Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dolžnik v ugovoru po izteku roka uveljavljal materialnopravni pobot, ki je edini dopusten v izvršilnem postopku in pride v poštev pri istovrstnih, vzajemnih, zapadlih in likvidnih terjatvah, pogoj za pobot pa je tudi dana pobotna izjava.

Zakon glede vzajemnosti kot enega od pogojev za materialnopravni pobot terjatev določa izjemo pri odstopljenih terjatvah. Odstop od splošnega načela vzajemnosti je potreben zaradi ohranitve nevtralnega položaja dolžnika pri cesiji in je določen v 315. členu OZ. Tako lahko po prvem odstavku tega člena dolžnik odstopljene terjatve uveljavlja v pobot s prevzemnikom tiste terjatve, ki bi jih do obvestila o pobotu lahko pobotal z odstopnikom, po drugem odstavku istega člena pa tudi tiste, ki jih je do odstopnika pridobil pred obvestilom o odstopu, pa rok za njihovo izpolnitev še ni zapadel takrat, ko je bil obveščen o odstopu, če zapade ta rok pred rokom za izpolnitev odstopljene terjatve ali hkrati z njim. V zvezi s tem teorija poudarja, da je določilo prvega odstavka nepotrebno, ker so vsi primeri iz njega zajeti z drugim odstavkom. Dolžnik lahko tako proti cesionarju uveljavlja v pobot vse terjatve, ki jih ima proti cedentu, če je izpolnjen dodatni pogoj, da terjatev, ki se uveljavlja v pobot, zapade v plačilo pred ali skupaj s cedirano terjatvijo.

Izrek

I. Pritožba proti sklepu na red. št. 98 spisa se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (to je v ugodilnemu delu I. točke izreka, v II. točki izreka in v III. točki izreka glede dolžnikovih stroškov pritožbenega postopka) potrdi.

II. Pritožba proti sklepu na red. št. 99 spisa se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (to je v I., II., IV. in V. točki izreka) potrdi.

III. Upnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

**K pritožbi proti sklepu na red. št. 98 spisa**

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 23. 4. 2020 na red. št. 98 je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika po izteku roka z dne 7. 12. 2017 delno ugodilo in izvršbo ustavilo za dne 6. 2. 2015 plačanih 42.500,00 EUR, za dne 14. 3. 2016 plačanih 42.000,00 EUR in za dne 22. 3. 2017 plačanih 5.041,80 EUR. V preostalem delu je ugovor po izteku roka zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da upnik sam nosi svoje stroške odgovora na ugovor po izteku roka z dne 22. 5. 2018 in stroške pritožbe z dne 14. 6. 2018 (II. točka izreka), mora pa dolžniku povrniti stroške pritožbe z dne 23. 7. 2019 v znesku 943,60 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Dolžnikov predlog za povrnitev stroškov ugovora po izteku roka pa je zavrnilo (III. točka izreka).

