Jedro

Zaključek prvostopnega organa (ki ga je potrdil drugostopni organ) o nemožnosti pridobitve odškodnine od tuje države za navedenega upravičenca je napačen. Sodišče namreč ne more slediti stališču upravnih organov, da ker je bil upravičenec v času podržavljenja (glede na ugotovitveno odločbo o državljanstvu) le jugoslovanski državljan, ne pa nemški državljan oziroma oseba nemške narodnosti (česar tudi po mnenju upravnih organov ne izkazuje podržavljenje po Odloku AVNOJ-a), in kar potrjuje tudi njegov vpis v prvi volilni imenik v povojni Jugoslaviji v letu 1945, da ni bil upravičen zahtevati odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. V smislu FIP so namreč osebe nemške narodnosti osebe, ki se v njihovi domovini na osnovi določenih značilnosti kot so izvor, vzgoja, jezik, kultura štejejo za pripadnike nemške narodnosti (Priloga 1, točka B, peti odstavek). Za tako osebo pa je v svoji domovini A.A. nedvomno štel glede na podlago podržavljenja (Odlok AVNOJ-a).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Upravne enote Kranj, št. 351-938/1997-292 z dne 12. 12. 2014, se v 2., 3., 4. in 5. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom B.B. se zavrne.

Obrazložitev

1. Z dopolnilno odločbo, št. 351-938/1997-292 z dne 12. 12. 2014, je prvostopni organ v 2. točki izreka odločil, da z dnem pravnomočnosti te odločbe pripada upravičencu A.A., odškodnina v za ta namen izdanih obveznicah v višini 127.420,48 DEM, izplačljiva v valuti Republike Slovenije, ter dana za tam opredeljeno premoženje, v 3. točki izreka določil kot zavezanca za plačilo odškodnine tožnika, v 4. točki izreka odločil o načinu izročitve obveznic in v 5. točki izreka še, da se obveznice izročijo v začasno upravljanje skrbnici B.B., ki bo z njimi upravljala do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnem upravičencu. V obrazložitvi je organ v zvezi z vprašanjem upravičenja do denacionalizacije (drugi odstavek 10. člena Zakona o denacionalizaciji – v nadaljevanju ZDen) navedel, da gre v zadevi za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Kranju, št. 503 z dne 27. 8. 1945, potrjene z odločbo Okrožne zaplembene komisije v Ljubljani, št. 13/35 z dne 13. 2. 1946, izdane na podlagi Odloka AVNOJ-a. Iz podatkov tudi izhaja, da je bil pokojni upravičenec državljan Republike Slovenije in se je štel za jugoslovanskega državljana od 28. 8. 1945 dalje, umrl pa je 12. 12. 2002 z zadnjim stalnim prebivališčem v Kranju. Nadalje tudi izhaja, da je A.A. od 1946 živel v Avstriji. Iz potrdila Urada štajerske deželne vlade z dne 27. 1. 2004 je razvidno, da je A.A. pridobil avstrijsko državljanstvo 14. 10. 1949, kar pomeni, da v času podržavljenja v letu 1945 to ni bil in zato na podlagi Avstrijske državne pogodbe (v nadaljevanju ADP) ni imel pravice do odškodnine. Organ je še preveril izpolnjevanje pogojev po FIP. Ugotovil je, da A.A. ni nikoli prenehalo slovensko oziroma jugoslovansko državljanstvo. Po vojni je bil skupaj z družino prisilno izseljen s posestva …, in najprej interniran v Maribor, nato pa je od aprila 1946 živel v Avstriji, kjer je leta 1949 pridobil avstrijsko državljanstvo. Iz potrdila Veleposlaništva Republike Avstrije izhaja, da je imel na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Republiki Avstriji. Prijavljen je bil v občini Oblam, Zvezna dežela Štajerska. Glede na podatke A.A. v času podržavljenja torej ni bil nemški državljan oziroma oseba nemške narodnosti, ampak samo jugoslovanski državljan. Na to kaže tudi odločba Okrajnega narodnega sodišča v Kranju, št. V 24/45 z dne 28. 9. 1945, na podlagi katere je bil vpisan v volilni imenik. Slovensko oziroma jugoslovansko državljanstvo mu je prenehalo s smrtjo leta 2002. Glede na posredovane sodbe Upravnega sodišča RS v podobnih primerih je organ poudaril, da podržavljenje na podlagi Odloka AVNOJ-a ne predstavlja dokazila o nemški narodnosti upravičenca. V postopku je pravna naslednica upravičenca priložila potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 24. 11. 2011, iz katerega izhaja, da A.A. ni bila izplačana nobena odškodnina, da ne obstaja pravica ali zahtevek do odškodnine na podlagi FIP, ter da za odvzeto premoženje ni bilo in tudi sedaj ni mogoče zaprositi za odškodnino, da premoženje upravičenca ni bilo zaseženo kot avstrijsko premoženje. Organ je torej nesporno ugotovil, da A.A. ni bil tuj državljan v časovnem obdobju od 13. 3. 1938 do 8. 5. 1945, v zvezi s katerim se po FIP urejajo odškodnine, zato ni imel pravice dobiti odškodnine od Republike Avstrije. Organ je nato v nadaljevanju navedel razloge za ugotovitev obsega premoženja in njegove vrednosti.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo pritožbo tožnika zavrnil, dodal je še, da je bilo v ponovnem postopku ugotovitve državljanstva za A.A. ugotovljeno, da je bil sicer A.A. vpisan na seznam Volksdeutscherjev, vendar ne kot t.i. pravi Nemec, torej ne kot oseba, ki je bila po narodnosti Nemec. Okoliščine vpisa na seznam (na seznam se je vpisal zaradi svojega delovanja v času okupacije in takratnih razmer – sicer množičnega izganjanja Slovencev in drugih groženj za tiste, ki se ne bi vpisali) je pojasnil tudi A.A. sam, njegovo izpoved pa so potrdile tudi priče in tolmačenje prof. C.C. in dopis matične informacijske izpostave pri Deželnem uradu za poravnave Baden-Wurtenberg z dne 1. 2. 1995. A.A. je bil tudi kot jugoslovanski državljan vpisan v prvi volilni imenik državljanov Jugoslavije, sprejet takoj po vojni na podlagi Zakona o volilnih imenikih. Pravna pripadnost A.A. pa v postopku tudi ni sporna, iz izvedenih dokazov pa tudi izhaja, da je izkazoval pripadnost jugoslovanskemu oziroma slovenskemu narodu in ga ni mogoče šteti za osebo nemške narodnosti.

