Jedro

Trajne posledice poškodb tožnici povzročajo duševne bolečine zaradi zmanjšanja delovne in splošne življenjske sposobnosti; tožnica je bila zaradi posledic poškodbe glave prisiljena opustiti študij in si poiskati zaposlitev; hitra vzkipljivost, jokavost, motnje spomina in pomanjkanje koncentracije ji otežkočajo opravljanje poklica učiteljice in mora pri opravljanju dela vlagati povečane napore za dosego slabših delovnih rezultatov, kar povzroča občutke manjvrednosti; tožnica je bila zaradi posledic poškodbe prisiljena opustiti dotedanje hobije - ples, kolesarjenje in planinarjenje; ovirana je pri delih, ki zahtevajo močan in fin prijem z levico ter ne more dvigovati težjih bremen,... Pravična odškodnina za opisane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, upoštevaje tako okoliščine primera, kot stopnjo bolečin, je 7.000.000,00 SIT.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 8.700.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (torej se prisojena odškodnina zniža za 4.800.000,00 SIT); višji tožbeni zahtevek (v delu v katerem ga ni zavrnilo že sodišče prve stopnje) se zavrne; stroškovni izrek pa se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške odmerjene na 119.536,90 SIT (namesto 180.477,00 SIT). 2. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. 3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 96.000,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna tožnici v 15 dneh plačati 13.500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila ter 180.477,00 SIT pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zoper obsodilni del takšne sodbe se (kolikor prisojena odškodnina presega znesek 6.000.000,00 SIT) pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter navaja, da je prisojena odškodnina močno pretirana in ni v skladu z 200. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Toženka pojasnjuje, da tožnica hudih telesnih bolečin ni imela, srednje hude bolečine je trpela 3 tedne, stalne blage bolečine 5 tednov, občasne blage pa še dva meseca. Tudi bodoče bolečine po mnenju izvedenca nevrologa ne bodo stalne. Kljub težavam je bilo tožničino zdravljenje konzervativno in ni bila podvržena nobenemu kirurškemu zdravljenju, ki je bolj neugodno. Toženka zato meni, da bi bila primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja 1.000.000,00 SIT, kar bi bilo v skladu z 200. členom ZOR in dosedanjo sodno prakso. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo mnenje izvedenca dr. D. B., da so tožničine življenjske aktivnosti zmanjšane za 40%. Invalidnosti po tabelah toženke (ki predstavlja pogodbeno dogovorjen odstotek za določanje zavarovalnine iz osebnih - nezgodnih zavarovanj) namreč ni mogoče enačiti z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nesporno je, da tožnica zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti trpi, kar sta oba izvedenca natančno navedla. Tožnica hitro vzkipi, sili jo na jok, ima motnje spomina in pomanjkanje koncentracije. Vendar pa toženka poudarja, da je tožnica v svojem poklicu začetnica ter je sama povedala, da ji njen poklic ne leži; tako da je del težav mogoče pripisati drugim okoliščinam. Toženka verjame, da ima tožnica pri opravljanju poklica mnogo težav, a te niso take, da bi pogojevale prisojeno odškodnino. Pritožnica tudi verjame, da je tožnica ovirana pri aktivnostih v prostem času, a meni, da se bo tudi v bodoče lahko v prostem času ukvarjala z manj napornimi aktivnostmi. Toženka meni, da bi bila primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5.000.000,00 SIT. Zaradi navedenega pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne še za nadaljnjih 7.500.000,00 SIT ter v zvezi s tem spremeni stroškovni izrek, tožnici pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) je bila pritožba vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je določba 200. člena ZOR, po kateri sodišče za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti... prisodi pravično denarno odškodnino... Citirano določbo je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo pri prisoji odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Škodni dogodek v obravnavani zadevi je prometna nesreča v kateri je 2.12.1994 tožnico kot pešakinjo, ko je pri zeleni luči prečkala cestišče, z avtomobilom zbil zavarovanec toženke. Pri tem je tožnica (po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje) utrpela obtolčenine možganov v senčnatem temenskem predelu desno, krvavitev pod trdo možgansko opno v čelno temenskem delu, zlom lobanje, udarnino glave in udarninsko raztrganinsko rano na glavi levo, otekanje možganov ter zlom leve ključnice. Sodišče prve stopnje je pri prisoji denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja pravilno uporabilo določbo 200. člena ZOR. Za odločitev o odškodnini za to obliko nepremoženjske škode so bistvene ter neizpodbijane naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - da je bila tožnica po poškodbi skupaj 38 dni na Kliniki za nevrokirurgijo; od tega 17 dni v Centru za intenzivno terapijo; prvih 15 dni priključena na aparat za dihanje, od uporabe katerega je bilo njeno življenje v celoti odvisno; nadaljnjih 19 dni še