2. Upnik je proti ugodilnemu delu I. točke, II. in III. točki izreka sklepa vložil pravočasno pritožbo. Navaja, da sklep izpodbija v celoti zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da ugovor po izteku roka v celoti zavrže kot prepozen oziroma zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je že v odgovoru z dne 22. 5. 2018 izpostavil, da se ugovor po izteku roka skladno s 56. členom ZIZ lahko vloži le v primeru, če temelji na dejstvu, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, torej le, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi, pri čemer je dolžnik v ugovoru po izteku roka navajal in uveljavljal izključno dejstva, ki bi jih lahko uveljavljal že prej, tj. v fazi ugovora zoper sklep o izvršbi. Dalje upnik meni, da za utemeljenost dolžnikovega ugovora niso izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa 311. člen OZ. Za uspešen pobot bi morale biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: vzajemnost, istovrstnost, zapadlost in likvidnost ter iztožljivost. V konkretnem primeru predpostavka vzajemnosti ni izpolnjena, prav tako dolžniku ni uspelo izkazati, da je bila pobotna izjava dana. Dolžnik dejansko podaja ugovor ugasle pravice, ki ga je mogoče opredeliti kot materialnopravno pobotanje in je kot način prenehanja obveznosti urejeno v 311. členu OZ. Kot je upnik že večkrat opozoril, pogoji za materialnopravno pobotanje niso izpolnjeni, saj lahko dolžnik uspe s pobotnim ugovorom le, če zatrjuje in dokaže obstoj, višino in dospelost pobotne terjatve ter dejstvo, da je podal pobotno izjavo, česar dolžnik ni zatrjeval niti dokazal. Prav tako niso izpolnjeni pogoji po 319. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ za uveljavljanje procesnega ugovora pobota. Poleg tega upnik ponavlja, da bi dolžnik moral primarno dokazati obstoj, istovrstnost, medsebojnost, dospelost in likvidnost terjatev, ki jih uveljavlja v pobot, pri čemer upnik vnovič opozarja, da je šlo v konkretnem primeru za navidezen prenos terjatve od družbe A. d. o. o. na dolžnika, o čemer pa upnik kot dolžnik v pobot uveljavljane terjatve ni bil niti seznanjen. Upnik tudi meni, da je sodišče napačno ugotovilo zapadlost posameznih terjatev po sodbi VII Pg 2570/2015, in sicer, da paricijski rok, ki ga sodišče določi v izreku sodne odločbe, še ne pomeni, da z njegovim potekom terjatev šele zapade v plačilo, na tako ugotovitev pa je potem apliciralo določilo 315. člena OZ. V konkretnem primeru namreč ni izpolnjen pogoj, ki ga določa drugi odstavek 315. člena OZ, in sicer, da lahko dolžnik do prevzemnika pobota terjatev, ki jo ima do odstopnika in jo je pridobil pred obvestilom o odstopu, vendar le, če zapade ta rok pred rokom za izpolnitev odstopljene terjatve ali hkrati z njim. V konkretnem primeru je dolžnik terjatev, ki izpolnjuje vse potrebne pogoje za pobotanje, pridobil šele s pravnomočnostjo sodbe, 27. 9. 2017. Ker je sodišče vsebinsko napačno odločilo, je posledično tudi odločitev o stroških nepravilna. Skladno s petim odstavkom 38. člena ZIZ v zvezi s 154. členom ZPP je dolžnik dolžan upniku povrniti vse stroške v zvezi z ugovorom po izteku roka. Upnik priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik v zakonskem roku na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na upnikov pritožbeni predlog, naj se ugovor po izteku roka tudi v preostalem delu zavrže oziroma zavrne in ker mu je odločitev o zavrnitvi ugovora po izteku roka v preostalem delu (I. točka izreka), kot tudi odločitev, da se dolžnikov predlog za povrnitev stroškov ugovora po izteku roka zavrne (III. točka izreka), v korist, je višje sodišče štelo, da se upnik pritožuje proti ugodilnemu delu I. točke izreka, proti II. točki izreka in proti III. točki izreka glede dolžnikovih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). V tem obsegu je sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Zaradi večje jasnosti in glede na kompleksnost zadeve najprej povzema potek dosedanjega postopka.

6. V obravnavani zadevi je bila na predlog upnika B. d. o. o. s sklepom o izvršbi z dne 10. 4. 2017 proti dolžniku C. d. o. o. dovoljena izvršba na podlagi izvršilnega naslova – pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Kopru I Pg 240/2015 z dne 10. 6. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 294/2016 z dne 16. 2. 2017, na podlagi katere je dolžnik C. d. o. o. upniku D. d. o. o. (v nadaljevanju: D. d. o. o.) dolgoval glavnico v znesku 84.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 42.000,00 EUR od 14. 3. 2016 do plačila in od zneska 42.500,00 EUR od 6. 2. 2015 do plačila, ter pravdnih stroškov v znesku 5.041,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (priloga A1 spisa).

