Jedro

Tožnica je prejela izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesporočanja pravega naslova, s katerega je prihajala na delo. Tožnici ni mogoče očitati skrajne nepazljivosti v zvezi z njeno dolžnostjo obveščanja, saj je v položaju, v katerem je bila, glede na svoje psihično stanje (strah pred nasilnim partnerjem) in glede na nasvet policista (sprememba telefonske številke, selitev in sporočanje naslova dejanskega bivanja le ozkemu krogu oseb) ravnala tako, kot je ocenila za najbolj ustrezno. Tožena stranka ni dokazala, da je bila njena opustitev posledica hude malomarnosti, temveč iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je do nje prišlo zaradi drugih razlogov (strahu pred ponovnim nasiljem, do katerega bi lahko prišlo, če bi jo nekdanji partner spet našel, in posledičnega samozaščitnega vedenja). Res je sicer, da je toženi stranki nastala zaradi tožničine opustitve škoda, vendar pa je nastala škoda nizka, tožnica pa se je že takoj po prejeti pisni obdolžitvi zavezala, da jo bo povrnila. Glede na to v zvezi s samimi posledicami kršitve ne gre za okoliščine iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 1. 2016 je nezakonita.

2. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, zato jo je tožena stranka v 8 dneh dolžna pozvati nazaj na delo.

3. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh tožnici za obdobje od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do nastopa dela obračunati izpadle plače in druge prejemke iz delovnega razmerja skladno z veljavno pogodbo o zaposlitvi, od njih odvesti pripadajoče davke in prispevke ter ustrezne mesečne neto zneske nakazati na osebni račun tožnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 1. 2016, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še vedno traja, za reintegracijo in za reparacijo.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da se jo razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da pri očitani kršitvi niso podani znaki kaznivega dejanja goljufije. Nasprotuje pa zaključkom sodišča prve stopnje glede tega, da ji je mogoče očitati vsaj hudo malomarnost, ker naj bi se zavedala svoje dolžnosti obveščanja o prebivališču in bi vsaj po enem letu po pravnomočnosti sodbe, s katero je bil njen zunajzakonski partner obstojen na pogojno kazen, lahko sporočila toženi stranki novi naslov, pa tega vse do konca leta 2015 ni naredila. Opozarja na pravilno stališče sodišča prve stopnje, da nasilno ravnanje, ki ga je doživela s strani nasilnega zunajzakonskega partnerja, predstavlja zadosten razlog za to, da je bila tožnica tudi po dogodku 27. 12. 2013 še nekaj časa prestrašena ter da pogojna obsodba sama po sebi tožnici ni mogla dajati občutka varnosti. Meni, da bi to moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi pri presoji, ali je pri očitani kršitvi tožnice podana huda malomarnost. Zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava s tem, da je sodišče prve stopnje kot pravni standard za presojo hude malomarnosti uporabilo standard povprečno skrbnega zaposlenega pri toženi stranki, pri čemer pa ni upoštevalo posebnih in izredno težkih osebnih okoliščin tožnice. Sklicuje se na svojo izpoved, da je bila ključna okoliščina za spremembo bivališča nasilništvo v družini in predvsem dogodek, zaradi katerega je bil njen nekdanji partner pravnomočno obsojen v kazenskem postopku ter da je strah pred tedanjim nasilnim partnerjem še vedno prisoten in da še sedaj včasih "gleda čez ramo". Sklicuje se na nasvet policista, naj zamenja telefonsko številko in bivališče ter naj to sporoči čim manj ljudem. Meni, da teh okoliščin sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo, temveč je zgolj skopo in pavšalno navedlo, da je tožnici glede na njeno izpoved mogoče očitati vsaj hujšo malomarnost, pri čemer sodišče prve stopnje ni navedlo, katere dele izpovedi je štelo za odločilne za ta zaključek. Trdi, da ji glede na skrb za življenje in prepričanje, da so stroški javnega prevoza (mestni potniški promet) z obeh naslovov enaki, ni mogoče očitati hude malomarnosti, poleg tega je kršitev priznala in ponudila povrnitev preveč izplačanih potnih stroškov. Zatrjuje nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na del izpovedi tožnice, iz katerega izhaja zavedanje o dolžnosti obveščanja delodajalca o spremembi bivališča, zanemarilo pa je del, ki se nanaša na okoliščine, ki so botrovale opustitvi obvestila, pri čemer je dotlej to vestno počela. Zatrjuje kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da bi vsaj po enem letu po pravnomočnosti sodbe, s katero je bil njen nasilni zunajzakonski partner obstojen na pogojno kazen, lahko sporočila toženi stranki novi naslov. Navaja, da so bili zaščitni ukrepi, ki jih je sprejela po nasvetu policista, učinkoviti in so tožnici dajali občutek varnosti, zaradi česar je logičen zaključek, da je tudi po letu od obsodbe takšno stanje želela ohraniti. Navaja, da ji občutka varnosti ni vzbujal pri toženi stranki sprejeti pravilnik o varstvu osebnih podatkov, saj ni jasno, ali tožena stranka zagotavlja sledljivost dostopa do osebnih podatkov. Pove, da se je pri toženi stranki vedelo za primere sodelavk, podobne njenemu. Zakoniti zastopnici tožene stranke očita izjemno kritičnost do tožničinega bolniškega staleža. Zatrjuje, da je bil to dejanski razlog za odpoved. Sodišču prve stopnje očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje zaključku sodišča, da je podan pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Meni, da je svojo moralno držo pokazala z opravičilom in pripravljenostjo vrniti preveč izplačane stroške. Trdi, da sodba o tem nima razlogov, zato zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je izredna odpoved delavcu skrajno sredstvo, in glede na načelo hierarhije sankcij, meni, da bi jo v zvezi z očitano kršitvijo tožena stranka lahko zgolj pisno opozorila.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Utemeljeno pa tožnica uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva. To so: - da je tožnica 21. 1. 2016 prejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 1. 2016 zaradi nesporočanja pravega naslova, s katerega je prihajala na delo, - da je tožnica pri toženi stranki podala izjavo z dne 3. 10. 2013, da je njeno prebivališče v A. pri B. 7, vendar pa se je dejansko od 1. 2. 2014 vozila na delo z naslova C. cesta 142 c, D., česar toženi stranki ni sporočila, - da je bil tožničin nekdanji zunajzakonski partner zaradi dogodkov dne 27. 12. 2013 pravnomočno obsojen zaradi nasilnega ravnanja, s katerim je tožnico spravljal v podrejen položaj in ji jemal svobodo ter jo tudi poškodoval, zaradi česar mu je bila izrečena pogojna obsodba zaradi kaznivega dejanja nasilništva (sodba Okrajnega sodišča v Kopru št. II K 21732/2014-4 z dne 10. 6. 2014), - da je nasilno ravnanje, ki ga je doživela tožnica, zadosten razlog za to, da je bila tudi po tem dogodku (27. 12. 2013) prestrašena, - da pogojna obsodba sama po sebi pomeni le, da kazen ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi ne bo storil novega kaznivega dejanja, kar pomeni, da bo kazen zapora prestajal le v primeru, da bo zopet storil kaznivo dejanje, kar tožnici ni moglo dajati občutka varnosti, - da je tožnica toženo stranko iz naslova razlike v stroških prevoza na delo in z dela v obdobju od 1. 2. 2014 do 31. 12. 2015 prejela 1.014,68 EUR preveč, kar glede na dolgo obdobje niti ne predstavlja velike škode.

7. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi navedenih pravno pomembnih dejstev ugotovilo, da je tožnica v času od 1. 2. 2014 do 31. 12. 2015 kršila svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker toženi stranki ni sporočila spremembe dejanskega prebivališča, in je s tem oškodovala toženo stranko za znesek 1.014,68 EUR. Zavzelo je stališče, da s tem tožnica ni izpolnila znakov kaznivega dejanja goljufije iz 211. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl. - KZ-1), saj ji ni mogoče očitati naklepa za pridobitev protipravne premoženjske koristi. Ugotovilo pa je, da je tožnica z navedeno opustitvijo iz hude malomarnosti toženo stranko spravila v zmoto glede kraja, iz katerega se vozi na delo, kar pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je ugotovilo obstoj utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 8. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovilo, da je tožnica z opustitvijo obvestila tožene stranke o novem naslovu, s katerega se je vozila na delo, ravnala hudo malomarno. Pri opredelitvi naklepa ali hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti se je treba opreti na splošna pravila civilnega prava, saj ZDR-1 o tem nima posebnih določb, v prvem odstavku 11. člena pa napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Po teh pravilih s krivdo razumemo osebno sposobnost oškodovalca (kršitelja), da spozna nedopustnost svojega ravnanja ali opustitve in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje. Za krivdo sta značilna dva elementa, in sicer razumski (zavestni), ki se nanaša na možnost spoznavanja dejstev, in voljni, ki predstavlja voljo za to, da neko dejstvo nastane. Malomarnost se presoja po abstraktnem merilu skrbnosti človeka. Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. V predmetni zadevi je torej treba uporabiti kriterij skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega delavca, vendar pa je pri presoji skrbnosti treba upoštevati okoliščine, v katerih je do kršitve prišlo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je glede na ugotovljene okoliščine na strani tožnice ugotovilo, da je pri opustitvi sporočanja novega naslova bivanja ravnala hudo malomarno. Tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, da tožnica ni ravnala zgolj z navadno malomarnostjo, ni dokazala, da bi tožnica opustila dolžno skrbnost obveščanja zaradi hude malomarnosti - to je skrajne nepazljivosti. Vrhovno sodišče je v zadevi opr. št. III Ips 563/2007 odločilo, da tožnik ni ravnal hudo malomarno, saj je v nastalem kriznem položaju ravnal tako, kot je glede na izkušnje ocenil, da je najbolj ustrezno, v zadevi opr. št. VIII Ips 352/2008 pa, da delavec ni bil skrajno nepazljiv, če je na neizpolnitev pogodbenih obveznosti vplivalo njegovo psihično stanje. Pri presoji ravnanja oziroma opustitve tožnice je tako treba upoštevati, ali je v nastali krizni situaciji kot žrtev nasilnega partnerja ravnala tako, kot je glede na izkušnje ocenila za najbolj ustrezno oziroma, ali je na neizpolnitev njene obveznosti vplivalo njeno psihično stanje. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljena pravno pomembna dejstva ugotavlja, da je tožnica storila vse, kar bi pričakovali od povprečno skrbnega delavca v njenih okoliščinah. Tožnici ni mogoče očitati skrajne nepazljivosti v zvezi z njeno dolžnostjo obveščanja, saj je v položaju, v katerem je bila, glede na svoje psihično stanje (strah pred nasilnim partnerjem) in glede na nasvet policista (sprememba telefonske številke, selitev in sporočanje naslova dejanskega bivanja le ozkemu krogu oseb) ravnala tako, kot je ocenila za najbolj ustrezno. Tožena stranka ni dokazala, da je bila njena opustitev posledica hude malomarnosti, temveč iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je do nje prišlo zaradi drugih razlogov (strahu pred ponovnim nasiljem, do katerega bi lahko prišlo, če bi jo nekdanji partner spet našel, in posledičnega samozaščitnega vedenja). Res je sicer, da je toženi stranki nastala zaradi tožničine opustitve škoda, vendar pa je nastala škoda nizka, tožnica pa se je že takoj po prejeti pisni obdolžitvi zavezala, da jo bo povrnila. Glede na to v zvezi s samimi posledicami kršitve ne gre za okoliščine iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 9. Sodišče prve stopnje je po eni strani zavzelo stališče, da tožnici v času spremembe prebivališča v začetku leta 2014 ni mogoče očitati naklepa pri opustitvi sporočanja novega naslova, saj je bila tedaj še pod vtisom dogodkov z dne 27. 12. 2013, po drugi strani pa je štelo, da bi tožnica vsaj v enem letu po pravnomočnosti sodbe, s katero je bil njen nekdanji partner obsojen na pogojno kazen, lahko sporočila toženi stranki svoj novi naslov. Tako sklepanje glede na ugotovljena dejstva ni pravilno in življenjsko logično. Pritožba utemeljeno opozarja, da se tožnica zgolj zaradi pravnomočnosti sodbe, s katero je bil njen nekdanji partner obsojen za kaznivo dejanje nasilništva iz prvega odstavka 296. člena KZ-1, ni mogla počutiti nič varnejše. V kazenski zadevi opr. št. II K 21732/2014 mu je sodišče izreklo kazensko sankcijo pogojno obsodbo, v kateri mu je bila določena kazen štirih mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. To pomeni, da je bil v času izdaje prvostopenjske sodbe (10. 6. 2014) in v času, ko je ta postala pravnomočna (19. 8. 2014 - listina A 5), nekdanji tožničin partner na prostosti, kar gotovo opravičuje njen strah, da bo poskušal poiskati njen novi naslov, in ravnanje skladno z nasvetom policista, naj svojega naslova ne zaupa prevelikemu številu ljudi. Sodišče prve stopnje v ugotovljenem dejanskem stanju ni imelo opore za ugotovitev, da se je za tožnico s pravnomočnostjo kazenske sodbe oziroma v enem letu po pravnomočnosti situacija toliko spremenila, da je od tega trenutka dalje ravnala s skrajno nepazljivostjo, ker svojega novega naslova ni javila delodajalcu. Iz ugotovljenih dejstev v predmetni zadevi ne izhaja trenutek, od katerega dalje je tožničina opustitev sporočanja naslova pomenila skrajno nepazljivost. Ob tem ni nepomembno, da je bila tožnica v tistem času veliko odsotna zaradi bolniškega staleža in torej ni hodila na delo, zaradi česar do prevoznih stroškov ni bila upravičena, ter da je bila prepričana, da so glede na istega ponudnika javnega prevoza v B. in v D. cene prevoza enake.

