Jedro

Posebni ugotovitveni postopek je treba voditi skladno z določbami 146. člena ZUP. Slednje pomeni, da lahko stranka sodeluje pri izvedbi dokazov, da je pred odločitvijo seznanjena s končnimi rezultati ugotovitvenega postopka in da mora imeti možnost, da se o njih izreče pred izdajo odločbe.

V obravnavani zadevi toženka tožnic ni seznanila z ugotovitvami in pravnimi stališči ugotovitvenega postopka vezanih na okoliščino, da tožnici na podlagi predložene dokumentacije nista upravičeni niti do odškodnine za telesne bolečine niti za duševne bolečine zaradi kršitve osebnosti (dostojanstva). Posledično jima toženka ni dala možnosti, da bi se pred izdajo odločbe izjavili o teh dejstvih in okoliščinah ter jih morebiti še dopolnili z dodatnimi navedbami in/ali dokazi (npr. dodatno medicinsko dokumentacijo).

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Komisije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, št. 4920-38/2021/16 z dne 25. 1. 2022 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku paricijskega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek upravnega postopka**

1. Komisija za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju toženka) je s sklepom in odločbo št. 4920-38/2021/16 z dne 25. 1. 2022 postopka na podlagi zahtevka A. A., pod št. 4920-38/2021 in B. B., pod št. 4920-39/2021, ki se nanašata na uveljavljanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj po ZOZKD združila v en postopek pod zadevo št. 4920-38/2021 (I. točka sklepa), zavrnila zahtevi tožečih strank (v nadaljevanju tožnic) za priznanje odškodnine zaradi posledic kaznivega dejanja (I. in II. točka odločbe) ter odločila, da stroški v postopku niso nastali (III. točka odločbe).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta bili tožnici dne 26. 6. 2020 žrtvi kaznivega dejanja nasilništva, za katero so bili storilci spoznani za krive storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. II K 20966/2021 z dne 1. 7. 2021, ki je postala pravnomočna 24. 8. 2021. Tožnici odškodnino uveljavljata na podlagi 7.a člena Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOZKD), za kar izpolnjujeta pogoje, saj je bila izdana obsodilna sodba, izvršba pa ne bi bila uspešna in je podana verjetnost, da povrnitve škode od storilcev ne bosta mogli izterjati. V upravnem postopku je toženka ugotovila, da tožnici izpolnjujeta materialne pogoje po ZOZKD, in sicer, da sta žrtvi nasilnega naklepnega kaznivega dejanja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na območju Republike Slovenije, da so bila naznanjena in obravnavana kot kazniva dejanja ter da na strani prosilk ne obstajajo okoliščine zaradi katerih po veljavnem Obligacijskem zakoniku ne bi bilo mogoče zahtevati povrnitve škode. Nadalje iz izpodbijane odločbe izhaja, da mora za priznanje odškodnine po ZOZKD prosilec 1.) utrpeti telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine ter 2) z dejanjem mu mora biti storjena škoda, priznana z ZOZKD. V nadaljevanju je toženka presodila, da sta tožnici v škodnem dogodku utrpeli telesne poškodbe zaradi pretepanja (udarnine in odrgnine), pri čemer te najverjetneje predstavljajo telesne poškodbe, s katerimi je bila le začasno prizadeta njuna zunanjost, ali začasno in v manjši meri okvarjeno njuno zdravje, za kar pa se odškodnina za telesne bolečine po ZOZKD ne prizna. V zvezi z duševnimi bolečinami je toženka ugotovila, da so storilci s svojim ravnanjem, to je fizičnim napadom na življenje in telo prosilk, posegli v njuno telesno integriteto ter zdravje, vendar pa pri načinu same izvedbe ni prišlo do takih kršitev dostojanstva (osebnosti), da bi bilo mogoče določiti odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve dostojanstva (osebnosti). Komisija ugotavlja, da je bila z nasiljem sicer prizadeta njuna zunanjost, a le začasno in v manjši meri, zato je tudi njuno dostojanstvo (osebnosti) bilo kršeno le začasno in v manjši meri. Po načelu pravične denarne odškodnine zato prosilkama po oceni Komisije ne pripada odškodnina za duševne bolečine. Komisija je namreč ob prisotnih blagih telesnih poškodbah, za katere ni mogoče določiti odškodnine zaradi premajhnega obsega in intenzitete odločila, da je obseg in intenziteta duševnih bolečin tako neizrazita, da odškodnina niti v najmanjšem znesku ne bi bila utemeljena in da v tem primeru glede na ostale primere, ki so po obsegu in stopnji intenzitete ter načinu prizadejanih poškodb hujši, ne bi bilo pravično določiti denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve dostojanstva (osebnosti). Toženka je zato zahtevi obeh tožnic zavrnila kot neutemeljeni.

