Jedro

Stranko je mogoče plačila sodnih taks oprostiti le ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev (predvidenih v 11. členu ZST-1). Kadar stranka pogojev ne izpolnjuje (kot v obravnavani zadevi), zatrjevano plačilo sodne takse ne more pomeniti nesorazmernega oteževanja in kršitev pravice do sodnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnice za oprostitev plačila sodne takse za redni pravdni postopek (v višini 4.831,00 EUR, I. točka izreka) in sklenilo, da se tožnici plačilo sodne takse odloži do izdaje končne odločbe v tem pravdnem postopku (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila laično pritožbo tožnica in smiselno predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za oprostitev plačila sodne takse ugodi oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z 11. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) lahko sodišče stranko oprosti plačila taks, ji dovoli odlog plačila ali obročno plačevanje taks. Za primere, ko je taksni zavezanec pravna oseba, so pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo določeni v četrtem in petem odstavku navedenega člena. Po četrtem odstavku sodišče pravno osebo delno oprosti plačila taks, če ta nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma ji dovoli odloženo ali obročno plačilo taks, če sredstev za plačilo takse ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Ker predstavlja taksna oprostitev izjemo glede na splošno obveznost plačila sodnih taks, je dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev na predlagatelju. Dolžnost stranke, ki predlaga oprostitev plačila sodne takse je, da v predlogu za oprostitev plačila sodne takse konkretno navede svoje slabo finančno, premoženjsko oziroma likvidnostno stanje (primerjaj 7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v nadaljevanju ZPP). Ni torej dolžnost sodišča, da ugotovi, da bi tožnica lahko zagotovila sredstva za plačilo sodne takse, temveč mora stranka, ki želi olajšavo pri svoji obveznosti plačila sodne takse, ponuditi ustrezne trditve in dokaze (glede premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja), da tega denarja nima in ga tudi ne more priskrbeti brez ogrožanja svoje dejavnosti.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev o zavrnitvi predloga za delno oprostitev plačila sodne takse utemeljilo na pomanjkljivi trditveni podlagi tožnice, ker slednja ni zatrjevala, da sredstev za plačilo sodne takse ne bo mogla zagotoviti do izdaje odločb oziroma niti ni zatrjevala, da nima premoženja, ki bi ga lahko unovčila. Niso torej resnične pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ne razpolaga s premoženjem, s katerim bi lahko poplačala sodno takso takoj, niti plačila sodne takse ne bi mogla zagotoviti kasneje. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo zgolj trenutno pomanjkanje sredstev na TRR (likvidnih sredstev) za takojšnje plačilo sodne takse. Navedeno pa ne zadošča za (delno) oprostitev plačila sodne takse, temveč zgolj za odlog plačila sodne takse, saj je ob presoji taksnega predloga treba upoštevati ne le finančno in likvidnostno stanje stranke, ampak tudi njeno premoženje (peti odstavek 11. člena ZST-1)(1). Pri tem mora stranka že v predlogu za taksno oprostitev navesti vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva. Če sodišče dvomi v resničnost njenih navedb, jih lahko po uradni dolžnosti preveri s pridobivanjem uradnih podatkov (četrti odstavek 12. člena ZST-1). Ni pa dolžno raziskovati premoženjskega stanja predlagatelja, niti ni dolžno v tem smislu pozivati stranke k dopolnitvi njenih navedb(2). Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na 12. člen ZST-1, s katerim smiselno navaja, da bi sodišče moralo po uradni dolžnosti pridobiti za odločitev potrebne podatke.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega, da tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu za delno oprostitev plačila sodne takse. Iz izjave o premoženjskem stanju(3) izhaja, da je čisti poslovni izid tožnice za poslovno leto 2014 negativen in znaša – 404.878 EUR, kakor tudi čista bilančna izguba, ki znaša minus 310.228, prav tako pa je tožnica izkazala blokado transakcijskih računov. Iz tega je res razvidno, da tožnica posluje z izgubo in ima likvidnostne težave. Vendar je pri odločanju potrebno upoštevati tudi premoženjsko stanje tožnice. Tožnica je sicer zatrjevala, da trenutno premoženja za poplačilo obveznosti upnikov nima, vendar iz izjave o premoženjskem stanju izhaja, da tožnica določeno premoženje ima (sredstva v aktivi v bilanci stanja znašajo 1.760.068 EUR). Zato bi ob tem tožnica morala pojasniti tudi, zakaj ne bi mogla do izdaje odločbe priskrbeti sredstev za plačilo takse za tožbo (npr. s prodajo zalog v višini 349.356 EUR (po podatkih bilance stanja za leto 2014) in iz denarnih sredstev, ki več kot dvakrat presegajo znesek sodne takse, in sicer znašajo 10.257 EUR(4)). Ustaljeno stališče sodne prakse je namreč, da mora stranka, ki razpolaga s kakršnimkoli premoženjem izkazati, da le-tega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo sodne takse(5) ter navesti zakaj ne, česar tožnica ni storila. Tožnica v pritožbi sicer natančneje opisuje svoje premoženjsko stanje in pojasnjuje, zakaj premoženja ne more unovčiti (zaloge je zarubil DURS, zaradi česar predmetov ne more prodati, prav tako gre za nekurantne zaloge, ki so brez vrednosti, medtem ko so finančne naložbe del odprtih terjatev do propadlih družb in so za odpis), vendar se pritožbeno sodišče do teh navedb ni opredeljevalo, ker predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Tožnica namreč v pritožbi ni pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (prvi odstavek 337. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnici z zavrnitvijo predloga za oprostitev plačila sodnih taks tudi ni bila kršena njena pravica do sodnega varstva. Poudariti velja, da je prvostopenjsko sodišče odložilo plačilo sodne takse do izdaje končne odločbe, kar pomeni, da bo o zadevi vsebinsko odločeno še pred tožničinim plačilom sodne takse. Že iz tega razloga je očitana kršitev pravice do sodnega varstva neutemeljena. Dodati velja, da določitev plačila sodne takse kot procesne predpostavke za obravnavo tožbe (105.a člen ZPP) sicer res vpliva na položaj stranke, vendar gre pri tej določbi le za podrobnejšo ureditev načina izvrševanja ustavnih pravic in ne za njihovo omejitev oziroma kršitev. Določitev plačila sodne takse kot procesne predpostavke dostopa stranke do sodišča ne otežuje nesorazmerno, saj je ta ustavna pravica stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju kljub obveznosti plačila sodne takse kot procesni predpostavki ustrezno zagotovljena prek določb II. poglavja ZST-1. Vendar pa je stranko mogoče plačila sodnih taks oprostiti le ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev (predvidenih v 11. členu ZST-1). Kadar stranka pogojev ne izpolnjuje (kot v obravnavani zadevi) zatrjevano plačilo sodne takse ne more pomeniti nesorazmernega oteževanja in kršitev pravice do sodnega varstva, kot neutemeljeno navaja pritožnica(6) .

