Jedro

Če želi taksni zavezanec doseči delno oprostitev plačila sodne takse, odlog ali obročno plačilo, mora trditi in dokazati, da nima denarja za plačilo celotne takse, ga ne more zagotoviti ali ne takoj brez ogrožanja svoje dejavnosti.

Posebnost postopka v zvezi s sodnimi taksami je v tem, da mora sodišče po uradni dolžnosti izvajati dokazni postopek, „če … dvomi o resničnosti navedb v izjavi o premoženjskem stanju“; sodišče torej ni vezano na dokazne predloge taksnega zavezanca. Trditve taksnega zavezanca sodišče sicer lahko preizkuša, če so postavljene; ne sme pa raziskovati premoženjskega stanja, če poprej taksni zavezanec ni postavil zadostnih trditev.

Sodišče po uradni dolžnosti ne sme samo ugotavljati dejstev, ki jih taksni zavezanec sam sploh ni navedel; ugotavlja lahko le nasprotna dejstva, če dvomi v resničnost trditev taksnega zavezanca. Trditveno (in dokazno) breme ostajata povsem pri taksnem zavezancu. Kakšne trditve mora postaviti, je razvidno iz četrtega odstavka 11. člena ZST-1. Sodišče torej ni zavezano, namesto zavezanca raziskovati njegovo premoženjsko stanje in njegove pridobitne zmožnosti, zato da bo ugotovilo, ali mu lahko podeli kakšno olajšavo pri plačilu sodne takse.

Ni sicer odločilno, vendar pa je tudi pomembno, da ni vselej tako, da stranka negativnih dejstev ne more dokazovati. Praviloma stranka negativnih dejstev ne more dokazovati, gotovo pa jih mora vsaj zatrjevati. Včasih pa lahko stranka dokazuje tudi negativna dejstva. Tožeča stranka je tako na primer trdila, da „ne prejema nikakršnih finančnih prilivov“. Takšno negativno dejstvo bi dokazovala zlahka z izpiski iz svojega bančnega računa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je predlagala oprostitev plačila sodne takse za revizijski postopek, podredno pa odlog ali obročno plačilo sodne takse.

2. Prvostopenjsko sodišče je vse predloge zavrnilo. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je bila tožena stranka že dovolj opozorjena s sklepom z opr. št. VI Pg 5608/2012-54 na svoje trditveno in dokazno breme glede predlogov za olajšavo pri plačilu sodne takse za pritožbeni postopek. Opozorjena je bila tudi s sklepom pritožbenega sodišča v tej isti zadevi. Tožeča stranka je v svojem novem predlogu, ki se je tokrat nanašal na predlog za olajšavo pri plačilu sodne takse za revizijo (zoper odločitev pritožbenega sodišča) zgolj navedla, da nima denarja za plačilo sodne takse. Ta navedba je v nasprotju s priloženo izjavo o premoženjskem stanju, po kateri ima tožeča stranka kratkoročna sredstva v višini 17.764.780,00 EUR. Tožeča stranka spet ni navedla, zakaj s temi sredstvi ne more plačati bistveno manjše sodne takse. Prvostopenjsko sodišče je tudi odklonilo dokaz z zaslišanjem zakonite zastopnice, ker izvedba dokaza ne more nadomestiti manjkajočih trditev.

3. Tožeča stranka je v pritožbi zoper sklep navedla, da je bilo iz predložene izjave o premoženjskem stanju razvidno, da je tožeča stranka poslovala z izgubo v višini 278.384,00 EUR. To naj bi pomenilo, da tožeča stranka nima sredstev za plačilo sodne takse in da jih tudi ne more zagotoviti ali vsaj ne pravočasno. Trditve tožeče stranka naj bile jasne: nima hitro vnovčljivega premoženja, nima dohodkov in nima možnosti za prejem kakšnih dohodkov. Ob upoštevanju podatka, da ima tožeča stranka 17.764.780,00 EUR bilančnih sredstev, bi moralo sodišče vsaj podvomiti v podane navedbe tožeče stranke in v nadaljevanju pregledati uradne sezname in izvesti predlagane dokaze.

4. V nadaljevanju pritožba navaja, da gre pri sredstvih v višini 17.764.780,00 EUR za poslovne prostore. Pojasnjuje, kakšne obveznosti so ji nastajale v zvezi z njimi, in da so sedaj ti prostori hipotekarno obremenjeni. Iz navedenega naj bi bilo razvidno, da celo če bi tožeča stranka odsvojila vse svoje premoženje, ne bi iz kupnine ničesar prejela, ker bi bila vsa kupnina namenjena za poplačilo upnikov. Morebitna zahteva za prodajo nepremičnine za poplačilo sodne takse bi bila glede na vrednost nepremičnine nezdružljiva z ustavnim načelom sorazmernosti. O vsem navedenem bi lahko izpovedala predlagana priča M. J. Pritožba očita prvostopenjskemu sodišču, da je z opustitvijo izvedbe dokaza kršilo procesno pravo. Pritožnica je predlagala tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

5. V postopku glede odločanja o plačilu sodne takse, vključno s postopki glede kakšne olajšave pri plačilu sodne takse, se smiselno uporabljalo določbe ZPP (3. odstavek 1. člena ZST-1).

6. Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 2. točke 365. člena ZPP.

7. Če želi taksni zavezanec doseči delno oprostitev plačila sodne takse, odlog ali obročno plačilo, mora trditi in dokazati, da nima denarja za plačilo celotne takse, ga ne more zagotoviti ali ne takoj brez ogrožanja svoje dejavnosti (2., 3. in 4. odstavek 11. člena ZST-1). Pri odločitvi sodišče upošteva finančno, premoženjsko in likvidnostno stanje predlagatelja (2. stavek 4. odstavka 11. člena ZST-1). Novih dejstev predlagatelj ne more več navajati v pritožbenem postopku, razen če tega ne opraviči (1. odstavek 337. člena ZPP).

8. V pravdnem postopku je trditveno in dokazno breme na stranki, ki se s svojo vlogo obrača na sodišče (212. člen ZPP). V postopku sta udeležena le zavezanec in sodišče kot organ Republike Slovenije. Druga stranka spora v tem postopku ni udeležena in ne more dajati nasprotnih trditev in seveda tudi ne dokaznih predlogov. Posebnost postopka v zvezi s sodnimi taksami je posledično v tem, da mora sodišče po uradni dolžnosti izvajati dokazni postopek, „če … dvomi o resničnosti navedb v izjavi o premoženjskem stanju“ (4. odstavek 12. člena ZST-1); sodišče torej ni vezano na dokazne predloge taksnega zavezanca. Trditve taksnega zavezanca sodišče sicer lahko preizkuša, če so postavljene; ne sme pa raziskovati premoženjskega stanja, če poprej taksni zavezanec ni postavil zadostnih trditev.

9. Sodišče po uradni dolžnosti ne sme samo ugotavljati dejstev, ki jih taksni zavezanec sam sploh ni navedel; ugotavlja lahko le nasprotna dejstva, če dvomi v resničnost trditev taksnega zavezanca. Trditveno (in dokazno) breme ostajata povsem pri taksnem zavezancu. Kakšne trditve mora postaviti, je razvidno iz 4. odstavka 11. člena ZST-1. Sodišče torej ni zavezano, namesto zavezanca raziskovati njegovo premoženjsko stanje in njegove pridobitne zmožnosti, zato da bo ugotovilo, ali mu lahko podeli kakšno olajšavo pri plačilu sodne takse.

10. Pritožba tožeče stranke želi s svojim sklicevanjem na okoliščine, ki bi jih prvostopenjsko sodišče domnevno lahko ugotovilo prav to, do česar taksni zavezanec ni upravičen: da bo sodišče po uradni dolžnosti ugotavljalo dejstva o premoženjskem stanju tožeče stranke, ki jih sama tožeča stranka poprej ni niti zatrjevala.

11. Pritožba sama v ničemer ne zanika odločilnih stališč prvostopenjskega sodišča, da je bila tožeča stranka že v predhodnem postopku, ki se je vodil glede plačila sodnih taks v pritožbenem postopku, opozorjena na svoje trditveno in dokazno breme. Prav tako ne zanika odločilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da izkazuje v svoji bilanci za 17.764.780,00 EUR kratkoročnih sredstev in da glede teh sredstev ni postavil nobenih trditev, da jih ne more v vnovčiti v kratkem času. Pritožba torej v ničemer ne zanika, da so bile že trditve tožeče stranke nezadostne, in da iz njih ni izhajala utemeljenost predloga za odobritev kakšne olajšave pri plačilu sodne takse. Ni sicer odločilno, vendar pa je tudi pomembno, da ni vselej tako, da stranka negativnih dejstev ne more dokazovati. Praviloma stranka negativnih dejstev ne more dokazovati, gotovo pa jih mora vsaj zatrjevati. Včasih pa lahko stranka dokazuje tudi negativna dejstva. Tožeča stranka je tako na primer trdila, da „ne prejema nikakršnih finančnih prilivov“ (l. št. 354, zadnja stran). Takšno negativno dejstvo bi dokazovala zlahka z izpiski iz svojega bančnega računa.

12. V pritožbi navaja tožeča stranka vrsto novih trditev o svojem premoženjskem stanju. Te trditve se nanašajo na izgubo v letu 2014, na to, kaj v naravi pomenijo sredstva v višini 17.764.780,00 EUR, na obremenjenost teh nepremičnin, na izvršbe na te nepremičnine in podobno (strani 4 in 5 pritožbe). Te trditve so sicer takšne, da pojasnjujejo finančno, premoženjsko in likvidnostno stanje. Za šele v pritožbenem postopku postavljene trditve pa pritožba ne navaja nobenega razloga, da bi teh trditev tožeča stranka ne mogla postaviti že prej. Trditve so prepozne in kot takšne neupoštevne.

13. Sodišče izvaja dokaz s pričo le, če so bila predhodno navedena dejstva (212. člen ZPP), o katerih bo lahko priča sploh kaj izpovedala. Tudi glede tega pritožba ne izpodbija odločilnega, in očitno pravilnega stališča prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni postavila dovolj trditev, in da zaslišanje priče ne more nadomestiti manjkajočih trditev. S tem stališčem se pritožbeno sodišče lahko le strinja, saj je glede na veljavno ureditev nedvomno pravilno.

14. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).