**Tožbene navedbe**

3. Tožnici sta zoper odločbo toženke št. 4920-38/2021/16 z dne 25. 1. 2022 sprožili upravni spor, v katerem navajata, da je odločba nezakonita in nepravilna, saj toženka v odločbi najprej akceptira sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti, s čimer je podana upravičenost tožnic do odškodnine, nato pa zahtevo tožnic za plačilo odškodnine zavrne. Sklicevanje toženke na okoliščino, da bi naj tožnici zahtevali odškodnino od storilcev je neutemeljeno, saj obdolženci nimajo premoženja in nimajo denarnih dohodkov, kot to izhaja tudi iz kazenske sodbe. Edina možnost, da tožnici prideta do odškodnine, je odškodnina po ZOZKD. Sodišče naj zato ugotovi, da je odločba toženke nezakonita ter jo razveljavi, zahtevata pa tudi povrnitev stroškov zastopanja. V nadaljnjih vlogah navajata, da bi vsako ravnanje tožnic, na katero napotuje toženka v odgovoru na tožbo, samo zavlačevala postopek, pa tudi sicer bi bremenilo proračun, ker sta tožnici upravičeno zahtevali in tudi dobili brezplačno pravno pomoč, tako za civilni odškodninski postopek kot tudi za izvršbo. Zaradi njunih skromnih zahtevkov pa država kot odgovorna stranka prav gotovo ne bo utrpela nobene škode. Predlagata, da naj sodišče na podlagi priloženih dokazov odloči in jima prizna odškodnino.