3. Tožnik je uvodoma opredelil, da vlaga tožbo zoper prvostopno odločbo v delu, ki se nanaša na odločitev glede pravice do odškodnine za podržavljeno premoženje (premičnine in živino) od tuje države. Tožnik meni, da je bivši lastnik A.A. izpolnjeval vse tri pogoje po FIP. Listine izkazujejo, da je bil skupaj z družino izseljen v Avstrijo aprila leta 1946, torej gre za pregnanca oziroma preseljenca, pridobil je avstrijsko državljanstvo leta 1949 in bil avstrijski državljan do smrti leta 2002, hkrati se je štel za jugoslovanskega in slovenskega državljana, kar pa ne vpliva na odločitev o obstoju pravice do odškodnine po določbah FIP. Na dan 1. 1. 1960 je imel tudi stalno prebivališče v Republiki Avstriji. A.A. je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ-a kot osebi nemške narodnosti in premoženje, ki je bilo odvzeto na tej podlagi, nedvomno sodi v okvir premoženja, za katerega se je na podlagi FIP predvidevala odškodnina. Poleg tega je bil upravičenec ob uveljavitvi FIP avstrijski državljan, zato ni pomembna njegova (nemška) narodnost v času podržavljenja. FIP določa kot pogoj bodisi državljanstvo (avstrijsko ali nemško) ali nemško narodnost, če državljanstvo ni izkazano. Obeh pogojev FIP ne določa. Za uveljavljanje pravic pa je pomemben državljanski status osebe ob uveljavitvi FIP in ne v času odvzema premoženja. Tožnik zato meni, da je A.A. imel na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine in zato po drugem odstavku 10. člena ZDen do odškodnine ni upravičen. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odpravi akt in zahtevo za izplačilo zavrne.

4. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

5. Stranka z interesom B.B. je v odgovoru na tožbo navedla, da prereka vse navedbe tožnika, saj A.A. ni izpolnjeval nobenega izmed pogojev po FIP. Sklicuje se na ugotovitve v izpodbijani odločbi in drugostopni odločbi. Pojasnila je, da je bil A.A. sin slovenske matere D.D., ki je bila vnukinja prvega slovenskega deželnega glavarja Kranjskega E.E.. Tudi njeni starši so bili slovenske narodnosti. A.A. se je štel vse do smrti za Slovenca, saj je bil tako tudi vzgajan. Obširno opisuje delovanje A.A. in njegovega deda med II. svetovno vojno. Predlagala je sodišču izvedbo zaslišanj prič ter pridobitev mnenja izvedenca zgodovinske stroke. A.A. je tudi svoje potomce vzgajal v duhu pripadnosti slovenske narodnosti, z njimi je govoril slovensko. Njegova želja je tudi bila, da bi bil pokopan na slovenskih tleh, kar poskuša njegova potomka tudi uresničiti. Predlagala je zavrnitev tožbe in da ji tožnik povrne stroške postopka.

6. Tožnik je v odgovoru na odgovor na tožbo strank z interesom še dodal, da je A.A. sam izjavil, da je bil pregnan – v prošnji za ugotovitev državljanstva z dne 25. 11. 1991 je zapisal, da ''je bila družina siloma izgnana in do aprila 1946 pridržana v taborišču v Mariboru''. Vprašanje narodnosti pa ni primarnega pomena ob dejstvu, da je bil A.A. ob uveljavitvi FIP avstrijski državljan.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa v 2., 3., 4. in 5. točki izreka izpodbijane dopolnilne odločbe, s katero je prvostopni organ priznal odškodnino v obveznicah za tam opredeljeno podržavljeno premoženje upravičencu do denacionalizacije A.A..

9. Sodišče se strinja s tožbenim ugovorom glede napačne uporabe materialnega prava in posledično zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik zatrjuje, da bi lahko A.A. za podržavljeno premoženje zahteval odškodnino od Republike Avstrije, upravna organa pa temu nasprotujeta, ker v času podržavljenja po njunem mnenju A.A. ni bil nemški državljan in ne oseba nemške narodnosti.

10. Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

11. V zvezi s tem vprašanjem se je že večkrat izrekla upravnosodna praksa, med drugim nazadnje Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Iz te sodbe med drugim izhaja, da so v zgoraj citirani določbi drugega odstavka 10. člena ZDen navedeni mednarodni akti (mednarodne pogodbe in mednarodni sporazumi) navedeni generično in zgolj primeroma, zato ni pomembno, na podlagi kakšnega pravnega akta tuje države je bila oseba upravičena dobiti ali pravico dobiti (ali samo zahtevati) odškodnino za odvzeto premoženje, kar pomeni, da bileteralne pogodbe (npr: FIP), pri katerih sicer bivša Jugoslavija ni sodelovala, niso bile izključene. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen (točka 18., 19. obrazložitve), pri čemer pa ni važna njena višina, kakor tudi ne, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine (37. točka obrazložitve).

