Jedro

Tožnica izpodbija odločitev toženke, da ni podala vloge za izdajo nove deklaracije za obravnavano proizvodno napravo pred potekom njene veljavnosti. Zatrjuje, da je vlogo podala 24. 10. 2017 oziroma ponovno 12. 6. 2018. Gre za relevantno okoliščino, od katere je odvisna odločitev, ki pa je toženka tudi v ponovljenem postopku ni ugotavljala, kljub napotkom sodišča. Tako je v ponovljenem postopku zgolj navedla pravno podlago za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, pri čemer pa je prezrla, da je sporno relevantno vprašanje, to je ali je tožnica podala vlogo za izdajo nove deklaracije za predmetno proizvodno napravo 24. 12. 2017 oziroma 12. 6. 2018 oziroma pred potekom veljavnosti deklaracije za predmetno proizvodno napravo. Glede teh okoliščin bi bilo potrebno izvesti ugotovitveni postopek in bilo potrebno zaslišanje tožnice za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi oziroma izvesti druge dokaze, s katerimi bi se navedene trditve potrdile oziroma zavrnile.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za energijo 313-80/2019-2/332 z dne 30. 5. 2019 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi četrtega odstavka 374. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), je Agencija za energijo (v nadaljevanju tudi Agencija), po uradni dolžnosti ugotovila, da zaradi neveljavne deklaracije št. 135-05-0925/0987/2021, odločba Agencije za energijo št. 136-05-0925/0987/2012/1492/2012 z dne 19. 12. 2012, s katero je bila tožnici dodeljena podpora za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi A., 450kW, ..., preneha veljati s 26. 6. 2018 (1. točka izreka). Odločila je še, da v postopku izdaje te odločbe niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila tožnici z odločbo Agencije z dne 19. 12. 2012 dodeljena državna pomoč - podpora za proizvedeno električno energijo v proizvodni napravi A. (v nadaljevanju proizvodna naprava), kot zagotovljen odkup električne energije, dobavljene v javno omrežje električne energije. Pojasnjuje, da je eden izmed pogojev za pridobitev podpore v skladu s 16. členom Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije, veljavna deklaracija za proizvodno napravo. V zvezi z navedenim pogojem četrti odstavek 374. člena EZ-1 določa, da Agencija v primeru prenehanja veljavnosti deklaracije z odločbo ugotovi, da odločba o dodelitvi podpore preneha veljati.

3. Toženka je v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) I U 2293/2018 z dne 4. 4. 2019 ponovno preverjala veljavnost deklaracije, prav tako s vpogledom v javno evidenco veljavnih deklaracij-register deklaracij, ki ga vodi na podlagi 365. člena EZ-1, ter ugotovila, da deklaracija za proizvodno napravo v času izdaje odpravljene ugotovitvene odločbe z dne 22. 6. 2018 ni bila več v veljavi. Prav tako je ugotovila, da je tožnici na podlagi njene vloge z dne 10. 7. 2018 izdana nova deklaracija št. 312-656/2018-2/311 z veljavnostjo 5 let od dokončnosti odločbe (deklaracija je bila vročena 21. 8. 2018), na podlagi katere je bila tožnici na njeno zahtevo izdana tudi nova odločba o dodelitvi podpore št. 313-162/2018-4/370 z dne 17. 10. 2018. 4. Agencija je izpodbijano odločbo izdala po skrajšanem ugotovitvenem postopku, na podlagi 2. točke prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki ga citira, ker se stanje zadeve da ugotoviti iz uradnih podatkov, ki jih ima organ. Iz uradnih podatkov javnega registra deklaracij je izhajalo, da tožnici ob vročitvi odpravljene odločbe veljavna deklaracija ni bila izdana, zato je toženka v ponovljenem postopku izdala izpodbijano odločbo, s katero odločba o podpori z dne 19. 12. 2012 preneha veljati z 28. 6. 2018. Tožnici je izdana veljavna odločba o dodelitvi podpore z dne 17. 10. 2018. 5. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da toženka ni upoštevala napotkov sodišča, s katero je sodišče odpravilo odločbo toženke z dne 22. 6. 2018 ( v nadaljevanju tudi Odpravljena odločba). Tako kot v prvotni tožbi, tožnica med drugim navaja, da je pravočasno vložila vlogo za novo deklaracijo za proizvodno napravo A. in sicer se je rok iztekel 5. 11. 2017. Tožnica oziroma njen zakoniti zastopnik B.B., je skladno z 11. členom Uredbe na predpisanem obrazcu 24. 10. 2017 vložila vlogo za izdajo deklaracije za proizvodno napravo, in jo posredovala na naslov toženke. Tožnica je poleg obrazca za A. 24. 10. 2017 v isti kuverti Agenciji posredovala tudi ustrezno izpolnjene obrazce za dve sončni elektrarni družbe C. d.o.o ter tri sončne elektrarne v lasti družbe D. d.o.o., katerih sta zakonita zastopnika tožnice B.B. ter E.E., ki sta vse navedene obrazce pripravila skupaj ter so bili obrazci za podaljšanje posredovani skupaj 24. 10. 2017, kar bi lahko oba izpovedala v postopku. Za vseh 5 elektrarn družb C. d.o.o. in D. d.o.o., po vseh dopolnitvah, ki sta jih družbi poslali toženki na podlagi poziva z dne 22. 6. 2018, je toženka izdala pozitivne odločbe, navedenega pa ni storila za A. (odpravljena odločba).

