Jedro

Investitorji so zavezanci za plačilo komunalnega prispevka samo, če se na objekt na novo priključuje na komunalno infrastrukturo ali če se povečuje priključna moč obstoječih priključkov.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Županje Mestne občine A. št. ... z dne 25. 5. 2005 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnikov zoper odločbo Mestne uprave Mestne občine A., s katero se je tožnikom kot investitorjem gradnje prizidka k obstoječi stanovanjski hiši na zemljišču parc.št. ... k.o. A. odmeril in naložil v plačilo komunalni prispevek v višini 1.133.457,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je prvostopna odločitev pravilna in zakonita, tako glede odmere kot take kot tudi glede izračuna. Odmera je skladna je z določbo 144. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, 8/03 - v nadaljevanju: ZUreP-1), ki določa, da je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na objekte in omrežja lokalne komunalne infrastrukture, ali ki povečuje priključno moč obstoječih priključkov, zavezan za plačilo komunalnega prispevka. Na podlagi 179. člena ZUreP-1 se do uveljavitve predpisa iz 146. člena istega zakona, komunalni prispevek odmerja po do sedaj veljavnih predpisih. V konkretnem primeru je bil izračun izdelan v skladu z drugim odstavkom 8. člena Navodila za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 44/99), po katerem se do uveljavitve programa opremljanja, ki za zadevno območje še ni bil sprejet, komunalni prispevek izračuna tako, da se kot podlaga za izračun upoštevajo povprečni stroški izgradnje oziroma prenove komunalne opreme in njenega priključevanja na ustrezna omrežja oskrbovalnih sistemov. Odlok o komunalnem prispevku za MOL (Uradni list RS, št. 36/00 - v nadaljevanju: Odlok), določa povprečne stroške komunalne opreme. Iz dokumentacije izhaja, da so investitorji z gradnjo prizidka k obstoječi stanovanjski hiši pridobili dodatnih 194, 23 m2 bruto tlorisne stanovanjske površine. Nove površine so na komunalno infrastrukturo sicer priključene preko obstoječih priključkov, vendar se z njihovo priključitvijo obremenitev oziroma zmogljivost komunalne infrastrukture povečuje. Zato so zavezani za komunalni prispevek, ki je bil izračunan in odmerjen le za razliko v izrabi zemljišča zaradi povečanja bruto tlorisne površine objekta, skladno z drugim odstavkom 6. člena Odloka, ki določa, da se v primeru nadzidav, prizidav, rekonstrukcij in nadomestnih gradenj višina povprečnih stroškov opremljanja določi na podlagi ugotovljene razlike med novo predvideno izrabo stavbnega zemljišča in obstoječo izrabo stavbnega zemljišča. Tudi povprečni stroški priprave zemljišča se določijo v deležu, ki ga predstavlja razlika v izrabi zemljišča. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da zaradi prizidave ne bo potrebno povečati priključne moči obstoječih priključkov na objektu, pa tožena stranka tožnikom pojasni, da se nove stanovanjske površine sicer res priključujejo na javno komunalno infrastrukturo preko obstoječih priključkov, vendar pa se s tem povečuje obremenitev, to pa je upoštevano na način, da se komunalni prispevek izračuna in odmeri le za razliko v izrabi zemljišča zaradi povečane bruto tlorisne površine objekta.

Tožniki vlagajo tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Menijo, da niso zavezani za komunalni prispevek na podlagi določbe 144. člena ZUreP-1. Investitorji so po tej določbi zavezani za plačilo prispevka pod pogojem, da se objekt na novo priključuje na komunalno infrastrukturo, ali če se povečuje priključna moč obstoječih priključkov. Iz izpodbijane odločbe navedenih razlogov ni mogoče ugotoviti. Prizidek kot nov objekt se bo, kot izhaja iz projektne dokumentacije, priključil na že obstoječe komunalne objekte in omrežje, saj bo novi objekt postal sestavni del že obstoječega stanovanjskega objekta. Prizidek bo namreč povečeval površino že obstoječih stanovanjskih prostorov. Kot izhaja iz vseh izdanih soglasij, se bo novi objekt priključil na že obstoječe komunalne objekte in naprave. Iz dokumentacije tudi sledi, da se od celotne komunalne opremljenosti zemljišča povečuje le priključek na vodovodno omrežje, ostala komunalna opremljenost pa ostaja nespremenjena. Zato ni prav, da se prispevek obračuna na vse komunalne naprave, kot to izhaja iz izračuna in po katerem je odločilna le bruto etažna površina projekta, ne pa priključna moč obstoječih priključkov. Povečanje priključne moči pa je odločilno za to, da so tožniki sploh zavezanci za plačilo prispevka po določbah ZUreP-1. Sklicevanje tožene stranke na povečano obremenitev komunalne infrastrukture je nesmiselno, saj je s priključno močjo že določen obseg, do katerega se omrežje lahko obremeni. Obstoječi objekt pa ima takšne priključke, da povečani objekt s prizidkom teh obremenitev, razen vodovoda, ne bo povečal. S povečanjem bruto površine se ne povečujejo avtomatsko obremenitve omrežij. Razen tega je iz soglasij razvidno, da zaradi povečanja stanovanjskih površin priključnih moči ni treba povečati. Zato tožniki menijo, da niso zavezanci za plačilo komunalnih prispevkov, razen za vodovod, kar po njihovih izračunih znaša 228 688,00 SIT. Zato (smiselno) predlagajo, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka prereka tožbene navedbe kot neutemeljene. Vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

V zadevi odmera komunalnega prispevka kot taka ni sporna in tudi ne pravna podlaga za odmero. Sporno je, ali so tožniki zavezanci za prispevek sploh. To pa se, skladno s prehodno določbo 179. člena ZUreP-1, ki na predpise, sprejete pred njegovo uveljavitvijo, odkazuje le v pogledu odmere komunalnega prispevka, ugotavlja po določbah novega ZUreP-1, konkretno na podlagi 144. člena tega zakona, na katerega se pravilno sklicuje že tožena stranka.

Po določbah 144. člen ZUreP-1 je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka tisti investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na objekte in omrežja lokalne komunalne infrastrukture, ali ki povečuje priključno moč obstoječih priključkov. Alternativno postavljena pogoja za zavezanost sta torej dva: novi priključki ali povečana moč obstoječih. V konkretnem primeru za novo priključitev (prizidka) na komunalno infrastrukturo nesporno ne gre. Da bi bila povečana priključna moč obstoječih priključkov, pa se v postopku ni ugotavljalo niti se ni (v izdanih odločbah) ugotovilo. Pritožbeni ugovor, da tožniki niso zavezanci, je tožena stranka zavrnila z argumentacijo, da gre za povečano obremenitev. To pa po citirani zakonski določbi ni dovolj, zato tožniki utemeljeno ugovarjajo, da je bil zakon uporabljen nepravilno ter da je posledično dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena istega zakona odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki, da ponovno odloči o pritožbi. Tožena stranka je skladno s četrtim odstavkom iste zakonske določbe dolžna ponovno odločiti v roku 30 dni od prejema sodbe ter pri tem upoštevati pravno mnenje, ki ga je zavzelo sodišče. Sodišče je, glede na nesporno dejansko podlago, odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena istega zakona.