Jedro

Če so bila ob nacionalizaciji iz nacionalizacije izvzeta vrednostno neenaka stanovanja oz. deli nepremičnine v korist bivših lastnikov, tega vprašanja ni mogoče reševati v denacionalizacijskem postopku, ker za to v ZDen ni podlage, če o tem ni izrecnega sporazuma med vsemi bivšimi lastniki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 9.2.2004. S to odločbo je tožena stranka na podlagi pravnomočne sodbe in sklepa prvostopnega sodišča, opr. št. U 1189/2002-19 z dne 6.11.2003, v ponovljenem postopku ugodila zahtevi za denacionalizacijo poslovnega prostora v izmeri 351,14 m2 v prvem nadstropju stavbe M.t., L., ki ga zaseda javni zavod M.m. L., tako, da se pri navedenem poslovnem prostoru ter ustreznem deležu skupnih delov in naprav ter zemljišča, na katerem stavba stoji, v družbeni lastnini z imetnikom pravice uporabe Občina L.C., vzpostavi lastninska pravica v korist upravičencev pok. M.S. do 1/2, pok. L.M. do 1/10, pok. A.D. do 1/10, B.D. do 2/10 in J.V.D. do 1/10 (1. točka izreka), zahtevo B.D. in J.V.D. za odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. za nevrnjeno razliko v solastninskih deležih, nastalo zaradi vrednostno neenakega izločevanja stanovanj iz nacionalizacije, pa zavrnila (3. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v obravnavanem primeru navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi. Pojasnilo je, da je ta odločba izdana v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo prvostopnega sodišča, zoper katero se tožnika nista pritožila in je tako postala pravnomočna. Po 3. odstavku 60. člena ZUS pa je upravni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se tičejo postopka, izražena v pravnomočni sodbi. Pravilno je zato tožena stranka določila solastninske deleže, enako kot so bili ti določeni v aktu o podržavljenju, ne glede na to, če so zaradi izločitve posameznih stanovanj iz nacionalizacije solastninski deleži dejansko spremenjeni. Pri tem se prvostopno sodišče sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 1063/94-10 z dne 21.11.1996. Pojasnilo je tudi, da je bila podržavljena nepremičnina, kljub temu, da so bila določena stanovanja iz podržavljenja izvzeta, v celoti vpisana v zemljiško knjigo kot družbena lastnina, iz nacionalizacije izvzeti posamezni fizični deli zgradbe pa so le zaznamovani. Odločitev tožene stranke, da se na podržavljeni nepremičnini vzpostavi lastninska pravica upravičencev v višini podržavljenih solastniških deležev, zato po presoji prvostopnega sodišča ne vzpostavlja lastninskega stanja, ki bi glede na obseg vrnjenega premoženja pomenilo obogatitev posameznega upravičenca (bivšega solastnika) na račun drugega. Z odločbo o denacionalizaciji vzpostavljeni idealni solastniški deleži na objektu kot celoti namreč vključujejo tudi iz nacionalizacije izvzete fizične dele zgradbe in zato predstavljajo ustrezno podlago za morebitno kasnejšo ugotovitev (drugačnih) idealnih deležev posameznega upravičenca na podržavljenih (iz nacionalizacije ne izvzetih) posameznih fizičnih delih zgradbe, bodisi na podlagi sporazuma strank, bodisi na podlagi ustreznega sodnega postopka. Ker se z odločbo vrača celotno podržavljeno solastno premoženje, tudi ni razloga za določanje odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe.

Zoper prvostopno sodbo se tožnika pritožujeta iz pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarjata, da se v denacionalizacijskem postopku ne vrača celoten objekt na M.t., temveč le poslovni prostor v izmeri 351,14 m2, da zato deleži za posamezne upravičence oziroma pravne naslednike, določeni v odločbi tožene stranke, niso pravilni, kajti z aktom o podržavljenju so bili iz podržavljenja izvzeta posamezna stanovanja, ki pa niso enako vredna, tako da so določeni solastniki že ob podržavljenju obdržali večji del premoženja kot drugi. Na ta način so se spremenili solastniški deleži prvotnih solastnikov. Zato bi morali v odločbi o denacionalizaciji to upoštevati in vrniti upravičencem tolikšen del premoženja, da bi se z iz premoženja izvzetimi solastninskimi deleži izenačil prvotni solastniski delež na celotnem objektu. Kolikor pa to ni mogoče, pa naj se tistim, ki dobijo manj, to pa sta tožnika, prizna za ta del odškodnina v obliki obveznic SOD. Namen ZDen je namreč poprava krivic, ne pa ustvarjanje novih. Zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da bi se lahko kasneje dogovorili za drugačne solastninske deleže, ker za to odločba o denacionalizaciji ne daje podlage.

Na pritožbo je odgovorila prizadeta stranka L.M., ena izmed pravnih naslednic ene od upravičenk. Predlaga naj se pritožba kot neutemeljena zavrne, saj se z odločbo o denacionalizaciji vračajo le idealni deleži, ne pa tudi fizični deli zgradbe, saj to ne more biti predmet odločbe o denacionalizaciji.

Tožena stranka, zastopnik javnega interesa ter prizadete stranke M.m. L., Mestna občina L. ter vlagatelj M.S. na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) se prejšnjim lastnikom oziroma njihovim pravnim naslednikom vrača premoženja, ki jim je bilo podržavljeno, če so zato izpolnjeni predpisani pogoji. V obravnavanem primeru je podržavljen objekt na M.t., ki je bil v solasti več lastnikov po idealnih deležih, pri čemer se je v korist posameznih solastnikov iz podržavljenja izvzelo določen del objekta, pri čemer ti deli niso bili enaki za vse solastnike. Ne glede na to, pa so po presoji pritožbenega sodišča tožbeni ugovori v zvezi z zavrnitvijo zahteve za vzpostavitev solastninske pravice preko podržavljenega solastniskega deleža na nepremičnini neutemeljeni.

Vrnitev premoženja v naravi se po ZDen nanaša na vrnitev premoženja tistemu, kateremu in kolikor je bilo premoženje podržavljeno (2. in 3. člen ZDen). Tožnikoma je zato pravilno v podržavljenem vzpostavljena tudi solastninska pravica na poslovnem prostoru v obravnavani nepremičnini ter na skupnih delih, napravah in pripadajočih zemljiščih. Če so ob nacionalizaciji bila iz nacionalizacije izvzeta vrednostno neenaka stanovanja oziroma deli nepremičnine v korist posameznih bivših solastnikov, zaradi česar naj bi bila tožnika oškodovana, tega vprašanja ni mogoče reševati v denacionalizacijskem postopku, ker v ZDen za to ni podlage, če o tem ni izrecnega sporazuma med vsemi bivšimi solastniki. Tožnika ne zatrjujeta, da bi bil dosežen tak sporazum. Če pa takega sporazuma ni, se zatrjevana razmerja lahko uredijo le v ustreznih sodnih postopkih. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev, da se na podržavljeni nepremičnini vzpostavi solastninska pravica v korist upravičencev v višini podržavljenih solastniških deležev, ne vzpostavlja lastninskega stanja, ki bi pomenilo obogatitev posameznega bivšega solastnika na račun drugega.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.