Jedro

Ker obsojenec, ki je zatrjeval, da je apatrid, ni državljan naše države, pa tudi sicer velja večja zaščita apatridov pred izgonom iz države le za tiste, ki legalno bivajo na ozemlju države (1. odstavek 31. člena Konvencije OZN o statusu oseb brez državljanstva), medtem ko je obsojenec ilegalno vstopil v našo državo in v njej bival brez prijave bivališča pristojnim organom v naši državi, ni bilo zadržkov za izrek stranske kazni izgona tujca iz države (40. člen KZ).

Ker je šlo za tatvino zaklenjenih osebnih avtomobilov, ki so bili odpeljani tako, da je bila uničena zaklenjena ključavnica na vratih vozila in ključavnica za vžig motorja vozila, je pravilna pravna opredelitev po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ.

Izrek

Zahtevi obs. Š.H. in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine za ta postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil obs. Š.H. pravnomočno obsojen za dve kaznivi dejanji velike tatvine po 1. in 2. točki 1. odstavka 212. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku 212. člena v zvezi s 1. in 2. točko 1. odstavka istega člena KZ na enotno kazen dveh let in šest mesecev zapora, v katero se je vštel odvzem prostosti in pripor od 14.3.2001 dalje, na stransko kazen izgona tujca iz države za čas pet let in na odvzem vlomilskih priprav ter ključev neznanih vozil, obtožbe za kaznivo dejanje pridobivanja pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje po 1. odstavku 309. člena KZ pa je bil na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen.

Zoper sodbi sta obs. Š.H. in njegova zagovornica pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojenec smiselno uveljavlja kršitev 40. člena KZ, češ da sodišče stranske kazni izgona tujca iz države ne bi smelo izreči, ker je oseba brez državljanstva. Trdi tudi, da že šest let živi v Sloveniji v zakonu podobni skupnosti s slovensko državljanko in ji pomaga pri bolezni, zato je ugotovitev sodišča, da ga nič ne veže na bivanje v naši državi, zmotna. Izvršitev te stranske kazni bi uničila njuno zvezo. V ostalem pa sicer obširna zahteva obsojenca izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja o tem, ali je državljan Republike Hrvaške, ali so dokazi verodostojni, ali je bil sostorilec pri izvršitvi kaznivih dejanj ali le prikrivalec. Predlaga, da se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se mu ta stranska kazen ne izreče. Zagovornica pa uveljavlja kršitev določb 1. točke 1. odstavka 212. člena KZ, češ da tatvina sicer zaklenjenega avtomobila ni tatvina premične stvari iz zaprtega prostora. Prekršene naj bi bile tudi določbe kazenskega zakona o zastaranju pregona. Sodbi naj ne bi imeli razlogov o odločilnih dejstvih, namreč, da se je obsojenec združil z M.R. zato, da bi kradla in o veliki vrednosti ukradenih vozil. Predlaga, da se obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec je odgovoril, da zahtevi nista utemeljeni, ker zahteva obsojenca uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, da je bil državljan Republike Hrvaške, ne pa oseba brez državljanstva. Zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati, medtem ko je stališče v zahtevi zagovornice, da tatvina zaklenjenega osebnega avtomobila, v katerega je storilec vlomil zato, da ga je spravil v pogon in odpeljal, ni vlomna tatvina, zmotno. Ali se je obs. H. združil z R. zato, da bi kradla, je vprašanje dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

Zahtevi obsojenca in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodbe. Po določbah 1. odstavka 424. člena ZKP sodišče presoja le tiste kršitve zakona, ki se uveljavljajo v zahtevi. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Po določbi 1. odstavka 40. člena KZ se sme tujcu izreči izgon z ozemlja Republike Slovenije za čas od enega do deset let. Po določbi prve alinee 2. člena Zakona o tujcih je tujec vsakdo, ki nima državljanstva Republike Slovenije. Ni dvoma, da obs. H. ni državljan naše države in tega obsojenec niti ni nikoli trdil, zato sodišče ni prekršilo določbe 1. odstavka 40. člena KZ, ko mu je izreklo to stransko kazen. V delu, kjer zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti trdi, da je zmotna ugotovitev sodb, da je državljan Republike Hrvaške, pa vrhovno sodišče ugotavlja, da napada pravilnost te ugotovitve o dejanskem vprašanju, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati. Ne glede na to pa vrhovno sodišče pripominja, da nima pomislekov v pravilnost te ugotovitve, saj je na podlagi poročila organov za notranje zadeve Republike Hrvaške sodišče prve stopnje na 10. strani svoje sodbe pravilno ugotovilo, da je bil obs. H. državljan Republike Hrvaške, izdana mu je bila osebna izkaznica te države in ima enotno matično številko občana Hrvaške. S tem v zvezi vrhovno sodišče poudarja, da je po 1. odstavku 1. člena Konvencije OZN o statusu oseb brez državljanstva in drugi alinei 1. člena Zakona o tujcih oseba brez državljanstva le tisti, ki ga nobena država ne šteje za svojega državljana. To pa za obsojenca ne velja, saj je iz omenjenega poročila Oddelka za zatiranje organiziranega kriminala pri Policijski upravi Z. jasno, da ga Republika Hrvaška šteje za svojega državljana in je po zakonodaji te države njen državljan. Večja zaščita apatridov pred izgonom iz države pa tudi sicer velja le za tiste, ki legalno bivajo na ozemlju države (1. odstavek 31. člena konvencije), obsojenec pa je ilegalno vstopil v našo državo in v njej bival brez prijave bivališča pristojnim organom v naši državi. Zato v skladu z 2. odstavkom 3. člena Zakona o tujcih ni zadržkov, da se obsojencu izreče tudi stranska kazen izgona tujca iz države.