7. Upnik po izvršilnem naslovu - družba D. d. o. o. je svoje terjatve do dolžnika po pravnomočni sodbi I Pg 240/2015 odstopil upniku v tem izvršilnem postopku, družbi B. d. o. o., na podlagi pogodbe o odstopu terjatev v izterjavo z dne 6. 3. 2017, o čemer je bil dolžnik obveščen dne 9. 3. 2017. Družba D. d. o. o. je družbi A. d. o. o. na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 2570/2015 z dne 1. 4. 2016 dolgovala terjatev v skupnem znesku 104.212,40 EUR s pripadki, družba A. d. o. o. pa je s pogodbo o odplačnem odstopu terjatev z dne 5. 5. 2016 odstopila svojo terjatev do družbe D. d. o. o. po sodbi VIII Pg 2570/2015 dolžniku, o čemer sta bili družbi D. d. o. o. in B. d. o. o. obveščeni dne 21. 3. 2017. Dolžnik je ob obvestilu o odstopu uveljavil v pobot s strani družbe A. d. o. o. odstopljeno terjatev do družbe D. d. o. o. s terjatvijo izvršilnega upnika do njega, ki se izterjuje v tem izvršilnem postopku. Sklep o izvršbi v tej zadevi je bil izdan zaradi izterjave glavnice v znesku 89.541,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 42.000,00 EUR od 14. 3. 2016 do plačila, od zneska 42.500,00 EUR od 6. 2. 2015 do plačila in od zneska 5.041,80 EUR od 22. 3. 2017 do plačila, ter zaradi izterjave izvršilnih stroškov v znesku 155,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

8. Na podlagi zgoraj navedenih dejstev je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil (redni) ugovor z dne 18. 5. 2017 in v njem uveljavljal, da je v tem postopku izterjevana terjatev upnika - prevzemnika do njega prenehala s pobotom z njegovo terjatvijo do upnika - prevzemnika, ki temelji na sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 2570/2015 z dne 1. 4. 2016. Po vložitvi rednega ugovora je dolžnik vložil še vlogo z dne 7. 12. 2017, v kateri je navedel, da je že v ugovoru pojasnil, da je upnikova terjatev prenehala na podlagi pobota, in tudi, da je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 2570/2015 na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 800/2016 dne 27. 9. 2017 že postala pravnomočna in dne 3. 12. 2017 tudi izvršljiva. Terjatev je bila na upnika prenesena zgolj v izterjavo in je izpolnitev s pobotom odstopniku terjatve možna ves čas, tudi po naznanitvi cesije. Sodišče prve stopnje je vlogo z dne 7. 12. 2017 štelo kot ugovor po izteku roka in s sklepom z dne 6. 6. 2018 ugovoru zoper sklep o izvršbi v zvezi z ugovorom po izteku roka delno ugodilo in izvršbo delno ustavilo, po pritožbi upnika pa je pritožbeno sodišče s sklepom II Ip 2349/2018 z dne 3. 10. 2018 sklep z dne 6. 6. 2018 razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Slednje je nato s sklepom z dne 9. 7. 2019 ugovor zoper sklep o izvršbi in tudi ugovor po izteku roka z dne 7. 12. 2017 zavrnilo, po pritožbi dolžnika pa je pritožbeno sodišče s sklepom II Ip 2181/2019 z dne 15. 1. 2020 sklep o zavrnitvi ugovora po izteku roka z dne 7. 12. 2017 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritrdilo je namreč dolžniku, da se pobotna izjava lahko poda tudi v vlogi, ki jo je dolžnik v konkretnem primeru podal v vlogi z dne 7. 12. 2017. 9. Z izpodbijanim sklepom je tako sodišče prve stopnje ponovno odločalo o ugovoru po izteku roka z dne 7. 12. 2017. Ugotovilo je, da dolžnik v pobot uveljavlja terjatev, ki jo je na podlagi pogodbe o odstopu terjatev pridobil od družbe A. d. o. o. in ki jo je ta na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 2570/2015 z dne 1. 4. 2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 800/2016 z dne 27. 9. 2017 imela do družbe D. d. o. o. Ker je bil sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 800/2016 izdan po poteku roka za vložitev rednega ugovora, je sodišče prve stopnje štelo, da so izpolnjeni pogoji za ugovor po izteku roka (56. člen ZIZ). Taka ugotovitev je pravilna. Z izdajo sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 800/2016 je namreč sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 2750/2015, na kateri temelji dolžnikova v pobot uveljavljana terjatev, postala pravnomočna, dejstvo nastopa pravnomočnosti pa je za uspešno uveljavljanje pobota v konkretnem primeru pravno pomembno, kot je razvidno iz nadaljevanja. Pritožbeni očitek, da je dolžnik v ugovoru po izteku roka navajal izključno dejstva, ki bi jih lahko že v fazi ugovora zoper sklep o izvršbi, zato ni utemeljen.

10. Dalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dolžnik v ugovoru po izteku roka uveljavljal materialnopravni pobot, ki je edini dopusten v izvršilnem postopku in pride v poštev pri istovrstnih, vzajemnih, zapadlih (311. člen Obligacijskega zakonika - OZ) in likvidnih terjatvah, pogoj za pobot pa je tudi dana pobotna izjava (312. člen OZ). Le-to je v konkretnem primeru dolžnik podal v ugovoru po izteku roka, sicer pa gre za istovrstni in likvidni terjatvi, kar prav tako pravilno izhaja iz izpodbijanega sklepa. V zvezi s pogojem vzajemnosti je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da gre v tej zadevi s stališča pobotanja za odstop od tega pogoja, s stališča cesije pa za ohranjanje nevtralnosti dolžnikovega pravnega položaja. Posebna ureditev pobotanja v povezavi s cesijo določa upravičenost dolžnika, da s prevzemnikom terjatve (upnikom) pobota terjatev, ki jo ima do odstopnika. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem sklicevalo na 412. in 315. člen OZ, ugotovilo, da je bil dolžnik o odstopu v tem postopku uveljavljane terjatve po sodbi Okrožnega sodišča v Kopru I Pg 240/2015 obveščen dne 9. 3. 2017, da je dolžnikova nasprotna terjatev, ugotovljena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 2570/2015, zapadla pred zapadlostjo odstopljene terjatve, in da lahko zato dolžnik glede na drugi odstavek 315. člena OZ uspešno uveljavlja svojo terjatev, ki jo ima do odstopnika, v pobot nasproti prevzemniku.

11. Kot pravilno izhaja iz izpodbijanega sklepa, zakon glede vzajemnosti kot enega od pogojev za materialnopravni pobot terjatev (311. člen OZ) določa izjemo pri odstopljenih terjatvah. Odstop od splošnega načela vzajemnosti je potreben zaradi ohranitve nevtralnega položaja dolžnika pri cesiji (421. člen OZ) in je določen v 315. členu OZ. Tako lahko po prvem odstavku tega člena dolžnik odstopljene terjatve uveljavlja v pobot s prevzemnikom tiste terjatve, ki bi jih do obvestila o pobotu lahko pobotal z odstopnikom, po drugem odstavku istega člena pa tudi tiste, ki jih je do odstopnika pridobil pred obvestilom o odstopu, pa rok za njihovo izpolnitev še ni zapadel takrat, ko je bil obveščen o odstopu, če zapade ta rok pred rokom za izpolnitev odstopljene terjatve ali hkrati z njim. V zvezi s tem teorija poudarja, da je določilo prvega odstavka nepotrebno, ker so vsi primeri iz njega zajeti z drugim odstavkom. Dolžnik lahko tako proti cesionarju uveljavlja v pobot vse terjatve, ki jih ima proti cedentu, če je izpolnjen dodatni pogoj, da terjatev, ki se uveljavlja v pobot, zapade v plačilo pred ali skupaj s cedirano terjatvijo.1