6. Tožnica navaja, da je Agencija izgubila kar dva izvoda obrazca, tega pa ni sanirala na edini zakonit način, torej s pozivom tožnici, da se izjasni o tem, ali je obrazec oddala, temveč je ponovno brez obrazložitve izdala izpodbijano odločbo v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ne da bi zaslišala tožnico, kar bi bilo potrebno za zavarovanje njenih pravic in pravnih koristi, kot to določa 2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP. Izpodbijana odločba je ponovno grobo posegla v pravice tožnice, pri čemer ji ni bila dana nikakršna možnost, da se o tem pred izdajo izreče. Tožnica navaja, da Agencija v ponovljenem postopku ni upoštevala obveznih napotil iz sodbe naslovnega sodišča I U 2293/2018 z dne 4. 4. 2019. V ponovljenem postopku ni utemeljila, zakaj naj bi bili podani pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, niti ni izvedla rednega ugotovitvenega postopka, v katerem bi bila tožnici dana možnost, da se do relevantnih dejstev in okoliščin opredeli in predlaga ustrezne dokaze. Zaradi malomarnosti in kršitev toženke je tožnici nastala velika premoženjska škoda, saj je zaradi prenehanja veljavnosti odločbe o podpori utrpela škodo v višini približno 40.000,00 EUR. Kolikor ne bi prišlo do kršitev s strani toženke in s tem do prenehanja odločbe o podpori, bi navedeni znesek prejela v obdobju od izdaje odpravljene odločbe do 13. 8. 2018, ko ji je Agencija ponovno izdala deklaracijo za proizvodno napravo A.. Sodišču predlaga odločanje na podlagi 2. točke prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo istemu organu v ponoven postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

7. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in navaja razloge, iz katerih meni, da je tožba neutemeljena. Uvodoma pojasnjuje pooblastila, ki so ji dana z EZ-1. Ker je upravičenje do podpore za električno energijo pogojeno z veljavno deklaracijo, morajo lastniki oziroma najemniki proizvodnih naprav, ki so upravičeni do podpore, ob izteku veljavnosti deklaracije, pridobiti novo deklaracijo, za kar morajo vložiti ustrezno vlogo, sicer jim upravičenje preneha na podlagi četrtega odstavka 374. člena EZ-1. Toženka je pooblaščena tudi za vodenje registra deklaracij za proizvodne naprave, iz katerega podatki so javni.

