Jedro

Glede na to, da je bila tožnica edina delavka, ki je bila napotena na začasno čakanje, toženi stranki ni bilo potrebno obveščati sindikatov in sveta delavcev o številu in kategorijah delavcev, ki bodo napoteni na začasno čakanje, prav tako pa ni bilo potrebno organizirati skupnega posvetovanja z navedenimi organi

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da sta obvestili tožene stranke z dne 23. 6. 2009 in 27. 8. 2009 nezakoniti; da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 1. 9. 2009 do 31. 12. 2009 obračunati razliko do bruto plače za polni delovni čas po veljavni pogodbi o zaposlitvi, od teh zneskov obračunati davke in prispevke in neto zneske izplačati tožeči stranki do vsakega 18. dne v mesecu, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 149,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter nadomesti z novo oziroma podrejeno, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje in naloži toženi stranki plačilo pravdnih stroškov. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Tožeča stranka je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in tožena stranka jo je z obvestilom napotila na začasno čakanje na delo. Obvestilo naj bi bilo izdano v skladu z Zakonom o delnem povračilu nadomestila plače (ZDPNP, Ur. l. RS, št. 42/2009) in dogovoroma med reprezentativnimi sindikati, Svetom delavcev in delodajalcem. Tožeča stranka ni članica nobenega izmed sindikatov podpisnikov dogovora, zato meni, da se nanjo učinek dogovora ne bi smel razširiti, sicer pa je tožena stranka enostransko posegla v dogovorjene pravice po veljavni pogodbi o zaposlitvi in tožeča stranka je bila zaradi obvestila prikrajšana pri plači. Meni, da bi morala tožena stranka pred odločitvijo, kateri delavci bodo napoteni na čakanje, upoštevati vnaprej določene kriterije, v konkretnem primeru pa teh kriterijev ni uporabila. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imela tožeča stranka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto 50305 z nazivom referent III/3 - za obr. mat. (B1). Tožeča stranka je bila z obvestilom z dne 23. 6. 2009 napotena na začasno čakanje na delo za čas od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009, obvestilo pa ji je bilo vročeno dne 1. 9. 2009 z nadomestno vročitvijo. Tožeča stranka je podala zahtevo za odpravo kršitev z dne 28. 8. 2009 in tožena stranka je na zahtevo tožeče stranke odgovorila dne 30. 9. 2009 (A1 in A3). Po izpovedbi tožnice obvestila o napotitvi na začasno čakanje dne 26. 6. 2009 ni želela podpisati, v juliju 2009 pa je ostala na delu. K predpostavljenemu je odšla na razgovor dne 2. 9. 2009 in mu povedala, da so razmere na delovnem mestu nevzdržne, nato ji je predpostavljeni izročil obvestilo o čakanju na delo. Obvestilo o napotitvi na čakanje na delo za čas od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010 je ponovno prejela 21. 12. 2009 (tega v predmetnem sporu ne izpodbija), po izteku tega roka je bila možna vrnitev nazaj na delo ali sporazumno čakanje na delo še šest mesecev, vendar se je tožeča stranka odločila za prihod na delo in se upokojila z dne 1. 8. 2011. ZDPNP v 1. členu ureja omejitev učinkov svetovne gospodarske krize z namenom ohranitve delovnih mest in sicer delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavkam oziroma delavcem pri delodajalcih, ki delavcem začasno ne morejo zagotoviti dela in izpolnjujejo pogoje iz tega zakona ter povračilo stroškov njihovega usposabljanja ali izpopolnjevanja, do kvalifikacije oziroma prekvalifikacije v tem obdobju. Na podlagi 3. člena ZDPNP lahko delodajalec napoti posameznega delavca na začasno čakanje na delo za obdobje največ šest mesecev, pri čemer se morebitne prekinitve ne vštevajo v to obdobje. Čas napotitve posameznega delavca na začasno čakanje na delo se lahko tudi podaljša, če so izpolnjeni v zakonu določeni pogoji. V 2. odstavku 6. člena ZDPNP pa je določeno, da ima delavec v času začasnega čakanja na delo med drugim pravico do nadomestila plače v višini 85 % osnove za nadomestilo, ki je določena z zakonom, ki ureja delovna razmerja, za primer nezagotavljanja dela s strani delodajalca. V skladu s 5. odstavkom 2. člena ZDPNP se je pred sprejemom odločitve iz 2. in 3. alineje 1. odstavka tega člena delodajalec dolžan posvetovati s sindikati pri delodajalcu, ali če sindikata pri delodajalcu ni, s Svetom delavcev ali z delavci na zboru delavcev. Pravna podlaga za napotitev tožnice na začasno čakanje doma je bil navedeni zakon (ZDPNP), zato pritožba zmotno meni, da za tožnico navedena določila niso veljavna, ker ni članica nobenega sindikata.

