Jedro

Stališče, da v primeru smrti več bližnjih oseb ni mogoče matematično podvajati zneskov odškodnine za duševne bolečine, ki se prisojajo, ko oškodovancu umre le ena bližnja oseba, ni pravilno.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža na 20.400 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2006 do plačila, izrek o stroških pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.033,52 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, v presežku pa se pritožba tožene stranke zavrne ter se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje; tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti 12,08 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 796,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi smrti bližnjih oseb. Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku plačati 44.736,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo in obveznost tožene stranke znižalo na 12.518,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavzelo je stališče, da v primeru smrti več bližnjih oseb ni mogoče sprejeti enostavnega podvajanja odškodnin, ki se prisojajo za duševne bolečine zaradi smrti ene bližnje osebe, saj gre za enotno škodo, ki izvira iz istega škodnega dogodka.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in da se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Navaja, da je sporno vrednotenje škode, ki mu je nastala. Res je, da škodo tožnik doživlja skozi isto časovno obdobje, vendar gre za škodo zaradi izgube dveh bližnjih oseb. Čustveni odnos in navezanost se odraža na drugačen način v odnosu do partnerja kot v odnosu do otrok, sploh pa ob izgubi družine kot celote. Zato je kljub temu, da je tožnik obe osebi izgubil v istem škodnem dogodku, izgubo teh oseb treba šteti kot dvojno škodo. Tožnik še danes zaradi izgube trpi, navezan je bil na celotno družino ter na vsako od izgubljenih oseb posebej. Prav tako je napačen zaključek pritožbenega sodišča, da tožnik ni utrpel katastrofalne škode. Izguba bližnjih oseb je nenadomestljiva, tožnik še danes ni čustveno rehabilitiran. Izgube ne bo nikoli prebolel, glede na njegovo starost in pričakovano življenjsko dobo pa bo škodne posledice trpel desetletja.

3. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija je delno utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370 člena ZPP), izhaja, da sta 30. 7. 2005 v prometni nesreči umrli žena in 6-letna hči tožnika. Povzročitelj prometne nesreče je imel vozilo zavarovano pri toženi stranki. Ta je 11. 2. 2006 tožniku izplačala nesporni del odškodnine v višini 5.000.000 SIT oziroma sedaj 20.864,63 EUR. Tožnik in njegova žena sta postala par, ko sta bila stara 15 let, pri 21. letih pa sta se poročila in imela otroka. Načrtovala sta še enega otroka. Ob škodnem dogodku je bil tožnik star 27 let. Po nesreči je bil mesec dni v bolniškem staležu, en mesec pa na dopustu. Psihiater mu je predpisal antidepresive, vendar jih je tožnik odklonil. Po nesreči je ves čas razmišljal le škodnem dogodku, bil je nervozen in imel težave s spanjem. Še sedaj pogosto sanja o ženi in hčerki, ima pogoste glavobole, podoživlja nesrečo in nima nobene volje. Razmišlja o samomoru. Po nesreči je zamenjal kraj zaposlitve, preselil se je iz skupnega stanovanja ter shujšal za 15 kilogramov. Tožnik nima spominskih motenj, intelektualno funkcionira v mejah povprečja. Pretrpel je akutno reakcijo na stres s postravmatsko stresno motnjo in s prilagoditveno motnjo. Njegovo duševno ravnovesje je bilo hudo porušeno, hudo je obremenjen in negotov v povezavi s prihodnostjo, o škodnemu dogodku zelo nerad govori. Med ženo in tožnikom je obstajala visoka stopnja obojestranske čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, razumevanja, zaupanja in medsebojne pomoči. Večino prostega časa je tožnik preživljal v krogu družine. Zaradi navedenega tožnik trpi duševne bolečine in jih bo trpel tudi v prihodnosti.

6. Pravno podlago za prisojo pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjih oseb predstavljata določbi prvega odstavka 180. člena in 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za prestano škodo ter določba 182. člena OZ za bodočo škodo. Po teh določbah sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje in duševnih bolečin ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so prisotne pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom.

