Jedro

Če je v tožbi naveden nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, lahko sodišče zahteva od tožnika, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka (83. člen ZPP).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da morajo tožene stranke z njo skleniti prodajno pogodbo, katere predmet bo stanovanje na A. Tožeči stranki je še naložilo, da mora prvotoženi stranki povrniti 65.525 SIT stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pooblaščenka Občine K. je dne 17.4.1997 res poslala sodišču vlogo, v kateri je navedla, da ta občina ne vstopa v pravdo. Vendar pa je bila ta izjava dana šele potem, ko so vse tožene občine (med njimi tudi Občina K.) že vstopile v pravdo. Dne 10.3.1997 je namreč zakoniti zastopnik vseh toženih občin vložil pripravljalni spis in v njem navedel, da vstopajo v pravdo vse občine, tedaj tudi Občina K.. Zato sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili določbo 192. člena ZPP. Reviziji naj se ugodi, obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožene stranke na vročeno revizijo niso odgovorile, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji sicer zatrjuje, da uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, iz vsebine revizije pa je razvidno, da uveljavlja (tako kot je že v pritožbi) nepravilno uporabo 192. člena ZPP.

Sodišči druge in prve stopnje sta zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljili z dejstvom, da Občina K. ni privolila v to, da vstopi v pravdo namesto prvotno tožene Občine N.. Ker naj bi šlo na strani toženih strank za nujno in enotno sosporništvo, naj bi imel nevstop Občine K. v pravdo za posledico, da ni bila tožena prava stranka.

Tožeča stranka v reviziji utemeljeno opozarja na dejstvo, da je namestnik tedanjega Javnega pravobranilca Republike Slovenije, dne 6.3.1997 vložil pripravljalni spis (sodišče ga je prejelo 7.3.1997), v katerem je nasprotoval tožbenim trditvam tožeče stranke, v njem pa kot stranke, ki jih zastopa, navedel vse novonastale občine, tedaj tudi Občino K.. Te vloge nobeno od sodišč v dosedanjem postopku ni upoštevalo, saj sta obe sodišči svojo odločitev o tem, da na strani tožene stranke zaradi nevstopa Občine K. ni podana pasivna legitimacija, oprli le na izjavo Občine K., ki pa je bila podana šele dne 7.4.1997 (na sodišče je prispela 8.4.1997), tedaj več kot mesec dni za izjavo namestnika tedanjega Javnega pravobranilca. Že iz tega razloga je vprašljivo sklicevanje obeh sodišč na določbo 192. člena ZPP.

Presoja obeh sodišč, da so predstavljala procesna dejanja tožeče stranke subjektivno spremembo tožbe po 192. členu ZPP, pa je vprašljiva tudi iz drugih razlogov. Kot je pravilno ugotovilo pritožbeno sodišče, je tožeča stranka v tožbi, ki je bila vložena dne 12.9.1995, kot toženo stranko navedla Občino N., ki pa ob vložitvi tožbe ni več obstajala. Že pred vložitvijo tožbe je prišlo do ustanovitve novih občin (Zakon o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij, Uradni list RS, št. 60/94, 69/94 in 56/98 - ZUODNO). Z uveljavitvijo ZUODNO je v tožbi navedena Občina N. prenehala obstajati. Tožeča stranka je tedaj tožila neobstoječ pravni subjekt, ki ni mogel biti pravdna stranka. Vendar pa ta pomanjkljivost tožbe ni bila neodpravljiva. Če je v tožbi naveden nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, lahko sodišče zahteva od tožnika, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka (83. člen ZPP). Določba 83. člena ZPP sicer govori o tem, da se pomanjkljivosti odpravijo na zahtevo sodišča. Vendar pa to ne pomeni, da pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sposobnost biti pravdna stranka, ne bi mogla odpraviti tudi tožeča stranka sama, če seveda sama pride do spoznanja, da je v tožbi navedla stranko, ki ne more biti pravdna stranka. Le če tožeča stranka sama do takega spoznanja ne pride, jo mora na pomanjkljivosti opozoriti sodišče, ki zaradi obstoječih pomanjkljivosti vse do njihove odprave (seveda le, če se sploh dajo odpraviti - peti odstavek 83. člena ZPP), ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, razen tistih, zaradi katerih bi lahko nastale za stranko škodljive posledice, če bi se odložila (četrti odstavek 83. člena ZPP). V obravnavanem primeru je tožeča stranka sama ugotovila in odpravila pomanjkljivosti. S tem pa, iz razlogov, ki so bili že navedeni, tožbe ni subjektivno spremenila (ni namesto subjekta, ki je lahko bil pravdna stranka, navedla drugega pravnega subjekta, ki je tudi lahko bil pravdna stranka - 192. člen ZPP), ampak je tožbo le popravila (namesto subjekta, ki ni mogel biti pravdna stranka, je navedla novonastale občine, ki so lahko pravdna stranka - 83. člen ZPP).

Po povedanem se je pokazalo, da je revizija tožeče stranke utemeljena. Zato ji je revizijsko sodišče ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (394. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166.člena ZPP.