8. Toženka se ne strinja z navedbami tožnice, da je vlogo za izdajo nove deklaracije za proizvodno napravo A. vložila 24. 10. 2017 oziroma 12. 6. 2018. Toženka je tožnico z dopisom z dne 19. 10. 2017 obvestila o skorajšnjemu poteku veljavnosti deklaracije. Dokazil, ki bi potrjevali navedbe, da je tožnica vlogo za izdajo deklaracije vložila 24. 10. 2017, tožnica ni predložila, glede potrdila o oddaji priporočene pošiljke dne 12. 6. 2018 pa se je toženka že izrekla v postopku, ki se je vodil pred Upravnim sodiščem. Obravnavani postopek se je vodil na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 2293/2018, s katero je bila odločba z dne 22. 6. 2018 odpravljena zaradi kršitev pravil postopka. Ker je iz registra deklaracij za proizvodne naprave, ki ga vodi toženka, za navedeno proizvodno napravo izhajalo, da tožnica nima veljavne deklaracije in ker vloge za izdajo deklaracije ni prejela, je toženka v skrajšanem postopku izdala izpodbijano odločbo. Opozarja, da sta upravni postopek izdaje deklaracije za proizvodno napravo in za dodelitev podpore dva ločena postopka.

9. Kolikor bi držale navedbe tožnice, da je vlogo za izdajo nove deklaracije za proizvodno napravo A. dejansko vložila že 24. 10. 2017 oziroma najkasneje 12. 6. 2018, skupaj z vlogami za ostale proizvodne naprave, za katere so bile izdane odločbe v juliju 2018, bi tožnica lahko z drugimi pravnimi sredstvi zahtevala še izdajo odločbe o izdaji deklaracije za to proizvodno napravo, kar ni storila, saj vloge za izdajo deklaracije ni vložila in posledično z dokazilom o oddaji navedene vloge ni razpolagala. Stanje stvari, to je neobstoj veljavne deklaracije za to proizvodno napravo, je takšno, kot je izhajalo iz javnega registra deklaracij, in morebitno zaslišanje stranke ne bi vplivalo na navedeno dejstvo. Očitki tožnice, da je toženka izgubila dve vlogi tožnice za izdajo deklaracije za to proizvodno napravo so podani z namenom zavajanja sodišča, saj niso podkrepljeni z dokazi.

10. Toženka je preverila evidenco prejete poštne pošiljke po 24. 10. 2017 ter ugotovila, da pošiljke s strani tožnice z dne 24. 10. 2017, kot drugih navedenih družb, v svojih evidencah prejete pošte nima. Poštni pošiljki RA 3658 2245 4 SI in RA 3658 2244 5 SI z dne 12. 6. 2018 sta prispeli na naslov toženke, vendar se deklaracija za proizvodno napravo A. ni nahajala, temveč so prispele vloge za izdajo deklaracij za druge proizvodne naprave, kot jih navaja. Teža pisemske ovojnice z vsebino (vlogo) odgovarja teži pošiljke (0,027 kg), evidentirani s strani Pošte Slovenije. Vlogo za izdajo deklaracije za proizvodno napravo Sončna elektrarna A. je toženka prejela 10. 7. 2018 s priporočeno pošiljko RA 371753510 SI ter nato še 18. 7. 2018 z elektronsko pošto obrazec vloge za deklaracijo za predmetno proizvodno napravo. Toženka pred 10. 7. 2018 vloge ni prejela, zato tudi ni izdala nove deklaracije, ter je na dan 22. 6. 2018 pravilno ugotovila stanje neveljavne deklaracije ter izdala izpodbijano odločbo. Navedbe tožnice v zvezi s telefonskim razgovorom z zaposlenko pri tožnici pa so neresnične in nekorektne, kar pojasni. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

11. Tožba je utemeljena.

12. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi četrtega odstavka 374. člena EZ-1, ki določa, da Agencija z odločbo ugotovi, da odločba o dodelitvi podpore preneha veljati, če preneha veljati deklaracija za proizvodno napravo. Odločitev Agencije temelji na ugotovitvi, ki ni sporna, da se je tožnici iztekla veljavnost deklaracije za proizvodno naprave, ter na ugotovitvi, ki je sporna, da vloge za izdajo nove deklaracije tožnica ni podala 24. 10. 2017 oziroma 12. 6. 2018. 13. Izpodbijana odločba je izdana v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča I U 2293/2018 z dne 4. 4. 20191, ki jo je sodišče odpravilo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka. Tožnica v tožbi ugotovitvi toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da vloge za izdajo nove deklaracije ni podala, ponovno izrecno oporeka, in navaja, da je njen pooblaščenec B.B. izpolnjeno vlogo za izdajo deklaracije za predmetno napravo na predpisanem obrazcu dne 24. 12. 2017 poslal na naslov toženke, nato pa še enkrat 12. 6. 2018, do česar se toženka tudi v ponovljenem postopku ni opredelila.

