Jedro

Tožniku ni mogoče očitati, da bi moral vsak trenutek računati z možnostjo, da priteče na cesto žival (pes), saj velja, da mora za psa poskrbeti njegov lastnik tudi tako, da ne ogroža prometa. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je za škodo, ki je nastala tožniku izključno odgovoren lastnik psa, ki ni preprečil, da bi se pes prosto gibal – tekal naokoli.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 388,75 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2015 dalje do plačila (točka I izreka sodbe) in tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 620,62 EUR (točka II izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je iz razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka pritožila tožena stranka. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokaz z izvedencem za raziskave prometnih nesreč in bi se lahko na podlagi opravljene časovno potne analize glede na konfiguracijo terena potrdilo, da bi tožnik lahko pravočasno opazil psa in nastanek škodnega dogodka preprečil. Odločitev sodišča o izključni odgovornosti lastnice psa pa je tudi materialnopravno zmotna. Tožnik je imel dovolj časa, da bi trčenje v celoti preprečil. Sklicuje se na zadevo VSC Cp 143/2010. Ob potrebni pozornosti in prilagojeni hitrosti bi tožnik moral in mogel pravočasno ustaviti. Kljub močnemu zaviranju se trčenju ni mogel ogniti. To pomeni, da je vozil prehitro, bodisi da dogajanja na oziroma ob cesti ni pozorno spremljal, zato je utemeljen očitek tožene stranke o 30 % sokrivdi za nastalo škodo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek tožnika zavrne. Tožena stranka pa se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških v delu – nagrada za odvetnika v višini 969 točk. Tožnik bi bil upravičen do povračila stroškov odvetnika za nagrado za tožbo v višini 200 točk, prvi narok 200 točk, kasnejši narok 100 točk, vse povečano za 22 % DDV.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Zavrača pritožbene navedbe tožene stranke in poudarja, da je odločitev prvega sodišča pravilna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in priglaša sttroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti v smislu določila člena 443/1 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. Sodba, izdana v takem sporu, se po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP sme izpodbijati samo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbene trditve tožene stranke se nanašajo predvsem na ugotovljena dejstva in jih torej ni dopustno upoštevati, saj je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v tovrstnih zadevah izključen. Na to je bila tožena stranka tudi opozorjena v pravnem pouku v sami sodbi. Po presoji pritožbenega sodišča pa ne gre niti za primer, ko je sodbo vendarle mogoče razveljaviti, če je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno (člen 458/2 ZPP).

6. Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, na katere je pritožbeno sodišče na podlagi navedenih določb ZPP vezano je, da je pes last H. B. pritekel za mačko na cesto in trčil v avto tožnika. Na avtu je nastalo za 1.439,81 EUR škode. Tožena stranka je tožniku plačala del odškodnine, od zneska ugotovljene škode je odštela odbitno franšizo, upoštevala pa je tudi, da je k nezgodi soprispeval tožnik v višini 30 %. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik vozil v skladu s cestnoprometnimi predpisi, hitrost vozila je bila prilagojena razmeram na cesti, saj je vozil 40 do 50 km/uro, omejitev na tem delu pa je 70 km/uro. Psa je opazil, ko je bil ta že na cesti in kljub zaviranju trka ni mogel preprečiti. Sodišče nadalje tudi ugotavlja, da tožniku ni mogoče očitati, da bi moral vsak trenutek računati z možnostjo, da priteče na cesto žival (pes), saj velja, da mora za psa poskrbeti njegov lastnik tudi tako, da ne ogroža prometa. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je za škodo, ki je nastala tožniku izključno odgovoren lastnik psa, ki ni preprečil, da bi se pes prosto gibal – tekal naokoli. Odločitev sodišča, ki je zahtevku tožnika ugodilo, ker ni ugotovilo njegovega 30 % soprispevka k nastanku škode, je po vsem povedanem pravilna, pritožba pa neutemeljena.

7. Slediti je tudi odločitvi prvega sodišča, ki je zavrnilo dokaz z izvedencem cestno prometne stroke, kajti že na podlagi izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo pravno relevantna dejstva potrebna za odločitev.

8. Tudi odločitev o stroških je pravilna. Sodišče je tožniku priznalo po 200 točk za zastopanje v predhodnem postopku, za tožbo in prvo pripravljalno vlogo in za poravnalni narok oziroma prvi narok za glavno obravnavo. Za trajanje prvega naroka še dodatnih 50 točk, za drugi narok 100 točk ter materialne stroške v višini 2 %, vse povečano za 22 % DDV. Sodna taksa je znašala 78,00 EUR, seštevek točk 969 pomnožen z vrednostjo točke 0,459 skupaj znaša 620,62 EUR. Toliko kot je odmerilo prvo sodišče. 9. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker pri tem ni ugotovilo nobenih pomanjkljivosti je toženkino pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je podal tožnik, pa ni pripomogel k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji. Bil je nepotreben (155. člen ZPP).