Jedro

Tožena stranka je že po svojem imenu in tudi dejanski dejavnosti taka oseba, za katere odškodninsko odgovornost velja strožje merilo dobrega strokovnjaka iz drugega odstavka 18. člena ZOR. Stol na koleščkih v kardiološki ordinaciji zaradi možnosti zdrsa ni primeren za paciente. Tega bi se morala tožena stranka kot dober strokovnjak zavedati in ustrezno ukrepati. Za nepravilno ravnanje svojih delavcev je na podlagi 1. odstavka 170. člena ZOR tožnica odškodninsko odgovorna in zato dolžna povrniti škodo, do katere je prišlo, ker je tožnica padla prav med vsedanjem na stol na koleščkih, ki je ob dotiku zdrsnil tri metre nazaj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je 05.03.1998 padla v kardiološki ambulanti tožene stranke, ker se ji je pri usedanju spodmaknil stol na koleščkih. Zaradi padca je prišlo do zloma desne koželjnice na tipičnem mestu, in sicer s premaknitvijo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke, ker je v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka namestila v ambulanto za paciente neprimeren stol, tožničin prispevek zaradi eventualne premajhne pazljivosti pa je ocenilo za neznaten in zato pravno neupošteven. Tožnici je od zahtevanih 2.800.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 1.600.000,00 SIT, od zahtevanih 2.000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1.000.000,00 SIT in vseh zahtevanih 200.000,00 SIT za strah. Zato je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici 2.800.000,00 SIT odškodnine, presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Proti tej sodbi se je pritožila le tožena stranka. Sodišče druge stopnje je potrdilo presojo sodišča prve stopnje o obstoju krivdne odgovornosti tožene stranke in pravno neupoštevnem prispevku tožnice. Strinjalo pa se je s pritožbeno grajo, da je tožnici prisojena previsoka odškodnina. Zato je delno ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odškodnino za telesne bolečine znižalo na 1.000.000,00 SIT, v ostalem pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obe sodišči sta zmotno presodili pravni standard dobrega strokovnjaka iz 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tožena stranka ponavlja svoje pritožbene trditve, da je v obdobju petih let na tem oziroma enakem stolu sedelo okoli 10.000 pacientov. Zato je napačen zaključek sodišča druge stopnje, da srečna naključja v preteklosti ne izključujejo odgovornosti tožene stranke. Ker je bil stol primeren za tolikšno število pacientov, je tožena stranka ravnala z ustrezno skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Sicer pa tožena stranka meni, da se taka skrbnost zahteva le za opravljanje zdravstvenih storitev, ne pa tudi za izbiro ustreznega stola. Tožnica sama je izključno ali vsaj delno kriva za škodo, ker ni pogledala, kam se bo usedla. Opustila je torej skrbnost, ki se zahteva od povprečnega človeka podobne starosti in s podobnimi težavami. Tožničine osebnostne lastnosti, njena starost in zdravstveno stanje, ne morejo iti v škodo toženi stranki. Povsem podrejeno tožena stranka ugovarja odmeri 1.000.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in odmeri enakega zneska za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, pri čemer poudarja, da je bila invalidnost ugotovljena samo v višini 7 odstotkov. Res je sodišče druge stopnje zapisalo, da je to le eden od kriterijev, vendar ni pojasnilo, katere kriterije je samo upoštevalo. Ker njegove sodbe zato ni mogoče preizkusiti, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena novega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka Diagnostnični center ... je že po svojem imenu in tudi dejanski dejavnosti taka oseba, za katere odškodninsko odgovornost velja strožje merilo dobrega strokovnjaka iz drugega odstavka 18. člena ZOR. To merilo je pravni standard, torej nedoločen pravni pojem, katerega vsebino v konkretnem primeru napolnjuje sodna praksa. Zmotno je revizijsko stališče, da navedeno merilo velja le za gole zdravstvene storitve, ne pa tudi za izbiro primerne opreme v ambulanti. Zdravstvenih storitev tožena stranka sploh ne bi mogla opravljati, če ne bi prej diagnosticirala pacientove bolezni, izhodišče za diagnozo pa je prav zdravnikov razgovor s pacientom o njegovih zdravstvenih težavah. Že za ta razgovor tožena stranka potrebuje stol za pacienta. V kardiološko ambulanto tožene stranke praviloma prihajajo bolni in tudi pretežno starejši ljudje, ki imajo zaradi mnogih bolezenskih težav manjšo gibljivost in manjše motorične spretnosti od drugih ljudi. Stol na koleščkih v taki ordinaciji zaradi možnosti zdrsa ni primeren za paciente. Tega bi se morala tožena stranka kot dober strokovnjak zavedati in v ordinacijo namestiti primeren stol, tako kot so se tega zavedali v Zdravstvenem domu ... in so stole na koleščkih zamenjali z navadnimi stoli, pa tudi v kliničnem centru, kjer stoli za paciente nimajo koleščkov. Ker tožena stranka ni tako ravnala, ni izpolnila strogih kriterijev skrbnosti dobrega strokovnjaka. Tožnica je padla prav med usedanjem na stol na koleščkih, ki je ob dotiku zdrsnil 3 metre nazaj. Zato je tožena stranka za nepravilno ravnanje svojih delavcev tožnici na podlagi prvega odstavka 170. člena ZOR krivdno odškodninsko odgovorna. Revizijsko grajani razlogi sodišča druge stopnje, da srečna naključja v preteklosti ne izključujejo njene odškodninske odgovornosti, so torej materialnopravno pravilni.