12. Kot že zgoraj navedeno, je dolžnik terjatev družbe A. d. o. o. do družbe D. d. o. o. pridobil na podlagi cesijske pogodbe z dne 5. 5. 2016, sam pa je bil o odstopu terjatve s strani odstopnika - družbe D. d. o. o. prevzemniku - izvršilnemu upniku B. d. o. o. obveščen dne 9. 3. 2017. Terjatev do odstopnika je torej pridobil pred obvestilom o odstopu. Dolžnikova terjatev do družbe D. d. o. o. (odstopnika) po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 2570/2015 predstavlja glavnico v znesku 104.212,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 24.408,97 EUR od dne 8. 10. 2014 do plačila, od zneska 33.921,23 EUR od dne 25. 7. 2014 do plačila, od zneska 5.000,00 EUR od dne 13. 6. 2014 do plačila, od zneska 7.661,60 EUR od dne 16. 5. 2014 do plačila, od zneska 24.375,60 EUR od dne 14. 4. 2014 do plačila, od zneska 3.220,80 EUR od dne 4. 3. 2014 do plačila, od zneska 1.610,40 EUR od dne 27. 1. 2014 do plačila, od zneska 1.610,40 EUR od dne 9. 12. 2013 do plačila in od zneska 2.403,40 EUR od dne 5. 11. 2013 do plačila. Odstopljena terjatev izvršilnega upnika - prevzemnika B. d. o. o. do dolžnika po izvršilnem naslovu - sodbi Okrožnega sodišča v Kopru I P 240/2015 pa predstavlja glavnico v znesku 89.541,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 42.000,00 EUR od dne 14. 3. 2016 do plačila, od zneska 42.500,00 EUR od dne 6. 2. 2015 do plačila in od zneska 5.041,80 EUR od dne 22. 3. 2017 do plačila. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da so dolžnikove v pobot uveljavljane terjatve zapadle v plačilo pred odstopljenimi. Vsi pogoji za pobot po drugem odstavku 315. člena OZ so zato izpolnjeni.

13. Glede na zgoraj pojasnjeno upnik ne more uspeti s pritožbenim argumentom, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj vzajemnosti, saj zakon pri cediranih terjatvah predvideva izjemo od tega načela. Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da dolžnik ni niti zatrjeval niti dokazal obstoja, višine in dospelosti v pobot uveljavljane terjatve, ter dejstva, da je podal pobotno izjavo. Obstoj, višina in zapadlost dolžnikove terjatve je namreč razvidna iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 2570/2015. Že zgoraj pa je bilo navedeno, da je dolžnik pobotno izjavo podal v obravnavanem ugovoru po izteku roka.

14. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo zapadlost posameznih terjatev po sodbi VIII Pg 2570/2015, oziroma, da v konkretnem primeru ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 315. člena OZ, saj je je dolžnik terjatev, ki izpolnjuje vse potrebne pogoje za pobotanje, pridobil šele s pravnomočnostjo navedene sodbe, to je dne 27. 9. 2017. Res je sicer, da so pogoji za uveljavljanje dolžnikove terjatve po sodbi VIII Pg 2570/2015 v pobot nastopili šele dne 27. 9. 2017, ko je sodba postala pravnomočna in je bil s tem izpolnjen še zadnji pogoj za materialnopravni pobot, to je likvidnost terjatve. Vendar pa je trenutek nastopa pravnomočnosti sodbe treba razlikovati od trenutka samega nastanka in zapadlosti terjatve. Z nastopom pravnomočnosti sodbe je namreč terjatev (le) avtoritativno ugotovljena in s tem pridobi atribut judikatne terjatve, le-ta pa nastane in zapade v plačilo že pred tem.2 Kdaj je dolžnikova v pobot uveljavljana terjatev nastala in zapadla v plačilo, je, kot je bilo pojasnjeno, razvidno sodbe VII Pg 2570/2015, to je v času od 5. 11. 2013 do 8. 10. 2014. 15. S sklepom o izvršbi v tej zadevi je bila dovoljena izvršba zaradi izterjave glavnice v znesku 89.541,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi in izvršilnimi stroški, dolžnikova terjatev do upnika kot prevzemnika odstopljene terjatve po sodbi VIII Pg 2570/2015 pa samo iz naslova glavnice znaša skupaj 104.212,40 EUR, poleg tega so bile s sodbo prisojene tudi zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov glavnice. Že na prvi pogled je tako jasno, da je dolžnikova obveznost do upnika, ki izhaja iz izvršilnega naslova v tej zadevi – sodbe I Pg 240/2015, v celoti prenehala s pobotom z dolžnikovo nasprotno terjatvijo po sodbi VII Pg 2570/2015. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je v obravnavni zadevi podan ugovorni razlog prenehanja terjatve po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.

16. Glede na vse navedeno pritožba proti ugodilnemu delu I. točke izreka sklepa ni utemeljena. Ker je dolžnik s končno odločbo v ugovornem postopku v pretežnem delu uspel, je pravilna tudi odločitev, da upnik sam nosi stroške odgovor na ugovor po izteku roka z dne 7. 12. 2017 in stroške pritožbe z dne 14. 6. 2018, na podlagi katere je bil prvi sklep o ugovoru po izteku roka z dne 6. 6. 2018 s sklepom pritožbenega sodišča II Ip 2349/ 2018 z dne 3. 10. 2018 prvič razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje (tretji odstavek 165. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ). Prav tako je pravilna odločitev, da mora upnik dolžniku povrniti njegove stroške postopka s pritožbo z dne 23. 7. 2019 proti sklepu z dne 9. 7. 2019. Pritožbeno sodišče je namreč s sklepom II Ip 2181/2019 z dne 15. 1. 2020 drugi sklep z dne 9. 7. 2019 o ugovoru po izteku roka z dne 7. 12. 2017 ponovno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, s končno odločbo pa je dolžnik v ugovornem postopku v pretežnem delu uspel. Sodišče prve stopnje je zato upniku pravilno naložilo, da mora dolžniku povrniti njegove neutemeljeno povzročene in potrebne stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP in tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ; šesti odstavek 38. člena ZIZ). Po višini pa upnik pritožbenih stroškov ne izpodbija in so tudi sicer odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo (OT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).

17. Po povedanem pritožba proti sklepu na red. št. 98 spisa ni utemeljena in jo je višje sodišče zavrnilo ter sklep v izpodbijanem delu, to je v ugodilnem delu I. točke izreka, v II. točki izreka in v III. točki izreka glede dolžnikovih stroškov pritožbenega postopka, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj tudi kakšnih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov ni našlo.

**K pritožbi proti sklepu na red. št. 99 spisa**

18. Z izpodbijanim sklepom z dne 23. 4. 2020 na red. št. 99 je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika po izteku roka z dne 30. 1. 2019 delno ugodilo v delu, ki se nanaša na plačilo izvršilnih stroškov, izvršbo ustavilo ter razveljavilo opravljena izvršilna dejanja (I. točka izreka), odločilo, da se v sodnem registru pri družbi A. d. o. o., Ljubljana, matična št. 000, razveljavi prepoved razpolaganja ali obremenitve poslovnega deleža družbenika C. d. o. o. in izbriše zastavna pravica upnika B. d. o. o., ki je bila vpisana na podlagi sklepa o izvršbi I 1007/2017 z dne 10. 4. 2017 (II. točka izreka), v preostalem delu je ugovor po izteku roka zavrglo (III. točka izreka), upniku je naložilo, da mora dolžniku povrniti stroške ugovora po izteku roka v znesku 845,30 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa (IV. točka izreka), in odločilo, da upnik sam nosi svoje stroške odgovora na ugovor (V. točka izreka).