pretežno odvisna od pomoči negovalnega osebja; - da je bila tožnica nadaljnja 2 meseca in pol v Zavodu za rehabilitacijo, kjer je izvajala intenzivno fizioterapijo; v večji meri odvisna od negovalnega osebja; - da je tožnica nato prebila še 14 dni v zdravilišču; - da je imela zaradi poškodb 3 tedne srednje hude telesne bolečine; 5 tednov stalne blage ter še 2 meseca občasne blage bolečine; glavobole pa bo po mnenju izvedenca lahko imela občasno tudi v bodoče; - da je bila tožnica podvržena številnim medicinskim preiskavam; desetkrat izpostavljena nizkim dozam ionizirajočega sevanja (ob rtg. slikanju) ter trikrat srednje visokim dozam; dobivala je visoke doze antibiotikov; transfuzijo krvi ter - da je tožnica še pol leta po nesreči, ko je bila že doma, še vedno potrebovala pomoč. Ob opisanih telesnih bolečinah, ki so skupaj trajale 4 mesece, dolgotrajni hospitalizaciji, številnih medicinskih preiskavah, terapijah ter nevšečnostih v obdobju 4 mesece trajajočega zdravljanja (pa tudi po zaključku zdravljenja), je odškodnina za telesne bolečine in druge nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 1.700.000,00 SIT v celoti primerna in predstavlja pravično denarno odškodnino. Pritožbena trditev, da tožnica ni bila podvržena kirurškemu zdravljenju, ki je še dosti bolj neugodno, je pavšalna in v ničemer ne vpliva na pravilnost odmere odškodnine za telesne bolečine sodišča prve stopnje. Pritožnica pa utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče sicer v celoti sprejema pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da trajne posledice poškodb pri tožnici povzročajo duševne bolečine zaradi zmanjšanja delovne in splošne življenjske sposobnosti; da je bila tožnica zaradi posledic poškodbe glave prisiljena opustiti študij in si poiskati zaposlitev; da ji hitra vzkipljivost, jokavost, motnje spomina in pomanjkanje koncentracije otežkočajo opravljanje poklica učiteljice in mora pri opravljanju dela vlagati povečane napore za dosego slabših delovnih rezultatov, kar pri tožnici povzroča občutke manjvrednosti; da je bila tožnica zaradi posledic poškodbe prisiljena opustiti dotedanje hobije - ples, kolesarjenje in planinarjenje; ovirana je pri delih, ki zahtevajo močan in fin prijem z levico ter ne more dvigovati težjih bremen, občasno pa ji zdrsne tudi leva noga... Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno upoštevalo opisani obseg škode, vendar je pri določitvi odškodnine za to obliko nematerialne škode zmotno uporabilo materialno pravo. Opisano zmanjšanje življenjskih aktivnosti je sicer (upoštevaje tudi tožničino mladost - 30 let ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje) precejšnje, po dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki ji pritožbeno sodišče sledi, pa so velike tudi s tem povezane tožničine duševne bolečine. Vendar pa je treba pri uporabi pravnega standarda pravične odškodnine subjektivno doživljanje oškodovanke objektivizirati, ugotovljeno stanje pa primerjati z drugimi, podobnimi primeri v sodni praksi. Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. To stališče pa v izpodbijani sodbi ni prišlo do ustreznega odraza. Škoda, ki jo je utrpela tožnica je sicer nedvomno večja škoda; odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje določilo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je kljub temu v primerjavi s primerljivimi zadevami, previsoka. Pravična odškodnina za opisane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, upoštevaje tako okoliščine primera, kot stopnjo bolečin, je 7.000.000,00 SIT. Višja odškodnina bi presegala namen odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je v satisfakciji za prestane duševne bolečine in bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo. Ker je torej sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v delu v katerem je bila toženčeva pritožba utemeljena, le-tej ugodilo in sodbo v skladu z določbo 4. točke 373. člena ZPP/77 spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo za 4.800.000,00 SIT, tako da odškodnina v obravnavani zadevi po spremembi sodbe znaša 8.700.000,00 SIT. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v tej pravdi je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovni izrek. Tožnica je s tožbenim zahtevkom po spremembi sodbe uspela v 67% (po temelju s 100%, po višini pa s 35%). Toženka je torej uspela s 33%. Ob neizpodbijani odmeri stroškov sodišča prve stopnje znašajo stroški tožnice 353.970,00 SIT; upoštevaje 67% uspeh pa 237.159,90 SIT, kar je toženka dolžna povrniti tožnici. Stroški toženke pred sodiščem prve stopnje pa so 114.800,00 SIT ter 79.739,00 SIT stroškov izvedenine; upoštevaje uspeh pa 117.623,00 SIT, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženki. Po pobotanju je toženka dolžna tožnici povrniti 119.536,90 SIT pravdnih stroškov. Toženka pa je dolžna tožnici povrniti tudi 96.000,00 SIT pritožbenih stroškov, ki predstavljajo sodno takso za pritožbo v delu v katerem je bila toženka z njo uspešna (64% od takse v višini 150.000,00 SIT po Tar. št. 3 Zakona o sodnih taksah). V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/99) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92).