Stališče v zahtevi zagovornice za varstvo zakonitosti, da tatvine zaklenjenih osebnih avtomobilov, ki se jih odpelje tako, da se uniči zaklenjeno ključavnico na vratih vozila in ključavnico za vžig motorja vozila, ni pravilno. Besedna razlaga inkriminacije v 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ ne izključuje takšnega kvalificiranega načina storitve tatvine. Obs. H. je (s sostorilci) prišel v notranjost zaklenjenih vozil tako, da je s pripomočki, namenjenimi za nasilno odstranitev ključavnic, funkcionalno onesposobil ključavnice na vratih vozil in vrata odprl, nato pa na podoben način nasilno onesposobil še ključavnico za vžig motorja vozila, da ga je lahko spravil v pogon in avto odpeljal. Tatvine vozil kot tujih premičnih stvari je torej storil tako, da je vlomil vanje.

Zmotno je tudi stališče te zahteve, da je pregon za kazniva dejanja zastaran. Za kaznivo dejanje po 1. odstavku 212. člena KZ je predpisana kazen do pet let zapora, za kaznivo dejanje po 3. odstavku istega člena pa do osem let zapora. Po določbah 3. in 4. točke 1. odstavka 111. člena KZ je zastaralna doba za takšna kazniva dejanja pet let oziroma osem let od storitve kaznivega dejanja. Kazniva dejanja so bila storjena od septembra 1996 do 4. decembra 1997, ko je bilo storjeno zadnje hujše kaznivo dejanje. Zastaralna doba je zato glede na določbe 5. in 4. odstavka 112. člena KZ tudi za prej storjena kazniva dejanja začela teči znova 4.12.1997. Kazenski postopek se je začel aprila 1991, ko je bila uvedena preiskava zoper obsojenca, pravnomočno končan pa z izdajo izpodbijane sodbe pritožbenega sodišča dne 12.2.2002. Od storitve kaznivih dejanj do pravnomočno končanega kazenskega postopka zato ni prišlo do relativnega ne do absolutnega zastaranja za nobeno od kaznivih dejanj, za katere je obs. H. spoznan za krivega.

Ni utemeljena trditev, da sodba nima razlogov o dogovoru obsojenca z R. in M., da bodo kradli. Na 7. in 8. strani sodbe sodišča prve stopnje je ta združba pojasnjena tako, da "sta se dne 7.4.1997 obd. H. in R. pripeljala v L. z namenom kraje vozila večje vrednosti", da se je obs. H. "v Ž. pripeljal z R. z namenom, da najdeta kakšen primeren avto in ga ukradeta" in "da se je dne 3.12.1997 v L. obd. H. pripeljal skupaj z M.R. in A.M. in prav slednji je vedel za vozila, katera je moč ukrasti". Sodišče druge stopnje je na 3. strani sodbe navedlo, da je sprejelo obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, zlasti tudi glede zagovora obsojenca, "ko je natančno opisal ...

vloge sostorilcev, ki so se združili zato, da bi kradli", da se je obs. H. "pri vseh dejanjih združil z M.R. zato, da bi kradla, kar potrjuje že njun način izvrševanja kaznivih dejanj" in da je "pri dejanjih pod točko II. v združbi sodeloval še A.M. ..., da so se sestali v C., se dogovorili, kje bodo vzeli dve vozili in kako bodo dejanje zaključili potem na Hrvaškem in so to tudi realizirali." Tudi glede velike vrednosti ukradenih avtomobilov ima sodba sodišča prve stopnje obrazložitev na 9. strani, namreč, "da je bila s kaznivim dejanjem pridobljena velika premoženjska korist in da je obdolžencu šlo za to, da bi pridobil veliko premoženjsko korist", sodba sodišča druge stopnje pa na 3. strani navaja, "da ni dvoma glede velike vrednosti, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo zadnje objavljene podatke o povprečni čisti plači v gospodarstvu pred storitvijo kaznivih dejanj, to je za čas od oktobra do decembra 1996." Ta trditev ni povsem pravilna, kajti nadaljevano kaznivo dejanje pod točko II. sodbe je bilo storjeno v noči od 3. na 4.12.1997. Sodba sodišča prve stopnje na 9. strani podaja ugotovitve in zaključke sodišča glede tega kaznivega dejanja, namreč, da je šlo pri tatvini obeh avtomobilov za enotni naklep sostorilcev, tudi obs. H., in za tesno krajevno in časovno povezanost tatvin obeh avtomobilov. Iz tega sledi zaključek, da je šlo storilcem, ki so se združili za izvršitev tatvine obeh avtomobilov, za to, da si prilastijo avtomobile velike vrednosti in dejansko je bila vrednost obeh ukradenih avtomobilov najmanj 7.300.000 SIT, kot to izhaja iz izreka pod točko II. sodbe. Po javno objavljenih podatkih o gibanju plač izhaja, da je bila povprečna mesečna bruto plača zaposlenega v decembru 1997. leta 157.783 SIT (Ur. l. RS, št. 15/98), oziroma po odbitku prispevkov in davkov povprečna mesečna čista plača v smislu 13. odstavka 126. člena KZ 99.073 SIT, to pomeni, da je bila velika vrednost stvari, ki je presegala 50 povprečnih čistih plač v gospodarstvu, 4.953.650 SIT, ta znesek pa ukradena avtomobila znatno presegata.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicujeta zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahtevi uveljavljata tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati, zato je Vrhovno sodišče obe zahtevi zavrnilo kot neutemeljeni.

Vrhovno sodišče je obs. H. oprostilo stroškov tega postopka, upoštevajoč njegovo slabo premoženjsko stanje (bil je brez premoženja in brez zaposlitve).