Tožena stranka je z reprezentativnimi sindikati S. d.o.o. in Svetom delavcev S. d.o.o. sklenila dogovor o določitvi ukrepov in načinom njihovega izvrševanja za omejitev učinkov svetovne gospodarske krize, izboljšanje poslovanja S., ohranitev delovnih mest ter ohranitve pravic delavcev iz delovnega razmerja (v nadaljevanju: Dogovor, B2), ki jih določa zakon, Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP, Ur. l. RS, št. 95/2007) ter drugi splošni akti S.. Dogovor v 7. členu obravnava uvedbo ukrepa začasnega čakanja na delo in njegov način ter določa kriterije, po katerih se lahko napotijo delavci na začasno čakanje na delo, ki si sledijo v naslednjem zaporedju: - najprej se na začasno čakanje na delo napotijo delavci, ki se za ta ukrep sami odločijo, - nato se napotijo na začasno čakanje na delo delavci, ki izpolnjujejo enega od pogojev za upokojitev, - nato se na začasno delo napotijo delavci, ki zaradi zdravstvenih omejitev ne morejo v celoti opravljati dela in nalog na delovnem mestu, za katerega imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi in - nato se napotijo na začasno čakanje na delo delavci z manj skupne delovne dobe s tem, da se pri ugotavljanju skupne delovne dobe upošteva 218. člen KPDŽP. V konkretnem primeru tožena stranka (PE vzdrževanje infrastrukture) ni mogla zagotavljati dela za delavce, zaposlene na delovnem mestu ref. III/3 – ekonomske smeri, ki so opravljali delo v P., zato je tožnico napotila dne 1. 7. 2009 na začasno čakanje na delo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je delavka izpolnila prvi pogoj za upokojitev novembra 2003, oba pogoja pa decembra 2006, zato je tožena stranka pravilno uporabila kriterij 7. člena Dogovora, po katerem se napotijo na začasno čakanje na delo delavci, ki izpolnjujejo enega izmed pogojev za upokojitev. Ker je bilo potrebno opraviti še nekatera dela (3. 8. do 14. 8. 2009) in zaradi koriščenja letnega dopusta (20. in 21. 8. 2009), se je njeno začasno čakanje ta čas prekinilo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila na začasno čakanje na delo napotena le tožnica, saj iz navedb obeh pravdnih strank in predloženih dokazil ni razvidno, da bi šlo za več delavcev. Glede na to, da je bila tožnica edina delavka, ki je bila napotena na začasno čakanje, toženi stranki ni bilo potrebno obveščati sindikatov in Sveta delavcev o številu in kategorijah delavcev, ki bodo napoteni na začasno čakanje, prav tako pa ni bilo potrebno organizirati skupnega posvetovanja z navedenimi organi (v skladu s 5. odstavkom 2. člena ZDPNP). O napotitvi tožeče stranke na začasno čakanje na delo je tožena stranka upoštevala določbo 2. alineje 2. odstavka 7. člena Dogovora, po kateri se napotijo na začasno čakanje na delo delavce, ki izpolnjujejo enega od pogojev za upokojitev. Iz izračuna izpolnitve pogojev upokojitve (B2) je razvidno, da je tožnica ta pogoj izpolnjevala. Ker je torej tožena stranka kriterije v Dogovoru pri tožnici upoštevala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka pri napotitvi tožnice na začasno čakanje na delo doma, ravnala zakonito in v skladu z določbami ZDPNP in Dogovora. Tožeči stranki je bilo za čas čakanja na delo izplačano nadomestilo v skladu s 3. odstavkom 7. člena Dogovora (v višini 85 % osnovne plače delavca, ki jo je delavec prejel, ko je delal), zato je sodišče prve stopnje tudi ta del zahtevka tožeče stranke pravilno zavrnilo.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).