Jedro

Pritožbeno sodišče je o materialnopravnem vprašanju izpolnjevanja pogojev po 39. a členu ZPIZ-2 v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 87. člena ZPol v zvezi s 399. členom ZPIZ-2, že zavzelo stališče v več zadevah. Štelo je, da v takšnih primerih, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje po 399. členu ZPIZ-2 v zvezi z določbami ZPol se šteje, da gre za izpolnjevanje pogojev po posebnih predpisih, kar pomeni upokojitev pod drugačnimi (milejšimi) pogoji, kot jih določa splošni predpis ZPIZ-2 v določbah 27. in 29. člena. Glede na prvi odstavek 39. a člena ZPIZ-2 pridobi pravico do izplačila 20 % pokojnine le zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, torej izključno v primeru, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 27. oziroma 29. členu ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 5. 8. 2016 in št. ... z dne 16. 3. 2016 ter da se tožniku prizna pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine od 20. 9. 2015 dalje, pri čemer je tožena stranka dolžna izdati odločbo o odmeri 20 % starostne pokojnine in tožniku izplačati do pravnomočnosti sodbe zapadle zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila. Zavrnila je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da je sodišče 14. 12. 2017 opravilo glavno obravnavo v njegovi odsotnosti, saj je domnevalo, da mu je bilo vabilo na narok pravilno vročeno, izostanka pa ni opravičil. Tožnik navaja, da mu vabilo na narok ni bilo vročeno. Meni, da gre za objektivne okoliščine. Vabilo je namreč na domačem naslovu osebno prevzela njegova mati in ob prevzemu podpisala vročilnico. Pošto pa je pustila v sinovi sobi (ki ima enako ime kot tožnik). Sin pa je kuverto odložil in nanjo pozabil. Če bi tožnik vabilo prejel, bi se gotovo udeležil obravnave. Na naroku pa bi od tožene stranke zahteval predložitev dokumenta, s katerim so odgovorne osebe tožene stranke svoje delavce usmerile v razlago zakona, ki se je za tožnika in za več upravičencev izkazala kot škodljiva. Sodišče prosi, da če obstajajo zakonske možnosti, da odločanje vrne v prejšnje stanje in v zadevi ponovno razpiše glavno obravnavo, če smatra, da bi lahko omenjene navedbe bistveno vplivale na odločitev sodišča. V nadaljevanju pa navaja, da je tožena stranka nepravilno uporabila nekatere določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1. Nesporno je, da tožnik izpolnjuje pogoje iz 87. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol)2. Izpolnjuje tudi pogoje, določene v prehodni določbi 399. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Posledično bi mu morala biti priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine. Bistveno je namreč, da 399. člen ZPIZ-2 določa drugačno starostno lestvico, glede na pogoje, določene v 87. členu ZPol, kar kaže na to, da zgolj pogoji po ZPol za priznanje pravice do starostne pokojnine ne zadoščajo. Tožena stranka je nepravilno zaključila, da ne izpolnjuje pogojev po splošnih predpisih, to je po ZPIZ-2 in je ocenila, da izpolnjuje pogoje le po posebnih predpisih. Nikjer v določbah ZPIZ-2 namreč ni določeno, da ima pravico do 20 % starostne pokojnine le oseba, ki izpolnjuje pogoje po 27. členu ZPIZ-2 in ne tudi tisti, ki izpolni pogoje po 399. členu ZPIZ-2. Iz predloga ZPIZ-2 in ZPIZ-2B je razvidno ravno nasprotno. Gre namreč za novo obliko bonusa, ki se priznava vsakomur, ki se odloči ostati v zavarovanju po izpolnitvi pogojev za predčasno oziroma starostno pokojnino in sicer v obliki izplačila 20 % predčasne oziroma starostne pokojnine, ki jo lahko prejema vse do upokojitve. To pomeni, da gre v tem primeru za stimulacijo odlaganja upokojitve, ki se ponuja vsem, ki izpolnijo pogoje za starostno pokojnino. Glede na to, kako tožena stranka razlaga določbe ZPIZ-2 je postavljen v neenak položaj z ostalimi kategorijami upravičencev. Zahtevo za izplačilo 20 % starostne pokojnine je vložil 19. 2. 2016. Dejansko stanje v zadevi ni sporno, temveč je sporna zgolj uporaba materialnega prava. Opozarja tudi na nekatere zadeve prvostopenjskega sodišča, kje naj bi bilo takemu zahtevku tudi že ugodeno. Ne strinja se z nasvetom, ki ga je pridobil pri toženi stranki. Meni namreč, da je bil tak nasvet škodljiv. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)3 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 5. 8. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ..., št. dosjeja ... z dne 16. 3. 2016. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine.

6. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki med strankama niso sporna izhaja, da je tožnik 19. 2. 2016 pri toženi stranki vložil zahtevo za priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine. Do dneva uveljavitve pravice do izplačila 20 % pokojnine je dopolnil 51 let in 4 mesece starosti ter 37 let, 5 mesecev in 18 dni pokojninske dobe brez dokupa. Med strankama je tudi nesporno, da tožnik izpolnjuje pogoje za starostno pokojnino z upoštevanjem ZPol. Sporno pa je, ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do izplačila 20 % pokojnine po 39. a členu ZPIZ-2. 7. V navedenem členu je določeno, da se zavarovancu, ki je obvezno vključen v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom in izpolnjuje pogoje za pridobitev starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, ali je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. 12. 2002, v skladu s prvim odstavkom 391. ali 394. člena tega zakona, če se za to odloči, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve mesečno izplačuje 20 % starostne ali predčasne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve. Del pokojnine se izplačuje do prenehanja obveznega zavarovanja s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom. Izplačilo dela pokojnine lahko uveljavi tudi uživalec starostne ali predčasne pokojnine, uveljavljene po splošnih predpisih o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki se je, ali se bo obvezno vključil v obvezno zavarovanje za polni delovni oziroma zavarovalni čas. Del pokojnine se izplačuje v višini 20 % že uveljavljene pokojnine, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve, vendar največ od vključitve v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom do prenehanja zavarovanja s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom.

8. ZPIZ-2 pogoje za starostno in predčasno pokojnino določa v 27. in 29. členu. Zavarovanec (moški in ženska) pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe (prvi odstavek). Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena pridobi pravico do starostne pokojnine tudi zavarovanec, ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe, brez dokupa. Za leto 2016 je bila za moškega predpisana starost 59 let in 4 mesece ter dopolnjenih 40 let pokojninske dobe brez dokupa oziroma za predčasno pokojnino 59 let in 4 mesece starosti ter dopolnjenih 40 let pokojninske dobe. Tožniku se je z upoštevanjem drugega odstavka 398. člena ZPIZ-2 starostna meja zaradi benifikacije 5 let in 21 dni znižala na starost 54 let, 3 mesece in 9 dni. Tožnik pa je na dan vložitve zahteve dopolnil 51 let in 4 mesece starosti ter je imel 37 let, 5 mesecev in 18 dni pokojninske dobe brez dokupa oziroma z dodano dobo več kot 40 let. Glede na navedene podatke tožnik ne izpolnjuje pogoja starosti (54 let, 3 mesece in 9 dni), s tem pa torej tudi ne pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine po petem odstavku 27. člena v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZPIZ-2. 9. Je pa tožnik izpolnil pogoje upoštevaje 399. člen ZPIZ-2, kjer je določeno postopno spreminjanje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po posebnih predpisih. V primeru tožnika gre za upoštevanje določb ZPol in sicer njegovega 87. člena. Le ob upoštevanju, da ima status pooblaščene uradne osebe v trajanju najmanj 15 let, lahko zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine.

10. Pritožbeno sodišče je o materialnopravnem vprašanju izpolnjevanja pogojev po 39. a členu ZPIZ-2 v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 87. člena ZPol v zvezi s 399. členom ZPIZ-2 že zavzelo stališče v več zadevah4. Štelo je, da v takšnih primerih, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje po 399. členu ZPIZ-2 v zvezi z določbami ZPol se šteje, da gre za izpolnjevanje pogojev po posebnih predpisih, kar pomeni upokojitev pod drugačnimi (milejšimi) pogoji, kot jih določa splošni predpis ZPIZ-2 v določbah 27. in 29. člena. Glede na prvi odstavek 39. a člena ZPIZ-2 pridobi pravico do izplačila 20 % pokojnine le zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, torej izključno v primeru, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 27. oziroma 29. členu ZPIZ-2. Tožnik pa, kot je bilo že pojasnjeno, pogojev po omenjenih dveh določbah ne izpolnjuje, temveč izpolnjuje pogoje za upokojitev po določbah posebnega predpisa.