7. Revident utemeljeno izpostavlja vprašanje pravilnosti stališča pritožbenega sodišča, da v primeru smrti več bližnjih oseb ni mogoče matematično podvajati zneskov odškodnine za duševne bolečine, ki se prisojajo, ko oškodovancu umre le ena bližnja oseba. Po oceni revizijskega sodišča takšno stališče ni pravilno. Tožnik je v prometni nesreči izgubil celotno družino, zato so duševne bolečine, ki jih trpi in jih bo trpel tudi v prihodnosti, prisotne v bistveno višji meri, kot je ocenilo sodišče druge stopnje. Kljub temu, da tožnikove duševne bolečine izvirajo iz istega škodnega dogodka, dejstvo, da tožnik trpi duševne bolečine zaradi izgube žene in mladoletne hčerke v istem časovnem obdobju, upravičuje odmero višje odškodnine, celo višje odškodnine, kolikor bi znašala, če bi le matematično sešteli višino dveh povprečnih odškodnin, ki se prisojata v podobnih primerih za duševne bolečine, ki jih oškodovanci trpijo za smrt ene bližnje osebe. Revizijsko sodišče se tudi strinja z revidentom, da izgubo žene doživlja drugače kot izgubo hčerke ter da tudi zato ni mogoče pritrditi pritožbenemu sodišču, da gre za enotno škodo, ki upravičuje odmero enotne odškodnine. Prav tako ni pravilno stališče drugostopenjskega sodišča, da je glede na tožnikovo starost ob škodnem dogodku (star je bil 27 let) in glede na dejstvo, da je pred njim obdobje človekove največje ustvarjalne moči, pričakovati, da si bo čustveno lažje opomogel. Ravno nasprotno, zaradi tožnikove mladosti, so njegove duševne bolečine ob izgubi žene in otroka večje. Nesiguren je v svojo prihodnost, duševne bolečine pa ga bodo spremljale še vse njegovo življenje, ki je pred njim.

8. Ni pa se mogoče strinjati z revidentovim stališčem, da nastala škoda sodi med katastrofalne škode. Katastrofalna škoda je po sodni praksi namreč tista škoda, ki v največjem obsegu onemogoča normalne življenjske aktivnosti (na primer tetraplegija in podobne poškodbe). Škoda, ki nastane zaradi trpljenja duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega, v tem pomenu ni katastrofalna, saj oškodovanec zaradi tega ni fizično prikrajšan za udejstvovanje v nadaljnjem življenju. Res pa je, da je tožniku nastala škoda v obsegu, ki upravičuje odmero odškodnine na zgornji meji odškodnin, ki se odmerjajo za podobne primere.

9. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava zaradi znižanja odškodnine za duševne bolečine zaradi izgube bližnjih oseb je utemeljen. Sodišči nižjih stopenj sta napačno uporabili prvi odstavek 180. člena, 179. člen ter določbo 182. člena OZ pri presoji višine odškodnine za negmotno škodo, ki jo je utrpel tožnik. Po oceni revizijskega sodišča predstavlja, upoštevajoč kriterije iz 179. člena OZ, pravično denarno odškodnino za opisane tožnikove duševne bolečine znesek 20.400 EUR, pri tem pa je revizijsko sodišče upoštevalo, da je tožena stranka tožniku že plačala nesporni del odškodnine, ki po revalorizaciji, ki sta jo opravili že sodišči prve in druge stopnje, znaša 22.030,41 EUR.

10. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP in 378. člena ZPP odločilo kot izhaja iz izreka revizijske odločbe. Sprememba prisojene odškodnine je narekovala tudi spremembo odločitve o vseh stroških postopka. Upoštevaje končni uspeh je tožnik v postopku na prvi stopnji uspel v višini 44 %. Njegovi odmerjeni stroški v postopku na prvi stopnji znašajo 3.759,69 EUR, 44 % od tega pa 1.654,26 EUR. Stroški tožene stranke znašajo 1.108,46 EUR, 56 % od tega pa 620,74 EUR. Zato mora tožena stranka tožniku po medsebojnem pobotu povrniti 1.033,52 EUR pravdnih stroškov. Uspeh tožene stranke na drugi stopnji pri pritožbenem izpodbijanju 32.217,63 EUR in uspehu v višini 11.817,63 EUR znaša 37 %. Pritožbeni stroški toženke znašajo 1.195,15 EUR, 37 % od tega pa 442,21 EUR. Pritožbeni stroški tožnika znašajo pa 721,10 EUR, njegov uspeh pa 63 %, kar znaša 454,29 EUR, zato mora tožena stranka po medsebojnem pobotu tožniku povrniti stroške njegovega odgovora na pritožbo ter sodne takse za pritožbo v višini 12,08 EUR. Ker je tožnik v reviziji izpodbijal 33.383,41 EUR, uspel pa je z zneskom 20.400 EUR, njegov revizijski uspeh znaša 61 %. Tožnikovi revizijski stroški znašajo 550,83 EUR za revizijo, z 20 % DDV za odvetniške storitve v višini 110,17 EUR in sodno takso za revizijo v višini 644,36 EUR. Tožena stranka mora tožniku povrniti 61 % teh stroškov, kar znaša 796,27 EUR, skupaj 1.305,36 EUR Revizijsko sodišče je tožniku prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od revizijskih stroškov. Odločitev o vseh stroških postopka temelji na določbah prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP, prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP ter določbah Odvetniške tarife.