14. Toženka navaja pravno podlago za postopanje v obravnavanem primeru po skrajšanem ugotovitvenem postopku v 2. točki prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po navedeni določbi organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

15. Tožnica izpodbija odločitev toženke, da ni podala vloge za izdajo nove deklaracije za obravnavano proizvodno napravo pred potekom njene veljavnosti. Zatrjuje, da je vlogo podala 24. 10. 2017 oziroma ponovno 12. 6. 2018. Gre za relevantno okoliščino, od katere je odvisna odločitev, ki pa je toženka tudi v ponovljenem postopku ni ugotavljala, kljub napotkom sodišča. Tako je v ponovljenem postopku zgolj navedla pravno podlago za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP), pri čemer pa je prezrla, da je sporno relevantno vprašanje, to je ali je tožnica podala vlogo za izdajo nove deklaracije za predmetno proizvodno napravo 24. 12. 2017 oziroma 12. 6. 2018 oziroma pred potekom veljavnosti deklaracije za predmetno proizvodno napravo. Glede teh okoliščin bi bilo potrebno izvesti ugotovitveni postopek in bilo potrebno zaslišanje tožnice za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi oziroma izvesti druge dokaze, s katerimi bi se navedene trditve potrdile oziroma zavrnile. Zato po presoji sodišča pogoji v konkretnem primeru za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku na pravni podlagi, kot jo navaja toženka, niso izpolnjeni.

16. Prav tako je po 9. členu ZUP treba, preden se izda odločba, stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Če stranki ta možnosti ni dana, gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka (3. točka drugega ostavka 237. člena ZUP). Toženka tudi v ponovnem postopku ni izvedla postopka skladno z načelom zaslišanja stranke. S tem je tožnici tudi neutemeljeno odrekla pravico, da se izjavi do vseh dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembne, torej tudi, da oporeka ugotovitvam toženke, na katerih temelji izpodbijana odločba, to je, da za predmetno napravo pred izrekom veljavnosti deklaracije ni podala vloge za izdajo nove deklaracije. Gre za bistveno kršitev pravil postopka.

17. Toženka je v odgovoru na tožbo sicer pojasnila, da je preverila evidenco prejete pošte in pojasnila razloge, iz katerih izhaja, da je tožnica vloge za deklaracijo za proizvodno napravo A. prejela 10. 7. 2018, ter navedla druge razloge. Odgovor na tožbo pa ne more nadomestiti razlogov izpodbijane odločbe, saj morajo biti relevantni razlogi razvidni iz obrazložitve odločitve (214. člen ZUP). S tem je tožnici med drugim onemogočena pravica do učinkovitega sodnega varstva. Po povedanem izpodbijana odločba glede tožničinih tožbenih ugovorov nima razlogov, in je sodišče v spornem delu ne more preizkusiti.

18. Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, jo je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljeno kršitev odpraviti in izvesti ugotovitveni postopek in tožnici dati možnost, da se do dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembne, opredeli, ter da predlaga ustrezne dokaze za varstvo svojih pravic in pravnih koristi. Ker je bilo iz teh razlogov potrebno izpodbijano odločbo odpraviti, sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji (65. člen ZUS-1).

19. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 20. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Sodišče ji je priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopal odvetnik (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 S sodbo I U 2293/2018 z dne 4. 4. 2019 je Upravno sodišče odpravilo odločbo Agencije 313-99/2018-351 z dne 22. 6. 2018, s katero je le ta po uradni dolžnosti ugotovila, da odločba Agencije 136-05-0925/0987/2012/1492/2012 z dne 19. 12. 2012, s katero je bila tožnici dodeljena podpora za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi A., preneha veljati zaradi neveljavnosti deklaracije te proizvodne naprave.