10. Ni mogoče slediti navedbam tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da se okoliščine, ki jih navaja tožnica, ne morejo šteti za okoliščine, zaradi katerih bi bilo upravičeno, da tožnica svojemu delodajalcu ne sporoča podatkov o spremembi svojega bivališča in s tem povezano spremembo v obračunu potnih stroškov. Pravilno sicer opozarja, da je opustitev obveščanja delodajalca s strani delavcev dopustna le v izjemnih primerih in časovno omejeno, vendar v predmetni zadevi ne gre za to, da tožnica ne bi kršila svojih obveznosti iz delovnega razmerja, pač pa za to, da ji glede na okoliščine v zvezi s to kršitvijo ni mogoče očitati hude malomarnosti, ampak zgolj navadno malomarnost. Ker ta stopnja krivde ne more biti podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je ta nezakonita, bi pa za tovrstno kršitev glede na obliko krivde tožena stranka tožnici lahko izrekla kakšno blažjo sankcijo iz ZDR-1. Res je, da bi se o neobveščanju o novem naslovu prebivališča tožnica lahko dogovorila s toženo stranko ali na drug način omilila posledice nesporočanja podatkov in posledično nastajanje škode, a to ne vpliva na dejstvo, da ji je mogoče očitati zgolj navadno malomarnost. Tudi njeno sklicevanje na dejstvo, da bi ji tožnica zaradi pravilnika o varovanju osebnih podatkov lahko brez strahu pred razkritjem prebivališča nepooblaščenim osebam (predvsem nekdanjemu partnerju), ne more spremeniti ugotovitve, da tožnica ni ravnala s hudo malomarnostjo. Tožnici ni mogoče očitati skrajne nepazljivosti, ker toženi stranki ni povedala, da se je preselila in da ji konkretnega naslova ne more sporočiti zaradi strahu za varnost. Glede na okoliščine primera, zlasti dejstvo, da je tožnica s strani policije dobila drugačna navodila, česar tožena stranka ni prerekala, tako pričakovanje tožene stranke ne more utemeljiti hujše oblike krivde tožnice zaradi očitane opustitve, pri čemer je tožnica ravnala na podlagi zmotnega prepričanja, da so stroški iz obeh naslovov enaki.

11. Zadevi, ki ju je Vrhovno sodišče obravnavalo pod opr. št. VIII Ips 149/2010 in VIII Ips 411/2009, v predmetni zadevi nista upoštevni, ker gre za drugačno dejansko stanje. V navedenih zadevah je bilo namreč ugotovljeno, da sta delavca delodajalcu posredovala netočne oziroma nepopolne podatki o prebivališču z namenom uveljavljanja (višjih) prevoznih stroškov - torej z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. To pa v predmetni zadevi ni bilo ugotovljeno.

12. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na obstoj krivde tožnice (huda malomarnost), je pritožbeno sodišče na podlagi pravilnega materialnopravnega izhodišča izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za ugotovitev, da je podana izredna odpoved nezakonita, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še vedno traja, ter za poziv nazaj na delo (5. alineja 358. člena ZPP). Za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve na delo mora tožena stranka tožnici obračunati pripadajoče mesečne bruto plače (pravilno: nadomestila plače) in druge prejemke iz delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi, od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter ji izplačati ustrezne neto zneske. Ker je s plačilom posameznih neto zneskov v zamudi, je dolžna tožnici plačati tudi zakonske zamudne obresti od 10. v mesecu za pretekli mesec do plačila.

13. Stranki stroškov postopka nista priglasili, zato o njih pritožbeno sodišče ni odločalo.