Jedro

Pritožbene navedbe, da je obd. bil med vožnjo z motornim kolesom tako vinjen, da je bil neprišteven in kazensko neodgovoren, so neutemeljene, ker je zavestna malomarnost dokazana.

Izrek

Pritožba zagovornice obt. G. I. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Po členu 98/I ZKP mora obtoženec plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s citirano sodbo spoznalo obtoženega G. I. za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa v zvezi s kaznivim dejanjem ogrožanja javnega prometa po členu 255/IV KZ RS/77 v zvezi s členom 251/III in I KZ RS/77 in mu izreklo kazen enega leta zapora. Sodišče je tudi odločilo, da mora obtoženec plačati stroške kazenskega postopka v znesku 108.700,00 SIT in povprečnino v znesku 60.000,00 SIT, oprostilo pa ga je plačila stroškov in nagrade zagovornice, določene po uradni dolžnosti. Zoper sodbo je vložila pritožbo obtoženčeva zagovornica po uradni dolžnosti odvetnica N. V. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter odločbe o kazenski sankciji in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe z izrekom oprostilne sodbe oziroma z izrekom pogojne obsodbe. Višji državni tožilec svetnik . S. je na seji senata predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je po pregledu kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, izvedlo vse potrebne dokaze, svoje zaključke pa v izpodbijani sodbi tudi primerno obrazložilo. Po oceni pritožbenega sodišča je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja opraviti ogled na kraju samem ter ugotoviti stanje cestišča in lokacijo že ugotovljene in morebitnih drugih vboklin. Prvostopno sodišče je utemeljeno sledilo izvedencu cestnoprometne stroke dr. J. K., ki je v času, ko si je ogledal kraj prometne nezgode, opazil le z asfaltom zalito vboklino ob sredinski črti, drugih vboklin pa ne in je zato na podlagi izpovedbe priče B. Š., da je obtoženec vozil ob desnem robu svoje vožnje in ne po sredinski črti, zaključil, da obtoženec na vboklino, glede na to, da je vozil motorno kolo, ni naletel. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je navedba potrjena tudi z ugotovitvami preiskovalnega sodnika na kraju nesreče, saj je iz njegovega zapisnika o ogledu razvidno, da je na mestu, kjer je prišlo do nesreče, asfalt nepoškodovan. Pritožbeno sodišče zato zaklučuje, da ogled prvostopnega sodišča za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni bil potreben. Pritožbeno sodišče je kot neutemeljene zavrnilo tudi pritožbene navedbe, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena, saj se v izreku sodbe obtožencu očita, da je vozil preblizu roba ceste, iz izvedenih dokazov in ugotovitev sodišča pa izhaja nekaj povsem drugega. Izrek sodbe namreč očita obtožencu vožnjo preblizu desnemu robu vozišča glede na ovinek in hitrost, kar je prvostopno sodišče tudi utemeljeno obrazložilo, to je, da obtoženi ni speljal levega ovinka in je zapeljal preko desnega roba vozišča izven vozišča na bankino. Po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljene niti pritožbene navedbe glede neprištevnosti obtoženca, ki naj, glede na podatke o njegovi vinjenosti, sploh ne bi vedel kje se nahaja, kaj se dogaja okrog njega in ni mogel vedeti, kaj počne ter da je slepo sledil prošnjam oškodovanke, da jo naj pelje z motorjem, ter da naj se ne bi mogel zavedati, da lahko zaradi svojega stanja pri vožnji z motorjem povzroči očitano kaznivo dejanje. Že iz zagovora obtoženca namreč izhaja, da se je sam odločil, da se gre kljub zaužitemu alkoholu peljati s kupljenim motorjem, da bi ga preizkusil in se je, že preden je srečal oškodovanko, pripeljal do kraja, kjer sta se srečala, torej se ni šel vozit šele na prošnjo oškodovanke. Obtoženec je torej hotel preizkusiti kupljeni motor in je dobro vedel kaj počne, prav tako pa se je, glede na količino popitega alkohola, zavedal, da lahko z vožnjo z motorjem povzroči prometno nesrečo, pa je lahkomiselno mislil, da do nje ne bo prišlo. Zato so neutemeljene tako pritožbene navedbe glede kazenske odgovornosti obtoženca, kot tudi glede postavitve izvedenca psihatirične stroke, katerega zagovornica med postopkom na sodišču prve stopnje ni predlagala. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v odločbi o kazenski sankciji in ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni upoštevalo oziroma je premalo upoštevalo posebne olajševalne okoliščine. Po oceni pritožbenega sodišča je sodiče prve stopnje glede na obtoženčevo alkoholiziranost, smrt ene osebe, vožnjo brez izpita na neregistriranem motorju ter njegovo predkaznovanost za podobno kaznivo dejanje in obravnavanost pri sodniku za prekrške zaradi kršitev ZTVCP obtožencu utemeljeno izreklo pravično nepogojno zaporno kazen. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti zatrjevanih nepravilnosti niti takih, na katere mora v skladu s členom 383/I ZKP ob preizkusu izpodbijane sodbe paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da mora obtoženec plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 60.000,00 SIT. Povprečnino je odmerilo ob upoštevanju trajanja in zamotanosti pritožbenega postopka in pritožnikovih premoženjskih razmer.