11. Bistveno pri tem je tudi, da je bila določba pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2 glede priznavanja izplačila 20 % pokojnine drugačna. V prvotnem besedilu 38. člena ZPIZ-2 poseben pogoj, da mora zavarovanec izpolnjevati pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnem predpisu, ni bil določen. Pri tem je potrebno opozoriti na obrazložitev 7. člena v Poročevalcu Državnega zbora RS z dne 13. 11. 2015, iz katere izhaja, da je možnost prejemanja 20 % pokojnine določena le za primer upokojitve po splošnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ne pa v primeru upokojitve po posebnih predpisih. To dodatno potrjuje tudi spremenjeni osmi odstavek 202. člena ZPIZ-2, ki priznanje zahtevane pravice izrecno pogojuje z izpolnitvijo pokojninske dobe, brez dodane dobe. V zvezi z uporabo 39. a člena je stališče zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS5. Po stališču Vrhovnega sodišča je pravica do izplačila 20 % starostne oziroma predčasne pokojnine po 39. a členu ZPIZ-2 vezana na izpolnjevanje pogojev po splošnem in ne po posebnem predpisu.

12. Glede očitkov o neenakopravnem obravnavanju, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je zakonodajalec v okviru svojih pristojnosti in širokega polja proste presoje določil razlikovanje med tistimi, ki pogoje izpolnjujejo po določbah splošnega zakona (ZPIZ-2, ZPIZ-1) in tistimi, ki pogoje za priznanje pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine izpolnijo po posebnih predpisih. Na to razlikovanje pa veže priznanje pravice, ki jo vtožuje tožnik. Po stališču pritožbenega sodišča v tem primeru torej ne gre za neenakopravno obravnavanje in s tem torej tudi ne za kršitev ustavne pravice.

13. Glede pritožbenih navedb, da naj bi s strani delavcev tožene stranke prejel škodljiv oziroma zavajajoč nasvet, pa pritožbeno sodišče poudarja, da omenjeno za odločitev v sporni zadevi ni odločilno. Bistveno je namreč, da je tožnik vložil zahtevo 19. 2. 2016 in da je bilo v tem primeru pri presoji potrebno upoštevati novelo ZPIZ-2B, ki se uporablja od 1. 1. 2016 dalje.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bil tožnik nepravilno vabljen na narok za glavno obravnavo. Tožnik smiselno uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, po kateri je bistvena kršitev določb postopka podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je sodišče obe stranki z dopisom pozvalo, da sodišču sporočita, ali se strinjata, da sodišče o zadevi odloči brez glavne obravnave. Iz dopisa tožnika z dne 18. 9. 2017 (list. št. 11 sodnega spisa) izhaja, da temu predlogu tožnik ni nasprotoval. Kljub temu se je sodišče odločilo, da bo opravilo narok za glavno obravnavo in je tožniku tudi poslalo vabilo za narok. V dokumentaciji upravnega spisa je povratnica, iz katere izhaja, da je bilo vabilo vročeno 8. 1. 2018. Na vročilnici ni nobene pripombe vročevalca. Tožnik v pritožbi navaja, da vročilnice ni podpisal sam, temveč njegova mati, ki živi na istem naslovu, to je na naslovu, kamor so se tožniku tekom postopka vročala vsa sodna pisanja. Tožnik v pritožbi ne zatrjuje, da njegova mati v času vročitve ni bila član skupnega gospodinjstva. Vabilo stranki na prvi narok za glavno obravnavo se skladno s prvim odstavkom 142. člena ZPP vroča osebno stranki. V kolikor se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, se pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti (prvi odstavek 140. člena v zvezi s tretjim odstavkom 142. člena ZPP). S tem se šteje vročitev za opravljeno. Vročitev po 140. členu ZPP namreč učinkuje, ko je pisanje vročeno kateri izmed oseb, navedenih v tej določbi in ni bistveno, ali je oseba, ki ji je bilo pisanje vročeno, pisanje dejansko predala naslovniku in kdaj. Ker je bilo vabilo pravilno vročeno odraslemu članu gospodinjstva, v tem primeru niso bile kršene določbe postopka v smeri, kot se zavzema tožnik v pritožbi.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 49/1998 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Glej Psp 28/2017, Psp 88/2017, Psp 432/2017, Psp 85/2017 itd. 5 Glej VIII Ips 138/2017 z dne 20. 6. 2017.