**Odgovor na tožbo**

4. Toženka je v odgovoru na tožbo tožbi nasprotovala, navajala, da tožba ni sklepčna, tožbeni zahtevek pa naj tožnici pravilno postavita. Tožnici do odškodnine za telesne bolečine nista upravičeni, saj sta utrpeli poškodbe, s katerimi je bila le začasno prizadeta njuna zunanjost, ali začasno in v manjši meri okvarjeno njuno zdravje. Prav tako je bilo z nasiljem njuno dostojanstvo kršeno le začasno in v manjši meri, posledično pa po načelu pravične odškodnine do odškodnine nista upravičeni. Med strankami ni sporno, da v primeru tožnic obstojijo pogoji po 7.a členu ZOZKD. Čeprav tožnici v tožbenih navedbah ne izpodbijata odločitve toženke glede zavrnitve zahtev za uveljavljanje odškodnine, toženka iz previdnosti pojasnjuje svojo odločitev glede odločitve o odškodnini zaradi pretrpljenih telesnih in duševnih bolečin. Glede telesnih bolečin navaja, da je A. A. utrpela udarnino glave in obeh polovic prsnega koša, B. B. pa udarnino obvretenčnih križnih mišic desno in površinsko odrgnine kože zgornje ustnice - desno. Iz opisov dejanj v sodbi je mogoče sklepati, da sta prosilki utrpeli poškodbe zaradi pretepanja, vendar so to bile najverjetneje telesne bolečine, s katerimi je bila le začasno prizadeta njuna zunanjost, ali začasno in v manjši meri okvarjeno njuno zdravje, zato jima na podlagi prvega odstavka 9. člena ZOZKD odškodnina za telesne bolečine ne pripada. Pravilnik o značilnih poškodbah za določanje odškodnine za telesne bolečine ali okvaro zdravja žrtvam kaznivih dejanj določa, katere so značilne poškodbe. Določa kategorije lahkih, srednje hudih, hudih, zelo hudih in izjemno hudih primerov. Še najbližje zadevnemu primeru so lahki primeri, vendar odrgnine in udarnine, kot obrazloženo v izpodbijani odločbi, ne spadajo v nobenega izmed opisov v kategoriji lahkih primerov, saj ni šlo niti za rane mehkih delov z razmikom, ki jih je treba umetno združevati (šivati), niti ni bilo zlomov, izpahov, ruptur, pretresa možganov, izgube zobovja oziroma členkov na prstu ali drugih temu podobnih poškodb. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi kršitve dostojanstva (osebnosti) pojasnjuje, da je bilo dostojanstvo (osebnosti) kršeno le začasno in v manjši meri, zato tožnicama, ob prisotnih blagih telesnih poškodbah, za katere ni mogoče določiti odškodnine zaradi premajhnega obsega in intenzitete, odškodnine iz naslova duševnih bolečin ni mogoče priznati. Obseg in intenziteta kršitve sta tako neizrazita, da odškodnina niti v najmanjšem znesku ne bi bila utemeljena. Glede na ostale primere, ki so po obsegu in stopnji intenzitete ter načinu prizadejanih poškodb hujši, po mnenju toženke, ne bi bilo pravično določiti denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve dostojanstva (osebnosti). V primeru št. 4920-26/2020, na katero se toženka sklicuje v upravni odločbi, je namreč prosilka utrpela udarnino in razpočno rano na desni strani glave, prelom nosnih kosti brez razmaknitve odlomkov in udarnine leve nadlahti, leve strani prsnega koša in sramnega predela, kar so po obsegu in intenziteti bolečine, ki daleč presegajo bolečine, ki sta jih utrpeli tožnici. Sodišče naj zato tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, tožnicama pa naloži povrnitev stroškov postopka.

**Odločitev brez glavne obravnave**

5. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)).

**Sodna presoja**

6. Tožba je utemeljena.

7. Primarno sodišče izpostavlja, da je, glede na to, da je iz tožbene naracije očitno, da se tožnici zavzemata za odpravo upravne odločbe, s katero je bila zavrnjena njuna zahteva za plačilo odškodnine, štelo, da sta v predmetni zadevi vložili izpodbojno tožbo, čeprav sta tožnici v svojem tožbenem zahtevku navedli, da naj "sodišče ugotovi nezakonitost odločbe" ter "odločbo razveljavi" (pravilno odpravi, prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). V okviru nadaljnjih vlog sta tožnici navajali še, da naj jima sodišče prisodi odškodnino, vendar tožbenega zahtevka v tem oziru nista postavili, zato je sodišče štelo, da nista zahtevali odločanja sodišča v sporu polne jurisdikcije (četrta alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1).

8. Predmet presoje v upravnem sporu je odločba toženke, s katero sta bili zahtevi tožnic za plačilo odškodnine zavrnjeni, ne pa tudi sklep, s katerim je toženka zahtevi tožnic združila v skupno obravnavo, saj tožnici slednjega v upravnega sporu ne izpodbijata.

9. Pri presoji izpodbijane odločbe sodišče izpodbijani akt preizkusi v mejah navedb oziroma razlogov, ki so navedeni v tožbi (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), hkrati pa je dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih ter materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe, ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).1

10. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka v celoti zavrnila zahtevi tožnic za priznanje odškodnine zaradi posledic kaznivega dejanja.

11. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka v predmetni zadevi ugotovila, da tožnici izpolnjujeta posamezne z ZOZKD določene formalne in materialne pogoje za prisojo odškodnine, vendar pa nista utrpeli telesnih in duševnih bolečin takšnega intenzitete in trajanja, da bi bili upravičeni do pravične denarne odškodnine po tem zakonu. Stranki v postopku sicer zatrjujeta, da je toženka zmotno ugotovila, da tožnici nista predlagali izvršbe, vendar so te navedbe tožnic v celoti neutemeljene, saj iz izpodbijane odločbe in predloženega upravnega spisa izhaja, da je toženka tožnici pozvala, da se izjavita o pravni podlagi (7. ali 7.a člen ZOZKD), jo ustrezno utemeljita in predložita ustrezna dokazila, nato pa je presodila, da prosilki izpolnjujeta pogoje po 7.a členu ZOZKD, ker izvršba ne bi bila uspešna in je podana verjetnost, da povrnitve škode od storilcev ne bosta mogli izterjati (točka 7. obrazložitve izpodbijane odločbe).

12. Drugih konkretiziranih nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločbe ali upravnega postopka tožnici v tožbi ne podajata. Sodišče je zato v nadaljevanju opravilo še presojo pravilnosti in zakonitosti upravne odločbe po uradni dolžnosti ter najprej po uradni dolžnosti presojalo ali so bila spoštovana načela postopka po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Upravno sodišče, ki odloča v upravnem sporu, ima namreč v postopku odločanja pooblastilo, da presoja tako materialno kot tudi procesno zakonitost izpodbijanega akta. Slednja zajema preverjanje spoštovanja določb in pravil, ki urejajo potek upravnega postopka: mednje spadajo vprašanja spoštovanja pravic strank, pravil glede vodenja postopka, pravilna uporaba zakonodaje in enakopravno obravnavanje vseh strank v sporu. Zajema torej presojo v luči zakonito izvedenega postopka, h kateri je sodišče zaradi svoje narave in opravljanja funkcije branika in garanta pravne države (2. člen Ustave RS) zavezano. Zaradi navedenega prav na tem mestu pride do izraza sistem nadzora zavor in ravnovesij (check and balances) in je le na tak način udejanjen v svojem bistvu.2

13. Iz priloženega upravnega spisa je razvidno, da je v obvestilu in pozivu št. 4920-38/2021/2 z dne 20. 10. 2021 in št. 4920-39/2021/2 z dne 22. 10. 2021 toženka tožnici pozvala, da se izjasnita v zvezi s pravno podlago, na kateri uveljavljata odškodnino (7. ali 7.a člen ZOZKD), ju v zvezi s tem pozvala, da podata navedbe in predložita dokaze, prav tako pa ju je obvestila o splošnih pogojih za priznanje odškodnine po ZOZKD. V okviru slednjega je navedla formalne in materialne pogoje za prisojo odškodnine kot jih določa ZOZKD, brez navedbe okoliščin in dejstev, ki bi se konkretiziralo nanašale na obe tožnici. Pooblaščenec tožnic se je v zvezi s pozivom izjasnil z dopisoma z dne 11. 11. 2021 (identična dopisa za obe tožnici). Dne 6. 1. 2022 je nato toženka tožnici oziroma njunega pooblaščenca z obvestilom in pozivom na dopolnitev št. 4920-38/2021/13 in št. 4920-39/2021/13 seznanila o dokumentih, ki jih je pridobila v postopku (odgovor ZPIZ, OE Murska Sobota, z dne 14. 12. 2021, odgovor CSD Pomurje, Enota Murska Sobota, z dne 15. 12. 2021 in odgovor GURS z dne 14. 12. 2021) ter ju seznanila, da v postopku ostaja odprto vprašanje, ali sta tožnici storili vse, da bi od storilcev zahtevali poplačilo škode zaradi utrpljene premoženjske in nepremoženjske škode. Tozadevno je toženka pozvala tožnici, da z morebitnimi dodatnimi dejstvi in dokazi dopolnita svojo zahtevo za odškodnino in tako izkažeta, da sta storili vse, da bi od vseh storilcev izterjali svojo terjatev iz naslova prisojenega premoženjsko pravnega zahtevka in odškodnine v pravdi. Hkrati je toženka tožnicama posredovala tudi kopijo dokumentov, ki so bili pridobljeni v postopku ter tožnici pozvala, da se v zvezi z vsebino poslane dokumentacije in ostalimi vprašanji izjavi v rok 8 dni. Toženka zapiše še, da je zadeva načeloma zrela za odločanje, zato želijo zadevo uvrstiti na naslednjo sejo Komisije ter prosijo za odgovor v postavljenem roku, saj bo sicer komisija odločila na podlagi razpoložljive dokumentacije. V nobenem pozivu toženka tožnic ne seznanja z okoliščinami oziroma stališčem upravnega organa, da do odškodnine za telesne in duševne bolečine, upoštevajoč v postopku predloženo dokumentacijo, nista upravičeni, prav tako v zvezi s tem tožnicama tudi ni dana možnost izjave, nasprotovanja ali možnost dopolnitve. O pravni kvalifikaciji njunih telesnih in duševnih bolečin ter o dejstvu, da do odškodnine nista upravičeni, sta bili tožnici prvič seznanjeni ob prejemu izpodbijane odločbe.