8. Glede na obrazloženo in po ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo tožnice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Ker tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, je izrek o njenih stroških odpadel (163. člen ZPP).

Op. št. (1): glej npr. sklep II Cpg 557/2015. Op. št. (2): Določilo četrtega odstavka 12. člena ZST-1 ni namenjeno iskanju dodatnih podatkov za ugoditev predlogu.

Op. št. (3): ki v skladu s sodno prakso šteje za del trditvene podlage, glej VSL sklep I Cpg 933/2014, VSL sklep I Cpg 1283/2013. Op. št. (4): Tožnica je sicer glede kratkoročnih poslovnih terjatev v znesku 1.386.173 EUR v postopku pred sodiščem prve stopnje smiselno navajala, da bo zaradi stečajev velikih gradbenih podjetij, s katerimi je sodelovala v preteklosti, morala v okviru stečaja teh družb iskati poplačilo. Vendar ni pojasnila, zakaj ne more unovčiti 349.356 EUR zalog in denarnih sredstev v znesku 10.257 EUR.

Op. št. (5): prim. VSL I Cpg 1552/2013, VSL sklep I Cpg 933/2014, VSL sklep I Cpg 1753/2013. Op. št. (6): glej odločbo VSRS III Ips 97/2010 z dne 8. 3. 2011, ki se sicer nanaša na pravico do pravnega sredstva.