Jedro

Ni mogoče reči, da je predmet posojilne pogodbe nedoločljiv, pogodba pa nična, ker se stranki pogodbe nista dogovorili o točnih zneskih, temveč da bo posojilodajalec posojilojemalcu posojal denar po potrebi.

Ni sicer mogoče negirati zakonske zahteve po tem, da morajo biti knjigovodske listine pravne osebe skladne z njenimi poslovnimi dogodki in usklajene z njenimi dejanskimi transakcijami, vendar pa morajo knjigovodske listine slediti poslovnim dogodkom, in ne obratno, kot skuša prikazati tožena stranka.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in IV. točki izreka, kolikor se nanaša na toženo stranko, potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v III. in VI. točki izreka, kolikor se nanaša na tožečo stranko, potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 141200/2013 z dne 10. 9. 2013 razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 2.777,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2011 dalje do plačila (II. točka izreka); zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.525,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2010 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 2.777,38 EUR od 7. 10. 2010 do 29. 11. 2011 in izvršilne stroške v višini 144,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila (III. točka izreka). Nadalje je odločilo še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper II. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper III. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je B. (bivši direktor tožene stranke) toženi stranki posojal denar, in sicer na način, da je sam v svojem imenu plačeval (pred)račune dobaviteljev tožene stranke (zneski, ki naj bi jih posodil, so razvidni iz trditev tožeče stranke na list. št. 21 spisa in v prilogi A3 spisa). B. je s tožečo stranko dne 2. 9. 2013 sklenil cesijsko pogodbo (priloga A7 spisa), na podlagi katere tožeča stranka utemeljuje svojo aktivno legitimacijo.

O pritožbi tožene stranke:

8. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku le za zneske, za katere je tožeča stranka izkazala, da jih je B. dobaviteljem plačal iz svojega TRR računa (prim. plačilni nalogi na prilogi A5-A6). Presodilo je namreč, da ti izkazujejo, da je bila pogodba sklenjena, poleg tega pa je verjelo izpovedbi B., da je družbi prispeval sredstva, ker je imela ta blokirane račune.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih ugovorov, da tožeča stranka ni izkazala obstoja posojilne pogodbe, s čimer smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi navedlo, da je tožeča stranka uspela dokazati, da je bila sklenjena posojilna pogodba (7. in 8. točka obrazložitve, smiselno pa to izhaja tudi iz 9. točke). Resda je mogoče nenavadno, da pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, na kar ponovno opozarja tožena stranka v pritožbi, vendar pa - kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje - se za veljavnost posojilne pogodbe ne zahteva pisna oblika. Ključno je, da je bila sklenjena, kar je tožeči stranki uspelo dokazati - torej, da so bili toženi stranki posamezni zneski posojeni na način, da je direktor (namesto nje) plačal (pred)račune dobaviteljem.

10. Ker je izkazano plačilo posameznih zneskov, tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je posojilna pogodba nična, ker njen predmet (znesek) ni bil določen oz. določljiv (35. člen OZ). Četudi bi namreč pogodba bila nična, bi morala vsaka stranka drugi vrniti to, kar je na njeni podlagi prejela (87. člen OZ), torej tudi vse zneske, ki jih je tožena stranka prejela (oziroma ki so bili zanjo plačani njenim dobaviteljem). Višje sodišče pripominja, da ni ovire za sklenitev posojilne pogodbe na način, da se posojilodajalec posojilojemalcu zaveže, da mu bo posojal denar po potrebi. Pogodba zaradi tega ni nična, pa tudi predmet obveznosti je (najmanj) določljiv, če ne že določen.

11. Brez uspeha je sklicevanje tožene stranke na to, da vtoževana terjatev ne obstaja, ker ni knjižena v njenih poslovnih knjigah oziroma ker je ni najti v njeni poslovni dokumentaciji. Ni sicer mogoče negirati zakonske zahteve po tem, da morajo biti knjigovodske listine pravne osebe skladne z njenimi poslovnimi dogodki in usklajene z njenimi dejanskimi transakcijami, vendar pa morajo knjigovodske listine slediti poslovnim dogodkom, in ne obratno, kot skuša prikazati tožena stranka. Zato torej ni mogoče reči, da določena terjatev pravne osebe ne obstaja, v kolikor ni zavedena v njenih poslovnih (računovodskih) knjigah. Poleg tega višje sodišče pripominja, da sodišče prve stopnje ni delno ugodilo tožbenemu zahtevku zato, ker bi tožeča stranka izkazala vtoževano terjatev z izpiskom odprtih postavk (listina na prilogi A2 namreč ni IOP v smislu verodostojne listine), na kar nakazuje tožena stranka v pritožbi, temveč zato, ker je tožeči stranki uspelo (delno) izkazati vtoževano terjatev z drugimi dokazi (zaslišanje Benjamina Šterna in plačilni nalogi na prilogi A5-A6 spisa).

