlagala pravočasno, ali pa je bila s svojim predlogom prekludirana.

10. Ne drži pritožbeni očitek, da so izvedenci Inštituta X odgovarjali „zgolj teoretično.“ Opravili so namreč ogled v delavnici tožeče stranke in ob tem izvedli tudi ustrezne meritve zato, da so ob upoštevanju pravil stroke izpeljali sklep o tem, da potek dogodkov, kot ga utemeljuje tožeča stranka, sploh ni možen. Tožeča stranka pa tudi neutemeljeno izpostavlja, da bi bilo potrebno izvesti rekonstrukcijo dogodka zaradi nasprotja med drugim izvedenskim mnenjem (izvedenskim mnenjem Inštituta X) in mnenjem izvedenca B. L., ki je v obravnavani zadevi pripravil prvo izvedensko mnenje aprila 2014. Pritožnica povsem spregleda, da je izvedenec B. L. 24. 6. 2014 pripravil tudi dopolnitev izvedenskega mnenja. V tej dopolnitvi pa je zapisal, da lahko kompetenten odgovor o možnosti nastanka poškodb na orodjih pri padcu z viličarja poda le raziskovalna institucija. Ker že iz odgovorov izvedenca B. L. izhaja, da odgovora na vprašanje ne more podati, so bili izpolnjeni pogoji za postavitev novega izvedenca iz 254. člena ZPP. Tako sploh ni podano nasprotje med izvedenskim mnenjem, pač pa je šlo za situacijo, ko se pomanjkljivosti prej podanega mnenja ni dalo razjasniti, zato je sodišče pravilno postopalo, ko je zahtevalo mnenje drugega izvedenca, to je Inštituta X. 11. Ker že do škodnega primera ni prišlo na zatrjevani način, se kot nerelevantne izkažejo pritožbene navedbe o kasnejšem prenehanju veljavnosti zavarovalne pogodbe dne 10. 9. 2011. Zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. J. Zobec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2006, druga knjiga, str. 359.