Jedro

Tožnik kot profesionalni udeleženec pri sklepanju zavarovalnih poslov bi moral pri svojem delu delovati s skrbnostjo dobrega gospodarja, torej z višjo stopnjo skrbnosti, kot se pričakuje od povprečnega človeka, saj je bil profesionalni zavarovalni zastopnik z veljavnim dovoljenjem za zavarovalno zastopanje. Na področju opravljanja zavarovalnih poslov je namreč bistveno spoštovanje načela poštenosti, vestnosti in spoštovanja dobrih poslovnih običajev, pri čemer se mora nujno upoštevati tudi varstvo strank zavarovalnice kot potrošnikov. Zaradi tožnikovega nepravočasnega odvajanja že plačanih zavarovalnih premij bi glede na določbo tretjega odstavka 937. člena OZ obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi dogovorjeno zavarovalnino oziroma odškodnino, prenehala. Zato ravnanja tožnika, ki je vplačane premije zadržal, vsekakor pomeni kršitev dobrih poslovnih običajev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju Agencija) je na podlagi drugega odstavka 317. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar) z odločbo, št. 40100-1848/10-22 z dne 27. 10. 2010 (v nadaljevanju odločba o začetku postopka), začela postopek za odvzem dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja tožniku. Agencija je nadaljevala postopek in ga končala z odločbo o odvzemu dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, št. 40108-0910/12-22 z dne 30. 5. 2012 (v nadaljevanju odločba o odvzemu dovoljenja), sprejeto na podlagi določbe 5 točke šestega odstavka 230. člena ZZavar, ki je predmet tega upravnega spora. S to odločbo je Agencija ugotovila, da je tožnik kot zavarovalni zastopnik v delovnem razmerju pri Zavarovalnici T. pri opravljanju poslov zavarovalnega zastopnika v daljšem časovnem obdobju pri sklepanju zavarovanj v nasprotju s 5. točko šestega odstavka 230. člena ZZavar huje kršil dobre poslovne običaje pri opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja v odnosu do zavarovalcev na način, da je gotovino zadrževal toliko časa, da je bila stranka s strani Zavarovalnice T. že opominjana k plačilu, čeprav je znesek premije že plačala v gotovini ob sklenitvi pogodbe, s čimer je stranke zavajal oziroma ravnal v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji glede sklepanja zavarovanja v odločbi navedenih primerih (1. točka izreka) in odločila, da se tožniku odvzame dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, ki ga je pridobil z odločbo Agencije, št. 30220-2072/03-4-ZN z dne 17. 11. 2003 (2. točka izreka), ter da mora tožnik plačati 208,00 EUR pavšalno določenih stroškov nadzora v 15 dneh.

2. Tožnik s tožbo zahteva odpravo odločbe Agencije o odvzemu dovoljenja z dne 30. 5. 2012 ter predlaga, da se zadeva vrne v nov postopek, oziroma podredno, da se zadeva vrne v ponovno odločanje Agenciji. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka. Zatrjuje nepravilno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Pri tem zatrjuje, da s tem, ko ni nemudoma predal prejetega denarja svojemu delodajalcu, ni kršil dobrih poslovnih običajev v razmerju do strank in da zato ne obstoji razlog za odvzem dovoljenja po 5. točki šestega odstavka 230. člena ZZavar. Strankam je vedno pojasnil, zakaj je prišlo do urgenc Zavarovalnice T. po plačilu premije in so mu stranke še vedno zaupale. V postopku je predložil tudi izjave vseh treh strank, katere je zavarovalnica po nepotrebnem terjala za plačilo premije, v katerih pa ni zaznati, da bi mu stranke ta dejanja zamerile. Pogodbo o zaposlitvi pri Zavarovalnici T. je odpovedal, ga je pa zavarovalnica tožila na plačilo pogodbene kazni, ker se je hotel zaposliti pri drugi zavarovalnici. Ta dejanja njegovega nekdanjega delodajalca kažejo na to, da ne želijo imeti konkurence na svojem območju.

3. Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in zavrnitev stroškovnega zahtevka. Po določbi 285. člena ZZavar stranke ne smejo navajati novih dejstev in novih dokazov, ki niso bili obravnavani že v postopku do izdaje določbe o odvzemu dovoljenja. Glede tožnikovega očitka, da v postopku zavarovalnica ni ovrednotila izjav zavarovalcev, meni, da se v postopku odvzema dovoljenja primarno uporabljajo določbe ZZavar in šele subsidiarno določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zavarovalnica T. kot predlagatelj odvzema dovoljenja v samem postopku odvzema ni bila stranka, saj Agencija ukrepe nadzora izreka po uradni dolžnosti (307. člen ZZavar). Zato ni pomembno, kakšen je subjektivni odnos zavarovalcev do očitanih kršitev. Tožnik je po izdaji odločbe o začetku postopka imel možnost podati svoje pripombe, tožena stranka pa se je do teh pripomb opredelila in jih argumentirano zavrnila. Zavarovalci so ne glede na podano izjavo v korist tožniku ravnali na način, da so obvestili Zavarovalnico T., da so terjatve že poravnali ob sklenitvi zavarovanja in da niso nič dolžni, Zavarovalnica T. pa je prav zaradi teh izjav začela interno preiskavo, na podlagi katere je tudi Agenciji podala predlog za odvzem dovoljenja tožniku. V nadaljevanju tožena stranka opozarja na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in Zavarovalnega kodeksa (v nadaljevanju Kodeks).