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da je B. v obravnavanem času dvigal gotovino iz računa tožene stranke v P., češ da gre za izplačilo potnih nalogov (dejansko pa naj bi šlo za dvig gotovine zaradi poplačila dobaviteljev). Sodišče prve stopnje je namreč v 11. točki obrazložitve navedlo, da plačili nalogi (priloga A5-A6 spisa) izkazujejo, da so bila plačila dobaviteljem plačana iz sredstev B. in da tožena stranka nasprotnega (torej tega, da bi šlo za njena sredstva) ni dokazala. Sodišče prve stopnje se je do tega torej opredelilo, poleg tega pa je navedlo tudi, da so bile te trditve tožene stranke preveč pavšalne, s čimer soglaša tudi višje sodišče. Tožena stranka bi morala namreč natančneje pojasniti, v čem je povezava med dvigi gotovine oz. izplačili potnih nalogov ter med plačili dobaviteljem (opredeliti bi morala vsaj časovno povezavo med dvigi in plačili dobaviteljem, tako pa je le skopo zatrjevala, kdaj je prišlo do dvigov oz. izplačil - prim. red. št. 25 spisa). To je tudi razlog, zaradi katerega tožena stranka ne more uspeti s ponavljanjem navedb, da v njeni poslovni dokumentaciji ni potnih nalogov, iz katerih bi bilo razvidno, da bi B. v tem času opravil 5976 km.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da bi morala tožeča stranka dokazati od kod B. sredstva, ki jih je plačal dobaviteljem tožene stranke. To namreč ni dokazno breme tožeče stranke, temveč tožene. Po prepričanju višjega sodišča je namreč ona tista, ki mora dokazati, da so bili dobavitelji poplačani iz njenih sredstev, četudi se kot plačnik pojavlja B. 14. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi dostavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke:

16. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za zneske, za katere tožeča stranka ni uspela izkazati, da bi jih B. sploh plačal (dobaviteljem tožene stranke). Zanje namreč tožeča stranka ni predložila plačilnih nalogov, pa tudi B. ni vedel ničesar povedati o konkretnih zneskih in datumih plačil (izpovedal je le, da je do teh primerov prišlo približno dvajsetkrat). Ker torej tožeča stranka ni uspela izkazati, da bi bili ti zneski sploh plačani dobaviteljem, se kot pravno nepomembne izkažejo pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi izpodbija presojo sodišča prve stopnje, da ni prišlo do zakonite subrogacije (ker direktor B. ni imel pravnega interesa za izpolnitev). V kolikor namreč niso izkazana dejanska plačila dobaviteljem tožene stranke, je pravno nepomembno, na kakšni podlagi temelji zahtevek tožeče stranke po vrnitvi le-teh (ali na posojilni pogodbi ali na zakoniti subrogaciji).

17. Sodišče prve stopnje torej ni (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku zato, ker bi tožeča stranka izkazala vtoževano terjatev z izpiskom odprtih postavk (IOP), temveč zato, ker je to izkazano z drugimi dokazi. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi celotnemu tožbenemu zahtevku, ker je terjatev izkazana z IOP (priloga A2 spisa). Neutemeljene so tudi njene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni nasprotovala IOP oziroma terjatvi, ki je s slednjim izkazana. Za IOP (priloga A2) je tožena stranka namreč izrecno navedla, da gre za „nekakšen“ IOP, ki je neoverjen, brez podpisa odgovorne osebe ali žiga tožene stranke (prim. list. št. 26 spisa), pa tudi sicer je nasprotovala vtoževani terjatvi.

18. Sodišče prve stopnje je za datum zapadlosti določilo 30. 11. 2011, in sicer na podlagi drugega odstavka 574. člena Obligacijskega zakonika – OZ (primeren rok), ker tožeča stranka po prepričanju sodišča ni uspela izkazati, da je bil rok za vrnitev posojila en mesec od izročitve posameznega zneska. Tožeča stranka se do teh razlogov sodišča prve stopnje ne opredeljuje, temveč navaja le, da je ta razviden iz IOP. Višje sodišče lahko na te skope pritožbene navedbe odgovori le tako, da navede, da soglaša s presojo sodišča prve stopnje, navedeno v 13. točki obrazložitve.

19. Iz 14. točke obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 287. člena OZ znižalo terjatev v višini 4.222,11 EUR, kot izhaja iz plačilnih nalogov (priloga A5-A6 spisa), in sicer zaradi delnih plačil tožene stranke z dne 24. 9. 2010 v višini 1.414,73 EUR in z dne 30. 11. 2010 v višini 30,00 EUR. Ugotovilo je, da preostanek terjatve znaša 2.777,38 EUR in je v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da sta bila vtoževana tudi zneska v višini 1.414,73 EUR in 30,00 EUR, ker ju je tožeča stranka odštela od terjatve, še preden je vložila tožbo. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je ta dva zneska odštelo od seštevka iz plačilnih nalogov - le za te zneske je namreč tožeča stranka uspela izkazati, da jih je B. plačal dobaviteljem tožene stranke. Sodišče prve stopnje torej ni moglo teh dveh plačil tožene stranke odšteti od zneskov, za katere tožeča stranka ni uspela izkazati, da bi jih B. sploh plačal dobaviteljem. Zato tožeča stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.

20. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi dostavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).