19. Upnik je vložil pravočasno pritožbo proti I., II., IV. in V. točki izreka sklepa. Navaja, da sklep izpodbija v celoti zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da ugovor po izteku roka v celoti zavrže kot prepozen oziroma zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je že v odgovoru z dne 22. 5. 2018 izpostavil, da se ugovor po izteku roka skladno s 56. členom ZIZ lahko vloži le v primeru, če temelji na dejstvu, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, torej le, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi, pri čemer je dolžnik v ugovoru po izteku roka navajal in uveljavljal izključno dejstva, ki bi jih lahko uveljavljal že prej, tj. v fazi ugovora zoper sklep o izvršbi. V konkretnem ugovoru po izteku roka je dolžnik zatrjeval dejstva, ki jih je zatrjeval že ugovoru po izteku roka z dne 7. 12. 2017 in o čemer je sodišče že odločilo s sklepom, izdanim istega dne, kot predmetni izpodbijani sklep, zaradi česar je sodišče pravilno ugotovilo, da je ugovor po izteku roka nedovoljen in ga je potrebno zavreči. Predmetni sklep pa je po prepričanju upnika nepravilen in nezakonit v ostalih točkah, navedena nepravilnost pa je posledica nepravilne odločitve sodišča o ugovoru po izteku roka z dne 7. 12. 2017, ki mu je sodišče ugodilo s sklepom, izdanim istega dne, kot predmetni sklep. V kolikor bi namreč pravilno ugotovilo, da je ugovor po izteku roka, s katerim je dolžnik uveljavljal materialnopravno pobotanje, v prvi vrsti prepozen in obenem neutemeljen, bi se izvršilni postopek moral nadaljevati. Zaradi (napačne) ugotovitve, da je terjatev upnika prenehala zaradi v pobot dane terjatve prevzemnika, je sodišče posledično ustavilo izvršilni postopek in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja, taka odločitev pa je po prepričanju upnika nepravilna upoštevaje dejstvo, da med terjatvami ni moglo priti do pobota zaradi neizpolnjevanja pogojev, ki jih določajo pravila 311 do 318. člena OZ. Odločitev o utemeljenosti pobota je upnik izpodbijal v pritožbi zoper sklep o delni ugoditvi ugovoru po izteku roka z dne 7. 12. 2017. V nadaljevanju upnik povzema svoje navedbe iz omenjene pritožbe, ki pa jih višje sodišče na tem mestu ne povzema ponovno, saj je to storilo že v 2. točki razlogov tega sklepa. Upnik priglaša pritožbene stroške.

20. Dolžnik v zakonskem roku na pritožbo ni odgovoril. 21. Pritožba ni utemeljena.

22. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

23. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi že ugodilo dolžnikovemu ugovoru po izteku roka z dne 7. 12. 2017 in izvršbo glede izterjave zneska 89.541,80 EUR ustavilo, v ugovoru po izteku roku z dne 30. 1. 2019 pa je dolžnik navedel, da je upniku že dne 8. 6. 2018 plačal še izvršilne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skupni višini 169,70 EUR in s tem poravnal celotno terjatev predmetnega postopka. V dokaz je dolžnik priložil potrdilo o plačilu (priloga B26 - B27), na podlagi katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dolžnik dne 8. 6. 2018 na račun upnika res nakazal znesek 169,70 EUR (izvršilne stroške 155,99 EUR in zamudne obresti do 8. 6. 2018), upnik pa se v odgovoru na ugovor ni izjavil o plačilu. Sodišče je tako ugotovilo, da je ugovor v tem delu utemeljen, saj je terjatev iz naslova izvršilnih stroškov, ki se tudi izterjuje v tem postopku, prenehala. Ugovoru je zato glede izvršilnih stroškov ugodilo. Ker pa je ugotovilo, da je bila s plačilom izvršilnih stroškov v tej zadevi uveljavljana upnikova terjatev v celoti poplačana, je obenem ustavilo izvršbo (I. točka izreka) in na podlagi drugega odstavka 76. člena ZIZ posledično tudi razveljavilo vsa opravljena izvršilna dejanja (I. in II. točka izreka).

24. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dolžnik upniku dne 8. 6. 2018 nakazal znesek 169,70 EUR za poplačilo izvršilnih stroškov, upnik v pritožbi niti ne izpodbija, da je bilo plačilo res opravljeno in ga upnik v odgovoru na ugovor ni zanikal, pa potrjujejo tudi podatki v spisu (potrdilo v prilogi B23 - B27). Sodišče prve stopnje je zato ugovoru po izteku roka z dne 30. 1. 2019 v tem delu pravilno ugodilo (I. točka izreka). Prav tako je pravilna odločitev o ustavitvi izvršbe. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, so namreč v tej zadevi vsi pogoji za materialnopravni pobot izpolnjeni in je glede na višino obeh terjatev očitno, da je upnikova odstopljena terjatev po izvršilnem naslovu – sodbi I Pg 240/2015, ki jo uveljavlja v tem izvršilnem postopku, s pobotom z dolžnikovo terjatvijo do njega po sodbi VIII Pg 2570/2015 v celoti prenehala. V tej zadevi namreč upnik izterjuje glavnico v skupni višini 89.541,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dolžnikova v pobot uveljavljana terjatev pa samo iz naslova glavnice znaša 104.212,40 EUR.3 Ker je torej v tem postopku uveljavljana upnikova terjatev po sklepu o izvršbi v celoti prenehala, izvršba pa se lahko vodi le v obsegu, ki je potreben za dokončno poplačilo terjatve (prim. 3. člen ZIZ), je odločitev o ustavitvi izvršbe pravilna, pritožbene navedbe, da ni bilo pogojev za prenehanje terjatve s pobotom in da bi se postopek moral nadaljevati, pa so neutemeljene. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje o ugovoru pobota že odločilo v okviru ugovora po izteku roka z dne 7. 12. 2017, s sklepom z dne 23. 4. 2020 na red. št. 98 spisa, ki je glede ugodilnega dela s tem sklepom že postal pravnomočen4 in zato ponovno razpravljanje o tem niti več ni dopustno. Glede na odločitev o ustavitvi izvršbe pa je posledično pravilna tudi odločitev o razveljavitvi vseh opravljenih izvršilnih dejanj (drugi odstavek 76. člena ZIZ).

25. Ker je dolžnik z ugovorom po izteku roka z dne 30. 1. 2019 v celoti uspel, je sodišče prve stopnje upniku pravilno naložilo v plačilo njegove stroške ugovornega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ; odstavek 38. člena ZIZ). Same višine stroškov upnik ne izpodbija, ob uradnem materialnopravnem preizkusu pa je višje sodišče ugotovilo, da so ti odmerjeni skladno z OT in ZST-1. Prav tako je pravilna odločitev, da upnik nosi svoje stroške odgovora na ugovor sam, saj glede na ugoditev ugovoru po izteku roka ne gre za potrebne stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ; peti odstavek 38. člena ZIZ).

26. Po povedanem pritožba proti sklepu na red. št. 99 ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu (to je v I., II., IV. in V. točki izreka) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

27. Upnik s pritožbama ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ; peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Juhart M., Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 404 in 405. 2 Za obravnavani primer glej 190. in 193. člen OZ. 3 Prim. tudi 15. točka razlogov. 4 Točka I izreka tega sklepa.