4. Tožba ni utemeljena.

5. Proti odločbi, s katero je Agencija začela postopek za odvzem dovoljenja, ni posebnega sodnega varstva (drugi odstavek 282. člena ZZavar). Zato jo je tožnik lahko izpodbijal s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi o odvzemu dovoljenja (četrti odstavek 282. člena ZZavar) v tem upravnem sporu.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik v treh primerih po sklenitvi zavarovalne pogodbe in takojšnjem plačilu zavarovalne premije denar začasno zadržal in ga ni takoj odvedel Zavarovalnici T. Tako je v prvem primeru zadržal 296,96 EUR premije od sklenitve pogodbe dne 10. 2. 2010 do 22. 6. 2010, ko je bil opozorjen, da mora denar odvesti zavarovalnici, v drugem primeru je bila stranka petkrat opomnjena k plačilu premije 130,00 EUR, tretja stranka pa trinajstkrat k plačilu premije v skupnem znesku 760,90 EUR, ki jih je tožnik odvedel zavarovalnici šele 26. 3. 2010, čeprav je iz pobotnice razvidno, da ga je stranka plačala že 3. 8. 2009. Kljub tem nespornim ugotovitvam je tožnik menil, da ni kršil dobrih poslovnih običajev in da torej ne obstaja razlog za odvzem dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja.

7. Na podlagi 5. točke šestega odstavka 230. člena ZZavar lahko Agencija odvzame dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja, če je zavarovalni zastopnik oziroma posrednik huje kršil dobre poslovne običaje pri opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja. Tožena stranka je svojo odločbo o odvzemu dovoljenja oprla na določbe ZZavar, OZ in Kodeksa, pri tem pa opredelila dobre poslovne običaje kot tiste navade in določena ustaljena ravnanja, ki se pričakujejo od udeležencev poslov in za katere razumni pogodbeniki menijo, da jih je treba spoštovati pri nastopanju na trgu, pri čemer morajo profesionalni udeleženci ravnati tudi z višjo stopnjo skrbnosti. Vrhovno sodišče se strinja z navedeno opredelitvijo dobrih poslovnih običajev in tudi s stališčem tožene stranke, da bi moral tožnik kot profesionalni udeleženec pri sklepanju zavarovalnih poslov pri svojem delu delovati s skrbnostjo dobrega gospodarja, torej z višjo stopnjo skrbnosti, kot se pričakuje od povprečnega človeka, saj je bil profesionalni zavarovalni zastopnik z veljavnim dovoljenjem za zavarovalno zastopanje. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je na področju opravljanja zavarovalnih poslov tudi bistveno spoštovanje načela poštenosti, vestnosti in spoštovanja dobrih poslovnih običajev, pri čemer se mora nujno upoštevati tudi varstvo strank zavarovalnice kot potrošnikov.

8. S plačilom zavarovalne premije so zavarovalci bili v dobri veri, da jim bo zavarovalnica izplačala zavarovalnino oziroma odškodnino, če bi do škodnega dogodka res prišlo. Na morebitne zaplete pri realizaciji zavarovalnih pogodb je zavarovalnica stranke opozarjala v svojih opominih, ko jim je obrazložila, da zaradi domnevnega neplačila premije stranke ne bi imele zavarovalnega kritja oziroma bi lahko prišlo do kompenzacije odškodnine z neplačano premijo. Po določbi tretjega odstavka 937. člena OZ namreč obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi dogovorjeno zavarovalnino oziroma odškodnino, preneha v primeru, če zavarovalec ne plača premije do njene zapadlosti. Prav slednje pa bi se lahko zgodilo zaradi tožnikovega nepravočasnega odvajanja že plačanih zavarovalnih premij. Po presoji Vrhovnega sodišča zato ravnanja tožnika v navedenih treh primerih vsekakor pomenijo kršitev dobrih poslovnih običajev.

9. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe o odvzemu dovoljenja z dne 30. 5. 2002 pravilen in da je odločba pravilna in zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 281. člena ZZavar).

10. Vrhovno sodišče je tožbo zavrnilo, zato tožnik na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške tega postopka.

11. Ker tožena stranka zahteve glede plačila stroškov postopka ni postavila opredeljeno (drugi odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), Vrhovno sodišče o njenih stroških ni odločalo.