Tožena stranka neutemeljeno vztraja pri stališču o izključni ali vsaj deljeni tožničini krivdi. Utemeljuje ga tudi s trditvijo, da je tožnica opustila povprečno skrbnost, ker ni pogledala, kam se bo usedla. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje drugačne. Tožnica je pogledala, kje je stol, ki se je nahajal tik za mizo, ni pa opazila, da gre za stol na koleščkih. Drugačne revizijske trditve torej niso pravno upoštevne, saj glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP nedovoljeno posegajo v dejansko podlago sodbe.

Tožena stranka svoj ugovor utemeljuje tudi s trditvijo, da tožničine osebnostne lastnosti, starost in zdravstveno stanje, ne morejo iti v breme tožene stranke. Pri tem tožena stranka prezre, da mora računati prav s takimi lastnostmi, saj se s takimi bolniki profesionalno ukvarja in jim tudi nudi zdravstvene storitve. Po vsem obrazloženem revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti prvega odstavka 192. člena ZOR o deljeni odgovornosti oškodovanca.

Neutemeljena je revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava pri prisoji pravične denarne odškodnine. Revizijske trditve so v tem delu ostale le na pavšalni ravni. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ugotovljeni obseg tožničine škode zaradi zloma desne koželjnice s premaknitvijo, način in obseg zdravljenja, prestane nevšečnosti s popoškodbeno komplikacijo Sudeckove atrofije, prestane in bodoče telesne bolečine, intenzivnost in trajanje strahu, ugotovljene omejitve življenjskih aktivnosti in z njimi povezane prestane in bodoče duševne bolečine, kar vse je podrobneje razvidno v razlogih sodbe prve stopnje, utemeljujejo prisojo za posamezne oblike nepremoženjske škode in za vso škodo skupaj v višini, kot jo je odmerilo sodišče druge stopnje, torej skupaj 2.200.000,00 SIT.

Revizija pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti neutemeljeno uveljavlja zatrjevano procesno kršitev. Kriteriji za odmero pravične denarne odškodnine so določeni v 200. členu ZOR. Dejstvo, da jih pritožbeno sodišče ne našteva v vsaki posamezni zadevi, ne pomeni, da teh kriterijev v konkretni zadevi ni uporabilo, oziroma da se ne ve, katere kriterije je uporabilo, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče preizkusiti njegove sodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da izpodbijana prisoja upošteva zahteve za konkretizacijo škode, za upoštevanje individualnih značilnosti konkretnega oškodovanca in za ustrezno umestitev prisojene odškodnine v razpon odškodnin v primerljivih odškodninskih zadevah. Zato pri izpodbijani prisoji ni prišlo do kršitev procesnega in tudi ne materialnega prava.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo tožene stranke in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške. Tožnica stroškov revizijskega odgovora ni priglasila.