12. V Prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji (1.). V primeru, da je oseba, ki je s svojim premoženjem utrpela škodo kot preseljenec ali pregnanec, umrla v Avstriji ali po odselitvi v Zvezni republiki Nemčiji, pridobijo v 2. členu predvidene pravice po pravilih Zakona o odškodninah pregnancev in njegovih izvršilnih določilih zakonec kot tudi otroci in vnuki pokojnega. To velja tudi v primeru, da pripadniki kot osebe ne izpolnjujejo v prvem odstavku zahtevanih pogojev. V kolikor pa je oškodovanec umrl še pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona, morajo navedeni družinski člani sami izpolnjevati v nadpisnem prvem odstavku predpisane predpostavke (drugi odstavek). Pregnanci so v točki B definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območjih izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 ali na območjih vzhodno od linije Nisa-Laba, ki so 31. 12. 1937 pripadala nemškemu Reichu in so v zvezi z dogodki Druge svetovne vojne ali zaradi posledic te vojne to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C pa izhaja, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ. V premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP (z dogodki v II. svetovni vojni nastalo premoženjsko škodo) in tretjega odstavka B. točke Priloge 1 k FIP pa med pregnanske škode ali preseljenske škode spadajo tiste škode, ki so nastale pregnancem na območju pregona ali preseljencem na območju, s katerega so bili preseljeni. Iz definicije pojma pregnancev (točka B Priloge 1 k FIP) izhaja, da pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je pregnancem nastala zaradi izgube premoženja (zaradi posledic druge svetovne vojne) na ozemlju, s katerega so bili pregnani.

13. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bilo pok. A.A. premoženje podržavljeno na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Kranju, št. 503 z dne 27. 8. 1945, potrjene z odločbo Okrožne zaplembene komisije v Ljubljani, št. 13/35 z dne 13. 2. 1946, kot osebi nemške narodnosti, izdani na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino. Med strankami je nesporno, da je bil A.A. z družino najprej pregnan v Maribor, nato pa je od aprila 1946 živel v Avstriji do svoje smrti 2002. A.A. je avstrijsko državljanstvo pridobil 14. 10. 1949. Na dan 1. 1. 1960 je imel stalno prebivališče v Avstriji in bil prijavljen v občini Oblam, Zvezna dežela Štajerska.

14. Glede na citirane določbe FIP in povzete dejanske okoliščine, ki izhajajo iz spisa, je torej zaključek prvostopnega organa (ki ga je potrdil drugostopni organ) o nemožnosti pridobitve odškodnine od tuje države za navedenega upravičenca napačen. Sodišče namreč ne more slediti stališču upravnih organov, da ker je bil upravičenec v času podržavljenja (glede na ugotovitveno odločbo o državljanstvu) le jugoslovanski državljan, ne pa nemški državljan oziroma oseba nemške narodnosti (česar tudi po mnenju upravnih organov ne izkazuje podržavljenje po Odloku AVNOJ-a), in kar potrjuje tudi njegov vpis v prvi volilni imenik v povojni Jugoslaviji v letu 1945, da ni bil upravičen zahtevati odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. V smislu FIP so namreč osebe nemške narodnosti osebe, ki se v njihovi domovini na osnovi določenih značilnosti kot so izvor, vzgoja, jezik, kultura štejejo za pripadnike nemške narodnosti (Priloga 1, točka B, peti odstavek). Za tako osebo pa je v svoji domovini A.A. nedvomno štel glede na podlago podržavljenja (Odlok AVNOJ-a , 1. člen: Z dnevom, ko stopi ta odlok v veljavo, preide v državno svojino: 1. vse imetje nemškega rajha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije, 2. vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo onih Nemcev, ki so se borili v vrstah Narodno-osvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno in 3. vse imetje vojnih zločincev in njih pomagačev, ne oziraje se na njihovo državljanstvo, imetje vsake osebe, ki je bila s sodbo državljanskih ali vojaških sodišč obsojena na izgubo imetja v korist države), saj mu je bilo premoženje podržavljeno kot osebi nemške narodnosti.

15. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo v zvezi z vprašanjem upravičenosti do denacionalizacije za pok. A.A. napačno uporabljeno materialno pravo in zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar je tožbi tožnika ugodilo, prvostopno dopolnilno odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo v 2., 3., 4. in 5. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

16. Stroškovni zahtevek stranke z interesom (vprašanje stroškov v ZUS-1 za stranke z interesom ni posebej urejeno) je sodišče zavrnilo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. Stranka z interesom je nastopala na strani toženke, ker pa sodišče odločitvi toženke ni sledilo, mora stranka z interesom stroške nositi sama.