14. Skladno z določbo 3. člena ZOZKD se v postopkih uveljavljanja pravice do odškodnine žrtvam kaznivih dejanj na podlagi določil ZOZKD smiselno uporabljajo določbe ZUP. V postopku pred izdajo odločbe lahko upravni organ izvede skrajšani ugotovitveni postopek ali posebni ugotovitveni postopek. Prvega je mogoče izvesti zgolj v primerih iz prvega odstavka 144. člena ZUP, v vseh ostalih primerih pa je potrebna izvedba posebnega ugotovitvenega postopka, na način opredeljen v 145. in 146. členu ZUP.3 Sodna praksa je v zvezi z zahtevki za plačilo odškodnin po ZOZKD že zavzela stališče, da ZOZKD ne daje podlage za odločanje v skrajšanem postopku, če pogoji iz 144. člena ZUP niso izpolnjeni.4 Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je toženka v konkretni zadevi izvedla skrajšani ugotovitveni postopek, po presoji sodišča pa za izvedbo takšnega postopka niti niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 144. člena ZUP. V konkretnem upravnem postopku je torej toženka vodila poseben ugotovitveni postopek.

15. Kot že obrazloženo, je posebni ugotovitveni postopek treba voditi skladno z določbami 146. člena ZUP. Slednje pomeni, da lahko stranka sodeluje pri izvedbi dokazov, da je pred odločitvijo seznanjena s končnimi rezultati ugotovitvenega postopka in da mora imeti možnost, da se o njih izreče pred izdajo odločbe.

16. Ugotovitveni postopek je namenjen temu, da se strankam postopka omogoči, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, ki pa jih lahko zavarujejo le na način, da so z ugotovitvami organa pred izdajo odločbe seznanjene ter da se o njih primerno izjavijo.5 V skladu s četrtim odstavkom 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe.

17. Sodišče izpostavlja, da iz 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic posameznika tudi pred državnimi organi, med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku, kar je bistvo poštenega postopka in velja za vsak postopek, voden pred državnim organom. To varstvo ima v upravnih postopkih ravno zaradi vnaprejšnje nadrejenosti javnega interesa in tako upravnega organa v razmerju do posamične stranke še večji pomen in je še bolj pomembno. Upravni postopek je namreč presečišče med zasebnim in javnim interesom, ki naj bosta uravnotežena.6 Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve.7 Navedeno pa lahko poda samo, kolikor ima pravico do izjave, in da je v posledici akt v upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru posamezniku kršena pravica do izjave in posledično do ustreznega pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS.

18. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka in izhaja tudi iz določil ZUP. V prvem odstavku 9. člena ZUP je določeno, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdano odločbo. Tretji odstavek istega člena nadalje določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Načelo zaslišanja stranke tako temelji na 22. členu Ustave RS o enakem varstvu pravic, saj mora stranka imeti možnost izjaviti se o vseh pravno relevantnih dejstvih pred odločitvijo organa in tako nadzirati delovanje organa v postopku, ki je odraz teh ustavnih načel. Enak standard izhaja tudi iz dokumentov Sveta Evrope in EU.8

19. Načelo zaslišanja stranke daje stranki tri temeljne pravice: pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa, nasprotnih strank ter drugih udeležencev postopka. Iz tega razloga zato, kot že obrazloženo, organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (146. člen ZUP). Bistvo tega načela tako ni zgolj v navzočnosti stranke v postopku izdajanja odločbe, pač pa predvsem v možnosti stranke, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi, ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega ter dokaznega postopka.9

20. V obravnavani zadevi toženka tožnic ni seznanila z ugotovitvami in pravnimi stališči ugotovitvenega postopka vezanih na okoliščino, da tožnici na podlagi predložene dokumentacije nista upravičeni niti do odškodnine za telesne bolečine niti za duševne bolečine zaradi kršitve osebnosti (dostojanstva). Posledično jima toženka ni dala možnosti, da bi se pred izdajo odločbe izjavili o teh dejstvih in okoliščinah ter jih morebiti še dopolnili z dodatnimi navedbami in/ali dokazi (npr. dodatno medicinsko dokumentacijo). Sicer je res, da mora dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, vlagatelj zahteve navesti natančno, po resnici in določno ter za svoje navedbe predlagati tudi dokaze (trditveno dokazno breme je na vlagatelju kot stranki v postopku, 140. člen ZUP), a istočasno je na strani upravnega organa, ki vodi postopek, podana dolžnost, da pravno pomembna dejstva ugotovi do takšne stopnje zanesljivosti, ki izključuje vsakršen dvom. V primeru, če organ zavzame določena stališča o dejanskem ali pravnem stanju, kot je to bilo v konkretnem primeru, mora stranko o tem seznaniti in ji dati možnost izjave, sicer krši temeljna načela upravnega postopka, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in tudi pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

21. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Tožnicama v postopku ni bila dana možnost, da se na primeren način izjavita o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, s tem pa je bila storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, na obstoj katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, ne glede na to, da je tožnici v postopku nista uveljavljali.

22. Po navedenem je po presoji sodišča izpodbijana odločba nezakonita, saj je bila v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tožnicama kršena pravica do izjave, zaradi česar je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Toženka bo morala navedene kršitve odpraviti in ponovno odločiti o vlogah tožnic, upoštevati pa bo morala tudi kakšne morebitne dodatne navedbe ali dokaze, v kolikor jih bosta v okviru svoje izjave tožnici podali. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča, ki se nanaša na vodenje postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

**K točki II izreka:**

23. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je toženka dolžna tožnicama povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnik, ki ga je v postopku upravnega spora zastopal odvetnik kot pooblaščenec, upravičen do povrnitve stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče ob upoštevanju 22% DDV (odvetnik je namreč zavezanec za plačilo DDV), kar znaša skupno 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženki.

24. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožnicama prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s 378. členom OZ)10. 25. Sodna taksa bo tožnicama vrnjena po uradni dolžnosti.

1 Enako Kerševan E. (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, cit. zgoraj, str. 266, točka 5. in 7. 2 UPRS sodba opr. št. II U 159/2023-48 z dne 11. 1. 2024. 3 UPRS sodba opr. št. I U 1066/2019-16 z dne 9. 3. 2021. 4 UPRS sodba opr. št. I U 1772/2014 z dne 13. 1. 2015, UPRS sodba opr. št. I U 1594/2015 z dne 15. 2. 2017. 5 Enako Komentar ZUP k 146. členu, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 128 - 134. 6 UPRS sodba opr. št. II U 2/2019-12 z dne 12. 8. 2021. 7 Kerševan E., Androjina V., Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 88. 8 Primerjaj sodbe UPRS sodbe II U 2/2019 z dne 12. 8. 2021, II U 296/2021 z dne 3. 11. 2021 in II U 84/2020 z dne 26. 1. 2022. 9 Janez Čebulj et al., Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 135 - 136. 10 Enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006.